Konec lanskega leta se je po petih letih končal projekt, ki spada med največje projekte Javnega zavoda Triglavski narodni park (TNP) doslej in je prinesel toliko pozitivnih zgodb in rezultatov, kot jih ni doslej še nobeden. Sliši na ime VrH Julijcev, pri katerem ne gre za nobeno promocijo vzponov na vrhove Julijskih Alp ali Triglav, kot opozarja Andrej Arih, biolog in naravovarstvenik pri TNP ter vodja projekta. Celovito ime projekta je namreč Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v TNP, pri katerem je VrH le akronim besed vrste (Vr) in habitati (H).
»S projektom smo reševali konkretne probleme, s katerimi se soočamo. Ukrepi so bili usmerjeni v izboljšanje stanja vrst, ki so po skupni evropski zakonodaji, to je Naturi 2000, strogo zavarovane in predmet skupnega varstva,« pojasni Arih.
Te vrste so divji petelin, ki je tudi največja gozdna kura pri nas in velja za ogroženo vrsto, gozdni jereb, belka, kotorna, triprsti detel, veliki pupek, hribski urh, od rastlin pa alpska možina. Med habitatnimi tipi so bile aktivnosti usmerjene na travišča s prevladujočim navadnim volkom, gorske ekstenzivno gojene travnike, aktivna visoka barja in trde oligo-mezotrofne vode z bentoškimi združbami parožnic, kakršne so visokogorska jezera, najbolj znana so na primer Triglavska jezera. Stanje teh je tako neugodno ali celo slabo, da se v prihodnosti ne pričakuje njihovega izboljšanja.
Mirna območja – novi režimi
V dneh, ko se torej v Julijskih Alpah in TNP ponovno začenja visoka turistična sezona ter si vse več ljudi od blizu in daleč želi doživeti naš edini narodni park, ki ga zadnja leta številne tuje revije in vodniki uvrščajo med top pet najlepših v Evropi, z Andrejem Arihom obiščeva Pokljuko. Ne zato, ker je tu poleti prijeten hlad in je planota tako enostavno dosegljiva z Bleda, temveč ker je bilo na Pokljuki izvedenih mnogo različnih vsebinskih aktivnosti projekta VrH Julijcev.
Mirna območja so le orodje, da iz tega okolja izločiš motečo človekovo dejavnost. To so območja, ki so prednostno prepuščena naravi. Gre za že uveljavljeno prakso z drugih zavarovanih območij, ki daje pozitivne rezultate.
Tu so visoka barja, najjužneje ležeča visoka barja v Evropi, nove učne poti in obnovljene stare, v teh strnjenih smrekovih gozdovih se skrivajo divji petelini. In v ta prostor so bila umeščena številna mirna območja, ki pomenijo novost za obiskovalce, ter postavljene zapornice, ki prepovedujejo vožnjo z motornimi vozili. Pokljuka predstavlja točko, kamor se tako poleti kot pozimi valijo trume obiskovalcev. Prav množičnost, sezonskost, miselnost, da je možno kadar koli dostopati do katerega koli kotička TNP, pa so tiste, ki negativno vplivajo – čeprav jih zakon dopušča – na vrste in habitate, zato je projekt VrH Julijcev te dodatno zavaroval.
Projekt je v prvi vrsti naslovil tiste vrste, ki so občutljive na vznemirjanje; zanje so uveljavljena mirna območja, kjer veljajo časovne omejitve ali popolne omejitve dostopanja. Ta območja so velika, v primeru divjega petelina gre za območja njegovih rastišč, saj se razmnožuje na točno določenih lokacijah, ki so stalne in se ne spreminjajo vrsto desetletij.
Andrej Arih ob tem pomirja: »V večini primerov ne gre za tako strog režim, da se ne bi ničesar več dopustilo. Večinoma obiskovalci lahko gredo skozi mirna območja po označenih poteh. Izjema je le območje Mesnovca južno od Rudnega polja, ki je najpomembnejše za rastitev divjega petelina, zato je tu dostopanje prepovedno skozi celo leto. Glede petelina smo res veliko naredili, na gozdnih cestah smo postavili tudi zapornice, saj smo ugotovili, da prometna signalizacija večinoma ne zadošča.«
Na območju Alp naj bi bilo le še od 100 in 300 parov divjih petelinov. Toda še bolj skrb vzbujajoče so številke na Pokljuki, ki letos kažejo na katastrofalno stanje. Kateri so razlogi zanj, strokovnjaki ne vedo natančno. »Morda je razlog odsotnost snega, saj je bila zima na Pokljuki praktično kopna, zaradi česar so te živali bolj dovzetne za plenilce. Morda pa gre le za naravno nihanje petelina,« pojasnjuje Arih.
