Olimpijski podprvak v razredu formula kite Toni Vodišek je iz Marseilla, kjer so potekale olimpijske preizkušnje v jadranju, prvič pripotoval v Pariz dan po svojem največjem uspehu, predzadnji dan iger, ko je svoje mojstrstvo kazala tudi Janja Garnbret. Športna plezalka in jadralec sta bila osrednja lika sprejema v slovenski hiši v parku La Villette, ki se ga je udeležilo na desetine slovenskih športnikov, trenerjev in drugih podpornikov slovenskega športa, vabljeni pa so bili tudi slovenski navijači. Vodiškova mama Nataša je po uspehu sina posebej izpostavila njegovo dekle Niko Hilj, ki ga na poti do uspehov predvsem pomirja. Dobro razpoloženje je začinil Vodišek, ki je v enem od odgovorov zaupal, da je svoje dekle spoznal na eni od tekem Janje Garnbret. »Zato se Janji iz srca zahvaljujem,« je bil iskren Toni Vodišek in šel v podrobnosti, kako je osvojil srce nekdanje rokometašice. Prislužil si ga je s »počasnimi in vztrajnimi prijemi«.
Nikdar več ne bo pozoren le na enega tekmeca
Koprčan je dejal, da je živel v Marseillu od začetka junija, se pripravljal na olimpijski nastop, da pa je bil olimpijski teden nekaj, česar si ni mogel predstavljati. Poudaril je, da je bilo čakanje na veter zelo utrujajoče, tako psihološko kot fizično, saj je bilo zelo vroče. »Res je, da sem imel kot vodilni v kvalifikacijah nekaj priložnosti, da bi z zmago postal olimpijski prvak in bi sedel ob Janji z najžlahtnejšim odličjem. Nočem biti preveč pameten. Po analizi lahko rečem, da sem storil napako, ker sem bil preveč osredotočen na Singapurca Maximiliana Maederja, ki je bil zadnji dve leti svetovni prvak. Tudi on je bil pozoren predvsem name. Medtem ko sva igrala svojo igro, je Avstrijec izkoristil srečo, bil večji del na poti neoviran, tako da je lahko izbiral svoje linije in se razveselil naslova olimpijskega prvaka. Moram pa odkrito priznati, da v finalnem dnevu nisem pokazal najboljšega jadranja,« je govoril 24-letni Primorec, ki je skupaj z Garnbretovo nosilec slovenske zastave na zaključku iger.
»V Marseillu sem se naučil, da v prihodnosti ne bom več gledal zgolj na enega tekmeca, ampak se bolj osredotočal na svoje nastope. Zavedam se, da če storim to, kar znam, me ne more nihče premagati v boju za najvišje uvrstitve. Pripravljen sem trdo garati, da se bom na zmagovalni oder uvrstil tudi na naslednjih olimpijskih igrah v Los Angelesu. Morda bom tam izpolnil tudi olimpijske sanje in naredil korak naprej,« je razlagal olimpijski podprvak, zaposlen na Slovenski policiji. Obema slovenskima športnikoma je na sprejemu predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez Franjo Bobinac podelil srebrnik s podobo Leona Štuklja, ki je na olimpijskih igrah pred stotimi leti v Parizu v mnogoboju in na drogu osvojil dve zlati kolajni. »Slovenska hiša je nastala zato, da slavimo športne uspehe. Hvala vam, ker ste navdih vsem nam. Od vaših vrednot se lahko učimo tudi starejši. Poleg tega ste ambasadorji Slovenije,« je med drugim izpostavil Franjo Bobinac in za nedeljo napovedal še eno slovensko olimpijsko kolajno v panogi, katere predsednik je bil. Žal se je pri napovedi glede slovenskih rokometašev uštel.
Držal obljubo iz Buenos Airesa
Eden od osrednjih likov na sprejemu je bil tudi jadralčev trener in oče Rajko Vodišek, ki vselej rad poudari, da je koprsko pristanišče okno v svet, saj simbolizira dostopnost celotnega sveta. Ko smo ga zbodli, da je njegovega sina na olimpijskih igrah vendarle premagal Avstrijec, ki v svoji državi nima morja, nam je odgovoril, da je oče Valentina Bontusa lastnik hotela na grškem otoku Paros, kjer je prvi olimpijski prvak v novi disciplini preživel največ časa, glavnino na morju. Zgodba olimpijskega prvaka in podprvaka je podobna, saj je tudi Rajko Vodišek hotelir.
Rajko Vodišek je v slovenski hiši veliko časa preživel s teniškim trenerjem Robijem Cokanom. »Imel sem čas in sem prišel v Pariz doživet olimpijsko vzdušje. Vesel sem predvsem za Tonija Vodiška. Spoznali smo se na mladinskih olimpijskih igrah pred šestimi leti v Buenos Airesu,« nam je pojasnil Robi Cokan, ki je bil tedaj trener teniške igralke Kaje Juvan, dvakratne mladinske olimpijske zmagovalke med posameznicami in dvojicami skupaj s prvo igralko sveta Poljakinjo Igo Šwiatek. Toni Vodišek je bil v Argentini drugi. »Tedaj sem mu rekel, da bo Toni nekoč osvojil olimpijsko kolajno. Obljubo sem držal,« je razkril Rajko Vodišek.
