V okviru net.arta so Ćosićeva dela razstavljana in zbrana v zbirkah vseh najpomembnejših svetovnih muzejev, kot so Beaubourg, Reina Sofia, SFMoMA, Whitney, Kunsthalle, Friedricanum in drugi, pravkar se je končala njegova razstava s pomenljivim imenom J<3BG v Beogradu, v četrtek prihodnji teden pa pripravlja novo, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) v Ljubljani.

Vabilo na razstavo v MSUM je precej enigmatično. Kot avtorja sta navedena vi in Vasko Simoniti. Kaj boste počeli vi in kaj Simoniti?

To sodelovanje je zelo resno in traja že nekaj let. Morda malo predzgodovine projekta Nacija-Kultura.si. Leta 2000 so me iz Narodnega muzeja povabili, da bi ob 200. obletnici rojstva velikega pesnika Franceta Prešerna naredil nekakšen novomedijski kontrapunkt razstavi, ki so jo pripravili oni (iz trezorja so prinesli pesnikovo pipo, nalivnik in rokopise). Hoteli so nekaj svežega. Spomnil sem se svoje beograjske srednješolske izobrazbe o Prešernu. Ultrapovršne in na daljavo. V glavi sem imel formulo: duh ljudstva plus medijska inovacija, sonetni venec, je enako slovenski narod, popeljan v društvo velikih narodov. Tak, primitiven algoritem. A sem naredil natančno to. Vzel sem vse, kar so uporabniki pisali v Matkurjo …​

​

To pa je?

Glavno spletno mesto konec devetdesetih v Sloveniji, katalog in iskalnik. Ker sem delal pri tem projektu, sem imel posebno priložnost, da sem vse, kar so na splet vtipkavali slovenski uporabniki, vse njihove želje, vse, kar so iskali, oblikoval kot naslove filmov in jih »skrolal« na steno dvorišča Narodnega muzeja. Tako si ujel duha ljudstva, tokrat brez filtra, dominirala sta seks in pornografija, v lepi moderni formi soneta. To je bil ljubek projekt, cinična reakcija na idejo kolektivnega duha. Nežna radikalizacija kulta Prešerna.

In kaj je imel pri tem Simoniti?

V tistem trenutku sem delal še sam, brez njegove pomoči. Njegova pomoč nastopi pozneje. Usodna kreativna asistenca se začne z letom 2020, ko sem bil naprošen, da ponovim svoj del razstave, ampak z novimi sredstvi. Sočasno s tem, ko sem se ukvarjal z vprašanjem, kako zaobjeti duha ljudstva, sem opazoval, kako mi delovanje politike fiksira umetniško prakso. Odločil sem se, da moram udeležbo politike označiti čim močneje. Ena opcija je bila navadno posvetilo, sonet, posvečen Lauri, kar se mi je zdelo površno, premalo. Ustvarjalni impulz z druge strani je bil tako močan, da sem ga raje označil kot avtorstvo. Podoben projekt znotraj projekta sem že delal, politika, ki je nanj vplival, sem sopodpisal. To je bilo v galeriji Aksioma, ko je takratni minister Žiga Turk šikaniral galerista Janeza Janšo – nekaj dni pred dogovorjenim terminom za razstavo je odtegnil sredstva in sem bil prisiljen odpreti prazno galerijo, ampak sem, zaradi ustvarjalnega doprinosa, sopodpisal ministra. Zdaj ima še to v biografiji. To je dobra metoda, da tem ljudem daš zasluženo priznanje in pozornost, oni morda sami sebe ne dojemajo kot tovrstne ustvarjalce, a mislim, da jim je treba dati to priznanje. To je največje odlikovanje, ki ga umetnik lahko da ministru. Da ga sopodpiše kot avtorja. To je priznanje, čast.

Kaj se bo dogajalo? Performanse ljudje razumejo različno in najbrž si pod tem imenom predstavljajo različne stvari.

