V središču pozornosti pa tam niso le glasni navijači, ampak tudi predana množica prostovoljcev. Ti se od jutra do večera trudijo, da v francoski prestolnici poteka vse čim bolj po načrtih.
Sodelovanje na olimpijskih igrah ne pomeni uresničitev sanj zgolj športnikom, ampak tudi njihovim navijačem. Med najbolj vpadljivimi na pariških ulicah sta v teh dneh brata Lachlan in Bailey Carter iz Avstralije. Oblečena v svetleč rumen kostum z zeleno lasuljo in čepico sta prava atrakcija za mimoidoče, ki ju ustavljajo na vsakem koraku. Z veseljem in iskrami v očeh vsakomur zaupata svoj glavni cilj obiska francoskega glavnega mesta.
»Sva velika olimpijska navdušenca in strastna navijača plavalcev. Oba sva nekdanja plavalca, najina polsestra Kaylee McKeown pa je olimpijska plavalna reprezentantka in trikratna dobitnica olimpijskih kolajn v Tokiu. Velike ambicije ima tudi na letošnjih igrah, zato sva jo prišla podpret pri njenih nastopih. Seveda bova glasno navijala tudi za Slovenko Nežo Klančar, ki je sestrina prijateljica,« sta brata Carter zaupala v en glas sredi pločnika v bližini slavoloka zmage na Elizejskih poljanah.
Pojasnila sta, da so to njune prve olimpijske igre v živo in da je bila njuna pot v Pariz dolga in naporna. Ker gre za precejšen finančni zalogaj in nista imela prihranjenega dovolj denarja, sta se na družbenih omrežjih lotila misije, da bi pridobila pomoč javnosti in sponzorjev. Na tiktoku sta že mesece pred začetkom iger objavljala svoje videoposnetke, ki si jih je ogledalo na tisoče ljudi, s tem pa pridobila tudi pozornost največjega avstralskega živilskega podjetja, ki izdeluje različne vrste pit. »Navdušeni so bili nad nama in sklenili smo sodelovanje: podjetje nama je kupilo povratni letalski vozovnici do Francije in nama plačalo vstopnice za plavalna olimpijska tekmovanja, medtem ko sva si hotelsko nastanitev plačala iz lastnega žepa. Zelo sva hvaležna, da bova lahko v živo navijala za svojo polsestro in da sva lahko po desetih letih vnovič obiskala francosko prestolnico. Na svojem prvem obisku sva se tukaj mudila s starši,« je povedal Lachlan.
Radovednost je večja od strahu
Zoran Jevtović iz mesta Pančevo v Srbiji, nekdanji športni novinar, ki je danes bankir, je v Pariz pripeljal svoja sinova. Navdušeni nad skoraj dvestočlansko delegacijo srbskih olimpijcev, še posebno vaterpolistov, bodo v prihodnjih dneh spremljali tekmovanja svojih idolov, ogledali pa si bodo tudi nekaj tekmovanj v drugih športnih disciplinah.
Kako pa se družinica, ki je nastanjena v hotelu v pariškem okrožju Montparnasse, kjer je zaradi sabotaže hitrih vlakov v minulih dneh vladala precejšnja zmeda, počuti na skrbno zastraženem olimpijskem prizorišču, ob veliki gneči turistov in poostrenih varnostnih ukrepih, zaradi katerih na ulicah mrgoli policistov in vojakov? »Medtem ko so Parižani v tem času iz mesta raje pobegnili na počitnice, se mi tukaj počutimo dobro. Naša radovednost je večja od strahu, a vseeno ne bomo silili v kakšne nevarnosti in se bomo gibali tam, kjer nam bo prijetno. Pomembno je, da smo tukaj, da bomo lahko navijali za naše športnike in si obenem ogledali še največje pariške znamenitosti,« je zaupal Jevtović.
