Zanimivo je bilo po zlati olimpijski kolajni do 63 kg spremljati judoistko Andrejo Leški, ki je svoje sanje delila z vsemi prisotnimi. Po dvorani je plesala, pozirala z najbolj cenjenim odličjem na svetu, se objemala, na sprejemu v slovenski hiši plezala ter simbolizirala prihod športne plezalke Janje Garnbret v Pariz. Tudi pela je, bolje rečeno recitirala ponarodelo slovensko »Kdor ne skače, ni Slovenc.« Iz njenega železnega repertoarja je manjkalo le igranje na flavto, saj je v Kopru končala osnovno glasbeno šolo.

Kako ste doživeli zlati olimpijski dan?

Imela sem jasno začrtan cilj. V Pariz sem prišla pokazati, kaj delam in v čem uživam. Olimpijska pot do zlate kolajne je bila sanjska, saj sem vse skupaj izpeljala na najlepši način, pri tem pa vsak trenutek uživala. Imela sem sicer nekaj tekmovalne treme, nisem pa čutila stresa. Počutila sem se kot na kakšni drugi tekmi, kar je morda v tako veličastni olimpijski dvorani najtežje. Prišli smo proslaviti olimpijske igre, sedaj jih bomo še bolj.

Kdaj vam je bilo najtežje na poti do olimpijskega zlata?

Nobenega trenutka ne bi izpostavila. Vse se je odvijalo zelo hitro. Odlično sem reagirala v polfinalu na napad Clarisse Agbegnenou, ko sem se pri padcu obrnila. Psihološko ni naporno le, ko loviš rezultat, temveč tudi, ko vodiš in veš, da moraš do konca zdržati brez napake.

Se zavedate veličine dosežka?

Mislim, da se. Težko pa je opisati vsa čustva, ki so povsem pomešana. Malce grenkega okusa sem občutila, ko sem v polfinalu z zmago proti Clarisse Agbegnenou povsem utišala publiko in prekinila vzdušje, kakršnega še nisem doživela. Imela sem precej manj navijačev, ki so bili glasni in srčni. Toda grenak priokus je kmalu postajal vse slajši.

Še dolgo bo govora o vaši zmagi proti Clarisse Agbegnenou, ki ste ji v sijajnem vzdušju preprečili ubranitev olimpijskega naslova. Kako ste se pripravili na dvoboj?

Moja največja prednost je bila, da nisem imela česa izgubiti, saj sem z njo izgubila že petkrat. Hkrati sem se zavedala, da bo kljub izjemni podpori čutila pritisk. V borbi sem dominirala, zmagoviti met pa je bil češnjica na torti.

Šele videoposnetek je pokazal vazari. Ste vedeli, da vam je uspel zmagoviti met?

S svojimi očmi sem videla, da je bila tekmica cela na boku. Osemdesetodstotno sem bila prepričana, da bodo sodniki dosodili vazari. K sreči je do konca dvoboja ostalo le še 15 sekund. Ker sem že imela dve kazni, si tretje nisem mogla privoščiti in se je izteklo zelo srečno.

Priborili ste si že olimpijsko vozovnico za Tokio, a niste nastopili, ker lahko v vsaki disciplini tekmuje le ena judoistka iz vsake države, prednost je dobila Tina Trstenjak. Vas je to dejstvo še bolj podžgalo?

Težko bi rekla, da me je podžgalo, bilo pa je nedvomno zelo intenzivno obdobje. Moja zmaga nad Clarisse Agbegnenou je zaokrožila slovensko judoistično celoto, saj je Tini Trstenjak v karieri manjkala le zmaga proti njej. Dokazali smo, da smo najboljši na svetu.

Kako težko se je bilo po tako čustveno napornem polfinalu zbrati v finalu?

Zelo težko. Uvrstitev Mehičanke v finale je bilo precejšnje presenečenje. Begalo me je, saj sem zadnji medsebojni dvoboj izgubila, ne ustreza pa mi tudi njen način borbe. Judo ni matematika, gre za borbo. Vedela sem, da je odlično pripravljena. Morala sem se osredotočiti na svojo borbo, kar mi je navsezadnje uspelo. Rekla sem si tudi, da če sem premagala olimpijsko prvakinjo na njenem terenu, potem pa res ni dvoma, da lahko zmagam tudi v finalu. Ko veš, da imaš kolajno v žepu, gredo misli v vse smeri. S trenerjem sva pred finalom sedela pri fizioterapevtski mizi ter delala zadnje analize. Kar nekajkrat sem ga ustavila, ker nisem bila povsem zbrana. Čutila sem, da sem bila malce izpraznjena. Tekmica me je presenetila na začetku, ko sem bila sicer pripravljena na njeno odliko, a me je vseeno presenetila. Ko sem zaostajala, sem šla lažje na vse ali nič.

Ste že kdaj na kakšni tekmi dvakrat zaostajali in obrnili rezultat v svojo prid?

Nimam pojma. Ključno je bilo, da sem kljub zaostanku ostala zbrana.

Kako se počutite v elitni družbi zlatih olimpijk?

Večkrat mi je bilo dano pod nos, da stopam v velike čevlje. Dokazala sem, da niso bili preveliki. Zdaj si lahko zapomnite moje ime. Ponosna sem tudi, da sem osvojila prvo slovensko olimpijsko kolajno v judu, ki ni iz celjskega kluba. Upam, da je kolajna Bežigrada odprtje nove poti.

Menite, da bodo slovenski športniki po vašem odličju v nadaljevanju iger v Parizu tekmovali kaj lažje?

Energija je bila že do sedaj dobra, upam pa, da so dobili dodatno motivacijo. Do svojega nastopa sem navijala za slovenske športnike in bom tudi v nadaljevanju.

Kako boste proslavili uspeh v Sloveniji?

Najraje bi naredila velik piknik ter nanj povabila vse, ki jih poznam in ki se želijo veseliti z mano. Najprej pa bomo proslavili v Parizu.

Kaj bo drugače z zlato olimpijsko kolajno?

Težko odgovorim, verjetno bom dobila več pozornosti.

Medtem ko je Clarisse Agbegnenou v Tokiu preprečila Tini Trstenjak osvojitev zlate olimpijske kolajne, ste Francozinji sredi Pariza vrnili milo za drago. Boste tudi vi na naslednjih igrah v Los Angelesu branili zlato kolajno iz Pariza?

Joj, kje je še to. Bomo videli. Zaenkrat nisem niti pri današnjem dnevu, kaj šele čez štiri leta.