Razstava je zelo tradicionalna. Tudi tokrat bo ta umetniški projekt zaobjel duha ljudstva, ga poskušal ponazoriti, po drugi strani pa z novim umetniškim pristopom tega duha vreči v steklenico in ga prikazati. Tokrat namesto Matkurje uporabljamo twitter, gledamo, kako je videti praksa tvitanja, potem pa spet uporabimo obliko Prešernovega sonetnega venca iz prve izdaje. Duha ljudstva smo razčlenili na dve komponenti. Ena je ljudstvo samo. S programerjem Markom sva pogledala milijone in milijone slovenskih tvitov …

​

Ja, bog se vaju usmili!

Strojno sva jih obdelala, ne na roke, to je ta velepodatkovni pristop, s semantično analizo sva razvrščala področja. Izbral sem štirinajst področij, ki določajo zunanjo realnost – od dela in izobraževanja prek okolja in turizma do medijev in vojne. In v obliki Prešernovih sonetov, ki se takisto »​skrolajo«​, premikajo, bo uporabnik videl, na kakšen način na primer o gospodarstvu ali športu govorijo slovenski uporabniki twitterja. Torej spet en rahel, komaj filtriran vpogled v duha ljudstva. Temu sem kot kontrapunkt zoperstavil nekakšen slovenski panteon. Izbral sem 14 najbolj udarnih, strupenih slovenskih tviterašev med javnimi osebnostmi.

Tudi Hojsa?

Vsi so znani, v glavnem gre za ljudi iz desne smeri, pa vlado RS, rumene jopiče. Tudi tvite sem izbral take, ki so najbolj v vrhu po strupenosti, na nasprotni strani nisem našel ljudi s tako dikcijo. Strokovno je to področje kodificirano, ve se, kako funkcionirata stimuliranje in podpora sovražnemu govoru. Potrebuješ močne protagoniste na vrhu politike, da tej zadevi dajo državljanstvo, da se stil razbohoti … Že ta selekcija tvitov je dovolj, da bi si ljudstvo vzelo bolniško. Potem pa smo spet uporabili aplikacijo umetne inteligence. Ta samodejno na podlagi tvita dopiše, dokonča sonet. Obiskovalci galerijskega prostora bodo videli sonete najvišjih sinov našega ljudstva, našega panteona, oziroma igro na temo govora sovražnosti v javnem okolju, kako jo vidi in interpretira, pretvori v poezijo, umetna inteligenca. Gre spet za igro med duhom ljudstva in medijsko inovacijo, za vpogled v javni dialog, v javno sfero, v Habermasa.

Na uho povedano, prejšnja oblast je bila na določen način torej blagodat za vas umetnike. Umetnik se odziva, interpretira, komentira tisto, kar oblast počne. Dnevnega dela je ogromno.

Sem generacija, jih je bilo pa v zgodovini kar nekaj, ki trza na zunanjo realnost, so pa tudi vmesne generacije, v katerih ni veliko genialnih, pomembnih umetnikov, ki proizvajajo v svojem vakuumu, ki se ukvarjajo z lepoto in sublimnostjo, ki služijo dekoriranju stanovanj bogatih ljudi. To je pristajanje na nenevarno, umito, prečiščeno formo in to je zgodovina večkrat zavrgla kot irelevantno. To je dekoraterska umetnost. Sam pripadam tisti vrsti umetnikov, ki razmišljajo o umetnosti kot o širokem nadsistemu, ki zastavlja neprijetna vprašanja, diagnosticira stanja, ki se ukvarja s človeškim stanjem. Umetnost je samo kanal, medij za refleksijo o totaliteti. Torej zoprna pozicija, ni enostavno, je pa lepo imeti tako bogato notranje življenje, biti oseba, ki trza na zunanjo realnost in ima neki iskren refleks sodelovati v javnem dialogu. V nasprotju z ljudmi, ki tega refleksa nimajo ali, moram reči, nimajo poguma. In upajo na to, da bo nekdo drug nekaj rešil za njih. Danes jih vidimo kar nekaj.

