Na prizorišče, kjer ima jasen cilj ubraniti zlato olimpijsko kolajno, bo Korošica pripotovala ta teden, in sicer 2. avgusta. S trenerjem najboljše slovenske športnice Romanom Krajnikom smo se ozrli proti enemu izmed vrhuncev slovenskega športa v letošnjem letu. V zadnjih dneh priprav pred igrami nas v vadbeni center na Verdu zaradi popolne osredotočenosti na olimpijski nastop sicer ni spustil, si je pa z veseljem vzel čas v Ljubljani, ko je pred našim odhodom na igre pojasnil svoje zanimive poglede na vrhunski šport, ki jih udejanja z najboljšo športno plezalko vseh časov.
Za mnoge športnike so se igre že končale, vi boste pripotovali v Pariz konec tedna. Vas že kaj trese olimpijska mrzlica?
Vsak dan bolj. Začela se je po Janjini tekmi v Innsbrucku, kjer sva imela zadnji predolimpijski test. Odtlej se vse skupaj stopnjuje. To se najbolj odraža na treningih, kjer čutiva, da je v zraku napetost.
Športno plezanje bo drugič na olimpijskem sporedu. Kako prav vam pridejo izkušnje iz Tokia?
Še kako prav, predvsem v obdobju, ko se nastop vse bolj približuje. Tokio je bil sicer zaradi svetovne zdravstvene krize drugačen, bolj zaprt, tekme so potekale brez gledalcev. V Parizu se obetajo spet prave igre.
Vaša letošnja olimpijska zgodba bo specifična, saj bo za vas v Parizu vse potekalo ob koncu iger. Kako ste pripravljeni na psihični izziv?
Strinjam se, da se bomo soočili z dodatnim psihološkim pritiskom, saj bo ženski finale v športnem plezanju povsem ob koncu iger. Pritisk bo vsak dan večji. Toda tudi v tej zgodbi imava izkušnje iz Tokia, kjer sva bila v olimpijski vasi precej prej, kot bova letos v Parizu, ko bova pripotovala le dan pred generalko. Na Japonskem sva vsak dan spremljala športnike, ki so v olimpijsko vas prihajali s kolajnami, jih proslavljali. To še zdaleč ni preprosto, saj sva povsem osredotočena le na en cilj.
So v zadnjih dneh treningi
kaj manj intenzivni?
Prejšnji ponedeljek sva zaključila zadnji težji cikel treninga, tako da naju do odhoda v Pariz čakajo bolj ali manj »finese«. Čeprav tudi to povsem ne drži, saj je Janja športnica, ki na lažjih treningih ne bi zdržala. Potrebuje izzive, saj se natanko zaveda, česa je sposobna, kaj pomeni preplezati nekaj težkega in kaj pomeni nekaj preplezati, da zgolj splezaš do vrha in se dobro počutiš. Zato je intenziteta treningov na zelo visoki ravni, časovno pa so krajši. Kakšen se konča tudi v dobri uri.
Kako načrtujete formo, da bo na začetku avgusta najboljša v karieri?
Na način tempiranja forme imam svoj pogled. Zame je daleč najpomembnejši del treninga pozimi, ko novembra, decembra, januarja in do sredine februarja narediva tako imenovano bazo, ki jo v nadaljevanju sezone dograjujeva, nadgrajujeva in finiširava tako, kot si želiva. Pred začetkom sezone sva si zadala vmesne postaje, ko sva preverila pripravljenost. Prva je bila na svetovnem pokalu na Kitajskem, kjer je tekmovala v težavnosti in balvanskem plezanju, drugo primerjavo pa sva imela prejšnji mesec v Innsbrucku. Odtlej do Pariza le piliva tisto, kar sva naredila. Prepričan sem, da bi šla lahko Janja v Pariz že pred dvema mesecema. Pred kratkim sva imela odkrit pogovor, saj si nihče od naju ne želi, da bi na poti do Pariza ubrala kakšno bližnjico, ki bi si jo kasneje očitala. Do olimpijskega nastopa bova storila vse, kar je v najini moči, in bova imela po koncu iger čisto vest.
Kje so v zadnjih dneh največje pasti Janje Garnbret v boju za drugi naslov olimpijske prvakinje?