Kompleksno in zahtevno
Projekt VrH Julijcev je bil zelo kompleksen in kot priznava Andrej Arih, so že na začetku naleteli na skepso glede tega, ali bo uspel ali ne. »Zakaj? Ker so bile naloge tako zahtevne. Na primer umeščanje mirnih območij v prostor, razreševanje problematike Dvojnega jezera, razbremenitev pokljuške planote motornega prometa. Že samo pri teh vsebinah smo prišli do marsikaterih nerazrešenih sistemskih oziroma upravnih ovir, istočasno je bilo potrebne ogromno komunikacije z deležniki. Kajti na Pokljuki se izvajajo vse možne dejavnosti, razen plavanja, in z vsemi temi deležniki smo morali najti skupno rešitev,« pripoveduje Arih in ob tem hudomušno doda, da vse do sedaj ni vedel, da lahko projekti vplivajo na barvo las.
Kljub temu se prvi učinki projekta VrH Julijcev že kažejo in to Andreja Ariha močno veseli, zato na TNP načrtujejo pripravo projektne naloge za VrH Julijcev 2. Če so bile namreč aktivnosti tokrat pretežno usmerjene v vzhodni del TNP, torej na Pokljuko, v dolino Triglavskih jezer, na Vogel, Bohinjske planine in Gornjesavsko dolino, bodo z drugim projektom naslovili primorski del Julijcev.
Pssst, ne hodi tja!
Mrzli studenec na Pokljuki je točka in križišče cest, od koder se lahko zapeljemo proti Bohinju ali dalje na Rudno polje. Cesta je frekventna, uporabljajo jo ne le obiskovalci, temveč tudi domačini, ki se prek Pokljuke vozijo na delo, in gozdni delavci. Tu je nasproti lovske kočice lepo urejen večnamenski prostor, ki je obstajal že prej, toda s projektom je bil še dodatno nadgrajen. Postavljene so nove mize in klopi ter informacijske table, ki obiskovalce poučijo o mirnih območjih in obiskovanju Pokljuke ter vseh omejitvah, ki so v prostor prišle s projektom VrH Julijcev, prav tako so po novem tu stranišča in lopa s kaminom.
»Kjer si lahko mile volje spečete čevapčiče,« hudomušno doda sogovornik. To misli povsem resno.
»V TNP je res kup omejitev in midva sva sedaj v tretjem varstvenem območju, kjer je na označenih mestih, na katerih je vzpostavljena tudi takšna infrastruktura, dovoljeno imeti piknike. Ni pa dovoljeno iti na primer do gozda in v naravnem okolju kuriti. Morda obiskovalci ne vedo točno, da je ta točka namenjena njim, in mislijo, da je to zasebni prostor,« razloži.
Prav na križišču se začenja tudi krožna učna pot Mrzli studenec, ki je krajša zanka nekdanje Pokljuške poti, ki je potekala mimo Velikega Blejskega barja do barja Goreljek. Kdor hoče doživeti gozdni prostor, je ta pot idealna zanj. Z Andrejem stopiva v strnjen smrekov gozd, skozi katerega skrivnostno pronica sončna svetloba, in se sprehodiva do Velikega Blejskega barja. Da gre za mirno območje, kamor je prepovedano vstopiti, je nemogoče spregledati – na to nas neposredno opozorijo posebne table in piktogrami, kakršen je PSSST ali prepoved hoje po barju.
»Na terenu se jasno vidi, kdaj vstopimo na mirno območje, in s piktogrami je nakazano, kakšen je tam režim: ali se moramo torej držati izključno označenih poti ali pa ne smemo niti dostopati do območja. Na vseh pohodnih poteh in gozdnih cestah, ki vodijo skozi mirna območja, so te oznake, zato obiskovalci vedo, kakšna pravila igre so postavljena. Kazni za kršitev so predpisane z zakonom o TNP, bo pa nadzor na teh območjih poostren. V celoten prostor smo umestili tudi 35 števcev za avtomatsko spremljanje obiska, s čimer bomo prav tako ugotavljali, ali se pravila upoštevajo ali ne. Kajti barja so zaradi šotne podlage zelo občutljiv ekosistem in zahajanje na barjansko površino povzroča nepovratno škodo. Tudi če gre pozimi čez kakšen tekač na smučeh, se spomladi tam vidijo sledovi smučk. Ljudje pa radi zahajajo na barje, da naredijo lepo fotografijo, ker je to edina odprta naravna površina sredi sklenjenega gozda,« opozarja Arih.