Po aprilskih volitvah smo si vsi na določen način oddahnili, ker je bilo sovraštva, gneva in nestrpnosti, ki so jih zlivali po nas, preveč. Minilo je sto dni. V Večeru je bil objavljen članek Borisa A. Novaka, ki opozarja na ponavljanje slabe prakse odnosa do kulture s primerom odločitve komisije, ki odloča o sredstvih za določen film. Ta je (pri SFC) z gnusom (ocene za umetniškost filma so bile komaj zadostne) zavrnila sofinanciranje filma 10.000 kolesarjev Karpa Godine. V pismu so sicer umanjkala imena članov komisije, kajti odločitve in odgovornost zanje je treba personificirati. Na določen način smo prizanesljivi do te oblasti, ker kaj pa če se vrne prejšnja, po drugi strani pa ugotavljamo, kaj vse je narobe. Torej kaj? Mora biti umetnik neprestano na preži?

Ja, naporno je biti umetnik. Ker so mir, blagostanje, zen naravni sovražniki tega tipa umetnosti, ki mene zanima. Intervencija Borisa A. Novaka je seveda pravilna. Spomnim se 9. maja, ko je bil v Mladinskem gledališču pogovor Marcela Štefančiča z dvema drugima sivolasima moškima. Takrat je Žižek Golobu, spet na svoj način, za katerega se mi zdi, da je bolj umetniški kot filozofski, v zaključnih minutah zabičal, kolega, ne čakaj niti sekunde. Potrebujemo nekoga, ki bo s trdo roko počistil situacijo. Golob je ubral mehkejšo, nekoliko mirnejšo pot, ne v vsakem resorju enako. Ampak v tej naši nesrečni kulturi, zadnji luknji na frulici, je spet »slow motion«​. Spremljam dogajanje, vidim, da ljudje hodijo v službe, delajo, ampak če vprašamo zaposlene na RTV, je vse prepočasi. Če vprašamo ljudi v filmski industriji, tudi. V resnici imamo interregnum, komisije so take, kot so bile, in se ne bodo odločale drugače, kot so se. Če se vrnem k umetniku, bistveno je, da ne padeš v ta občutek, super, 24. april je mimo, končal se je fascinantno in zdaj imamo mir. Ne, umetniki morajo ostati tisti, ki prvi vidijo, si upajo prvi kaj reči in prvi najdejo pot do javnosti. Ta moja razstava naslednji teden samo navidez ni odraz tega aspekta umetniške osebe, deluje kot pogled nazaj, ampak v resnici je opozorilo, da se sovraštva in sovražnega govora nismo znebili s preprostim aktom glasovanja in dobrim izidom na volitvah. Še vedno je v naši sredini. Ne nazadnje sta gospa Meloni in njena zmaga v demokratičnem procesu svarilo, ki ga moramo slišati.

Ja, nevarno je!

Obkroženi smo s štirimi zaveznicami, ki so vse v paktu Nato, ukvarjamo se z analizo grožnje na Bližnjem vzhodu, medtem ko imajo vse naše štiri sosede teritorialne pretenzije. Zanima me – tako kot je v kakšnem filmu konec špice in ti je žal, da ni še dodatka o tem, kaj se je zgodilo z osebo A ali B –, kaj bo z našimi sosedi čez 20 let. Če umetnik zaspi, ni umetnik. Ni edina, ampak ključna umetniška relevanca je družbena relevanca. Če se tukaj izgubimo in postanemo dekoraterji, družba izgubi. To so zame aksiomi. Gledati pod prste vladi, gledati pod prste ljudstvu, kako se vede, spremljati dikcijo govora na shodih Za otroke gre, pogledati, kako je s pritiski na šolske odbore v zvezi z učbeniki, opazovati, kako je s kulturnim bojem, ker ta traja. Ne zagovarjam agresije, ampak observacijo. Ker se izkaže, da če mislimo, da so stvari v redu, druga stran dela ves čas. Uspešno skače v vakuum, ki ga proizvajamo, posledice bodo dolgoročne in z njimi se bomo morali dolgo boriti. Bo hudo. In v tem Slovenija ni nobena izjema.