Neprecenljive izkušnje
Nepogrešljiv del velikih športnih dogodkov pa so tudi prostovoljci. V teh dneh v Parizu plemenito delo brez plačila, za katero žrtvujejo svoj prosti čas, dopust in celo denar, s srcem opravlja na deset tisoče ljudi iz različnih držav. Samo v olimpijski vasi za prijetno počutje olimpijcev, red in čistočo od jutra do večera skrbi 1500 prostovoljcev, številni drugi pa pomagajo pri pripravi in vzdrževanju olimpijskih prizorišč in protokolarnih aktivnostih, usmerjanju prometa, v službi za logistiko in oskrbi različnih lokacij s prehrano, pri svetovanju medijskim ekipam in drugih delih po navodilu.
Odgovorno delo, ki ne dopušča napak, a ponuja tudi izjemno zadovoljstvo, mnogim predstavlja posebno izkušnjo, ki ji ni para. Dobra volja ter želja po novih izzivih in znanjih sta v enega največjih pariških parkov La Villette oziroma v slovensko hišo privabili tudi študentki Vesno Eyoum Ngangue in Zalo Saro Stabej. »To je zame odlična priložnost, da se lahko srečam s številnimi Slovenci in sem del tako pomembnega dogodka, kot so olimpijske igre. Zelo uživam in čeprav je treba delo opravljati od jutra do večera, nisem prav nič utrujena,« je v tekoči slovenščini povedala Vesna, v Parizu rojena dvajsetletna študentka kitajščine ter hči Slovenke in Kamerunca.
»Olimpijske igre so zame izjemen dogodek, ki sem ga od nekdaj rada spremljala, zato sem še bolj vesela, da sem lahko zdaj tudi v živo del olimpijske zgodbe ter spoznavam pomembne ljudi in uspešne športnike. Pred odprtjem slovenske hiše je bilo še posebno slovesno,« je dejala Zala Sara Stabej, hči nekdanje veleposlanice v Parizu Veronike Stabej, ki danes svoje delo opravlja na ministrstvu za zunanje zadeve. Tako Vesna kot Zala Sara v slovenski hiši opravljata delo hostese, v okviru katerega skrbita za dobro počutje gostov, pomagata pa tudi pri kulinarični postrežbi in organizaciji dogodkov.
Promocija gostinskega poklica
Da v največji slovenski hiši doslej niso pozabili niti na gurmanske užitke in predstavitev slovenske kulinarike, je zaslužna ekipa Jezeršek gostinstva. Njeni kuharski mojstri so že leta 1992 v Albertvillu poskrbeli za kulinarično pogostitev 25 slovenskih olimpijcev in drugih gostov, po Jezerškovih dobrotah pa je dišalo tudi na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu pred šestimi leti. V Parizu je te dni prisotna njihova 23-članska ekipa strokovnih sodelavcev, poleg kuharskega in strežnega osebja pa so Jezerškovi s seboj pripeljali tudi štiri perspektivne študente, izbrane na razpisu, ki ga izvajajo za promocijo gostinskega poklica med mladimi.
Na strokovno-delovni ekskurziji v slovenski hiši neprecenljive izkušnje nabirajo Alja Potočar, Eliza Busija, Aljaž Ritmanič in Luc Jan Slapar, članica ekipe pa je tudi Klara Šmigoc s kuharskega tekmovanja MasterChef Slovenija. »Kot prostovoljec delujem že šest let in sem doslej sodeloval že na številnih večjih športnih dogodkih po svetu. Moja želja, da bi bil prostovoljec na pariških olimpijskih tekmovališčih, se žal ni uresničila, saj nisem bil sprejet v ekipo, na srečo pa mi je to, kljub temu da nisem gostinec, uspelo na razpisu pri Jezerškovih. Čeprav gre za naporno delo v kuhinji in strežbi, ki ni plačano, mi olimpijski duh, stik s športniki in pridobivanje novih izkušenj odtehtajo plačilo,« je dejal študent magistrskega študija elektrotehnike Luc Jan Slapar iz Medvod.