Visoka barja so posebni habitati na Pokljuki, tam se ponoči zelo ohladi in podnevi zelo segreje, temperatura lahko zraste tudi čez 40 stopinj Celzija. Tri večja visoka barja so še danes na Pokljuki: Šijec, Veliko Blejsko barje in Goreljek. Okoli slednjega je urejena učna pot, da se lahko obiskovalci vseeno spoznajo z značilnostmi visokih barij in da se obenem razbremeni Šijec ter Veliko Blejsko barje. Vse aktivnosti v obliki vodenja bo TNP izvajal prav na Goreljku.
»Visoka barja so revna s hranili, tu je stik rastlinstva s podtalnico prekinjen zaradi šote. Hrano rastline dobijo samo s padavinami. Zato so tu taki ekstremni pogoji za življenje. Pri nizkem barju pa je stik s podtalnico še vzpostavljen. Vendar se barja postopoma zaraščajo z ruševjem in čez tisoč let naši zanamci ne bodo več gledali barij, ampak barjansko smrekovje. Ta proces ves čas teče in tudi upravljalska odločitev parka je, da se tega procesa ne bo ustavljalo,« razlaga Andrej Arih.
Do sedaj je bilo v Julijske Alpe umeščenih 20 mirnih območij, največ za divjega petelina, belko, gozdnega jereba, a tudi za visoka barja. Z načrtom upravljanja jih je določenih 138. »Mirna območja so le orodje, da iz tega okolja izločiš motečo človekovo dejavnost. To so območja, ki so prednostno prepuščena naravi. Gre za že uveljavljeno prakso z drugih zavarovanih območij, ki daje pozitivne rezultate,« poudarja Arih.
Obnova kalov
VrH Julijcev je imel tudi veliko sinergijskih učinkov. Eden teh je bila obnova kalov, ki so razmnoževalna okolja za velikega pupka in hribskega urha. Ko se opušča pašništvo, izginjajo tudi kali, toda s projektom so jih obnovili 15. Razveseljujoče je bilo, da so bili z njihovo obnovo že po mesecu dni kali polni pupkov in urhov. In obnova kalov na drugi strani pomeni tudi vir vode za živino v poletnih mesecih.
»Naš pristop je bil, da se obnavlja kale na živih planinah, saj jih je treba vzdrževati. Zato smo se z agrarnimi skupnostmi dogovorili, da ta ukrep izvedejo one, s sredstvi iz projekta, saj je treba kale redno čistiti,« pove Andrej Arih.
28.000 rib
Poleg umeščanja mirnih območij je bila najtežja naloga projekta gotovo razbremenjevanje Dvojnega jezera, ki je v zelo slabem stanju. V štirih letih so s partnerjem Zavodom za ribištvo iz jezera odstranili 28.000 rib, ki so bile umetno prenesene v jezero leta 1991 in so se nato čezmerno razmnožile.
»Še vedno nismo prišli do konca,« realistično pojasni Andrej, »ribe je treba vseskozi odstranjevati. To bo treba početi tudi po koncu projekta, sicer se bodo ponovno namnožile. Problem so tudi odpadne vode, pri čemer je bil dokazan neposreden stik odpadne vode z jezerom. Letošnjo sezono bosta tako delovali dve suhi zunanji stranišči in v prihodnje naj bi se v koči postopoma ukinila klasična stranišča na splakovanje, ki bi jih nadomestili s petimi suhimi zunanjimi.«
Toda zanimivo je, da se že samo s temi ukrepi kažejo nekateri pozitivni učinki v Dvojnem jezeru, čeprav gre le za osebna opažanja posameznikov, in ne študijo. Nekateri nevretenčarji so se namreč vrnili v jezero. Drugače pravijo monitoringi, ki izboljšanja ne izkazujejo, ne glede na količino rib, odstranjenih iz jezera.
»Učinki vseh ukrepov, ki smo jih izvedli, bodo vidni šele čez leta. Vse to so namreč dolgoročni ukrepi in upamo, da bodo ljudje pravila spoštovali. Na načelni ravni smo namreč vsi naravovarstveniki, dokler niso prikrajšani naši osebni interesi. To, kakšna je naša pripravljenost, da se prilagodimo novi ureditvi v korist narave, pa je drugo vprašanje,« nam vsem postavlja vprašanje Andrej Arih.