Kakšna je vaša razlaga tega neverjetnega zasuka v desno? Ne samo pri nas, povsod po svetu.

Družbo gledam kot njen člen. Ugotavljam, da se je prostor zgostil, kot bi to rekli v klasični literaturi, nakopičila so se protislovja. Ravno ta konec tedna sem prebral kolumno Bogomirja Kovača v Mladini. Razmišlja o položaju Evrope v današnji geopolitični situaciji. Veliko razočaranje je, da imamo krizo imaginarija (ni moj izraz), da se je to splošno globalno dogajanje pogreznilo v ozka korita geopolitike, v to brez domišljije, neinventivno in nedobronamerno globoko logiko, ki upravlja mednarodne odnose. In zdaj vidimo, da imamo to famozno krizo neoliberalnega kapitalističnega modela, ki ne zna reševati svojih protislovij. Desni populizem daje uspešne recepte in večina jim verjame, ker so preprosti, prepoznavni. Ja, res, bolje je, da se oče odloči, ali bo hčerka imela abortus, ali bo žena še naprej v službi ali je bolje, da je doma, in ali bomo dali samo sinovom možnost, da študirajo. Vračamo se v te prapatriarhalne modele, izničujemo, razbijamo po prosvetljenstvu, po pridobitvah izpred 200 let. Preseneča, s kakšnim veseljem ena cela generacija človeštva agresivno, agilno proizvaja škodo. Pričakujoč – ne vem natančno, kaj. Gre za neko nezmožnost razmišljanja o prihodnosti oziroma za to nativistično, nacionalistično, suverenistično zapiranje v lastno pleme. Ta kult nekega dobička, bodisi profita v smislu gospodarstva ali lastnega, ne da bi se zavedal, da gre to na škodo drugega.

Zadnji kolumni Dragana Petrovca govorita o tem, kako je v vsakem človeku skrito nasilje, le okoliščine morajo biti prave, pa plane na dan in je neobvladljivo (recimo stanfordski eksperiment). O tem govori tudi film Mirana Zupaniča Sarajevo safari. Na določen način je to tudi razlaga zasuka v desno, o katerem ste govorili.

Kar nekaj časa sem delal v komunikatorskem sektorju, tudi s politiko. Kolikor sem, v tej svoji mali percepciji, sposoben razumeti svet okoli sebe, vidim, da ko politični razred pride v situacijo, da si je treba s komolci izboriti prostor, recimo v parlamentu, začnejo zelo hitro na robovih vibrirati moralni kompasi. Pridemo do šokantne enostavnosti, s katero se v resnici da zmanipulirati in voditi ljudi. Če si v situaciji, da izbiraš, ali boš ljudem mahal z zastavico, da se bodo počutili del plemena ali črede in ti bodo dali zato glasove za še štiri leta v parlamentu, upravljal boš velike budžete in s kakšnim promilom od tega zavil na svoj golf na Mavricij, se boš hitro odločil za manipulacijo. In temu z veseljem pomaga malo pokvarjena komunikatorska panoga. Ko je umrl italijanski predsednik Napolitano, zadnji borec, partizan, ki se je v aktivni politiki še spominjal pravega nasilja, je bilo veliko člankov ravno o tem, da je pregorela še zadnja varovalka. Zdaj bodo mulci počeli neumnosti. In to se potrjuje. In to je grozno. Nismo še na robu samomora zaradi razočaranosti nad soljudmi, je pa res deprimirajoče.

Slavoj Žižek je na konferenci o sodobnih strukturah oblasti Gospodar govoril tudi o tem, da človeštvo dela kolektivni samomor. Prijatelj, ki ga štejem med najpametnejše ljudi, kar jih poznam, trdi, da gre svet v maloro in da pravzaprav ni kakšnega velikega razloga ostati živ. Polotila se nas je določena vrsta letargije in sprašujemo se, kaj je tisto, kar je še vredno.