Največjo oviro preprečujeva v zadnjih dneh, ko se predvsem v balvanskem plezanju pripravljava na vse možne postavitve smeri. Lahko se zgodi, da bodo postavitve lažje, da bodo do vrha preplezale vse tekmovalke in da bodo vsi le čakali, da Janja naredi kakšno manjšo napako. Toda na olimpijski tekmi vsak nov poskus ni tako kaznovan kot na klasični balvanski tekmi svetovnega pokala. Zadnja dva tedna dajeva največ poudarka temu, da preprečiva morebitne težave. Poznava postavljalce olimpijskih smeri. V zadnjih tednih sva sodelovala s postavljalci, ki poznajo olimpijske postavljalce, da bi nama le postavili raznovrstne smeri, da naju v Parizu ne bi kaj presenetilo. Skupaj se pogovarjamo in razmišljamo, kakšne bodo smeri v Parizu.
Kdaj so bili znani olimpijski
postavljalci smeri?
Na začetku letošnjega leta.
Je mogoče priti z njimi v stik?
Po mojem mnenju je mednarodna plezalna zveza IFSC zadeve zapletla. Odkar so razkrili, kdo so postavljalci olimpijskih smeri, z njimi ni več mogoče stopiti v stik. Predvsem ne kot posameznik. Vselej poudarjam, kako pomembna je vzajemnost. Ko z Janjo povabiva na trening postavljalce, ti vidijo, česa je sploh sposobna. Kar vidimo na tekmi, je nič od tega, kar zmore. Na takšen način se šport razvija, mednarodna zveza pa z omejitvami šport zavira.
Ali potemtakem IFSC postavljalce tudi finančno tako podpre, da se jim izplača delo opravljati na olimpijskih igrah, potem ko jim odvzame možnost individualnega zaslužka?
Vsi postavljalci se pritožujejo nad pravilom, ki jim odžira delo. Večina od njih od tega živi, zdaj pa so praktično brez dela. Lahko delajo v kakšnih komercialnih centrih, s tem pa pada raven njihovega dela.
V čem je olimpijska prvakinja boljša kot pred tremi leti v Tokiu?
V popolnoma vseh prvinah športnega plezanja! Tudi psihološko je bistveno stabilnejša. Večkrat si ogledava kak posnetek treninga težkega balvana, ki ji je denimo pred tremi leti predstavljal projekt. Zdaj ob ogledu reče, kako je bila zanič. V težavnosti je naredila daleč največji preskok.
Janja Garnbret je po zadnjih igrah v Tokiu priznala, da je imela po vrhuncu veliko težav z motivacijo. Pričakujete podobne težave tudi po igrah v Parizu?
Po Tokiu je Janja res zapadla v motivacijsko krizo. Verjamem, da bo podobno izpraznjena tudi po igrah v Parizu, kar je povsem logično in pričakovano. Ko bo konec olimpijske tekme, ji bo z ramen padlo velike breme. Zato sva naredila po mojem mnenju popoln načrt. Janja si je izbrala projekte v skali. Že konec avgusta bo tako skušala v Franciji preplezati eno najtežjih smeri na svetu. Če bo vreme dopuščalo, bo sredi septembra vsaj potipala, po možnosti pa preplezala enega najtežjih balvanskih problemov na Finskem. Imava tudi še nekaj manjših projektov, zato ne pričakujem tako velikega motivacijskega problema, kot ga je imela po igrah v Tokiu.
Torej bo motivacijo iskala v naravi, ne v dvorani?
Drži. Sicer bo nastopila še na domači tekmi svetovnega pokala v Kopru, drugače pa bo plezala v skali.
Ste dali kakšno olimpijsko obljubo, kaj boste denimo storili, če bo vaša varovanka v Parizu osvojila najžlahtnejše odličje?
Moram priznati, da sem zelo dovzeten za takšne stvari. Vendar zadnja leta takšnih stav in obljub ne sklepava. To pa zato, ker niso potrebne. Če bi začutil, da moram kaj narediti v tej smeri, bi se že česa domislil. Pri Janji je položaj drugačen. Je športnica, ki prenaša več bremena od drugih in ima vselej jasen cilj, ki mu je povsem podrejena, zato dodatnih obljub ne potrebuje. Sicer sem v preteklosti že udejanjal obljube, od tega, da sem si postrigel dolge lase, se obril, do tega, da sem prehodil razdaljo od Kranja do Loke.