To je treba vprašati mlade ljudi, jaz sem že malo star, več časa je za mano kot pred mano. Iskreno se trudim narediti to vajo iz empatije večkrat na dan, ker nočem ostati miselno ujet v svoji generaciji in se mi zdi zelo zanimiva percepcija vstopa v življenje nekoga, ki ima 20 ali 25 let. Eni vidijo svet okoli sebe bolje, drugi slabše, eni imajo take prednosti, drugi druge, ampak ko poskušaš generalizirati, si oni ne postavljajo vprašanja, ali ima življenje smisel, na tak način kot vaš pametni prijatelj. Ko si mlad, si prisiljen verjeti, da ima življenje smisel. Z vso energijo in strastjo, ki ju premoreš, boš ta smisel zgeneriral, za nazaj boš odkril, kaj je bil. Tako je videti ta enačba. Mi starci, ko pridemo v rezime leta, se gremo to razkošje, to je potem naše notranje življenje in vsak si na to vprašanje odgovarja po svoje, z več ali manj stila, z različnimi posledicami. To je nacionalni šport starejših občanov, a je irelevanten. Mi samo ne smemo »zafrkniti« te mularije, ne smemo zaloputniti vrat. Mislimo, da je medgeneracijska solidarnost to, da otrok pelje babico čez cesto. Ne. To je, ko babica omogoča, da otroci študirajo, in ne kopiči nepremičnin. Mulci hočejo živeti, hočejo tak svet, v katerem se da dostojno živeti, da so družbeni odnosi taki, da se vzajemno ne zatiramo. In to je najenostavnejši odgovor, ki je najpogosteje tudi pravilen. Kot umetnik pa imam svojo mantro, mislim, da smo mi umetniki, poleg tega, da smo proizvajalci smisla, ki je ključna definicija, tudi prenašalci virusa svobode. Kot umetnik si zelo občutljiv za ta virus, za stanje, za raven svobode v družbi. Tudi neposredno v družini. Refleks ohranjanja ali osvajanja te svobode je umetnikom lasten in morda za umetnike unikaten. Naš posel je, da ta virus, čim manj poškodovan, prenesemo na naslednje rodove. O tem razmišljam vsak dan, s tem se ukvarjam in to je moje gonilo. Zato sem se dve leti ukvarjal s Simonitijem.

Pred leti ste sodelovali v razpravi o Sloveniji 2030 pri predsedniku republike. Povzeli ste anekdoto iz neke ankete, s kom se v Andersenovi povesti Cesarjeva nova oblačila identificirajo mladi. Pred leti so se s tistim, ki vzklikne, cesar je gol, zdaj pa s trgovci.

Midva sva generacija, ki je v osemdesetih imela srečo, da odrašča in se umešča v svet sočasno z družbo, ki se je emancipirala. To je bila čudovita koincidenca, na katero nismo mogli vplivati, ko pa se je zgodila, smo iz te zgodbe izvlekli največ. Takrat si bil, če si bil pesnik ali glasbenik, družbeno percipiran kot izrazito kul. Res si bil frajer, razumljen kot pozitivna sila. Danes si, če si umetnik, pesnik, v osnovi luzer, v oceni stanja si naredil grobo napako. To se je spremenilo. V mojih časih je bil ideal do 25. leta izdati knjigo, album ali pripraviti razstavo, danes moraš do 25. leta imeti d. o. o. in mali rdeči športni avtomobil. Zunanje okoliščine, ki nas učijo, kako bomo živeli kot mladi ljudje, so radikalno drugačne. Če nisi radikalno samosvoj ali se nisi povezal s podobnimi ljudmi, nimaš kje dobiti impulza, da se sreča ne meri z metri jahte. Danes je to edina valuta. Zunaj tega smotra je enostavno polje luzerstva v tej vsesplošni javni percepciji. Od deklet, ki se s plakatov učijo, kakšen mora biti njihov videz, in delajo samomore, če jim to ne uspe, do tipov, ki padejo v globoke depresije in se zatečejo k nasilju, če niso uresničili monokulturnih scenarijev, do staršev, ki se vedejo kot investitorji in pošljejo v šolo odvetnika, če njihov otrok dobi slabo oceno. Neverjetno je, da pristajamo na take okoliščine. Biti mlada oseba, ustvarjalna, nagnjena h kreativnim dejanjem, je danes hudo naporna stvar. Ko gledam sodobno umetnost mladih ljudi tukaj in naokoli, iščem tako umetnost, ki se odziva na to komponento sveta. Ko jo najdem, sem srečen! V slovenskem ambientu gledam nekaj striparskih umetnikov kot nosilcev tega virusa, to se mi zdi zanimivo. V galerijah je tega zelo malo, tam vidim supernežno, razvodenelo družbeno kritiko. Zato danes nimamo disidentov, velikih imen, še posebno takih ne, ki bi jih poznala mednarodna javnost. Tega mi je žal.

Pravite, da ste se dve leti ukvarjali s Simonitijem. Pa tudi, da ste dve leti sodelovali pri organizaciji, promociji kolesarskih protestov. Zanimivo, zelo malo je bilo mladih ljudi, v glavnem naša generacija. Zdaj je vsega tega konec in zdi se, da se je ta energija, ki se je nabirala ob petkih, porazgubila, izginila. V ilustracijo, na shodu za javno RTV je bilo največ 400 ljudi, na shodu podpornikov Nova24TV v Poljanski dolini pa 13.000.

Obstaja ta abstraktna, splošna, spontana energija, je pa ne moreš kar prižgati ali ugasniti, samoorganiziranost je le pomembna. Jaz to petkovo energijo še vedno vidim in čutim, pogovarjam se z ljudmi, ki jih intrigira zunanja realnost. Tu je zdaj tudi ta perfidija te vlade, tako kot prejšnjih nejanševskih vlad. So natančno v coni, ko vzdušje ni tako črno in negativno in je bistveno težje mobilizirati javnost, sploh za bolj komplicirane stvari, kot je zakonodaja. Od vseh možnih napovedi, kako bo, ko bomo imeli volitve (ki so se dobro končale), se mi je zarezal v spomin N'Toko. Dejal je, na volitve je treba hoditi, pojdite na te volitve, ampak vedite, da na teh volitvah izbiramo samo eno – in to je, kako se bomo počutili, medtem ko ta ali ona oblast dela isti posel v veliki globalni delitvi dela. Še naprej bomo pobijali temnopolte na meji, še naprej bomo odprodajali gospodarstvo, uvažali umazano industrijo, izvažali surovine in kupovali narejene produkte in tako dalje in tako dalje. Še naprej bomo predzidje. In tako se je zgodilo, mi vsi smo izvolili opcijo, kjer se de facto počutimo bolje, ne počutimo se neposredno ogroženi, nekateri med nami so ministri … Ampak dogaja se podobno. Ni sicer več ukinitev pokojnin španskim borcem, ni direktnega preklinjanja čez umetnost, ženske, LGBT, ampak gospodarski tokovi, temeljna zakonodaja, vse to fino gladko teče naprej. To so resne teme, okoli katerih je bistveno težje mobilizirati in organizirati ljudi. Zgodovinski uspehi levega bloka so bili vedno, na žalost, povezani tudi s tistimi hiperturbulentnimi časi vojn. Velike uspehe socialne države smo imeli takoj po vojni, in to ne nujno v času srednje levih vlad, kot odziv na nasilje in razumevanje ljudi, da ta sebičnost, rast in nacionalizmi peljejo do nasilja in kolektivnega samomora. Človeštvo se očitno želi na tak način samoregulirati. Vojna kot higiena človeštva. To so te grozne konstatacije, ki mi niso niti malo všeč.

Za konec, na kaj bi posebej opozorili kritike vaše nove razstave?

To ni degenerirana, ampak generirana umetnost!