Franco Sedmak je poveljnik tržaške raziskovalne ladje Laura Bassi in se lahko pohvali z rekordom, da je plul tako južno, kot ni še nihče. Laura Bassi je ledolomilec tržaškega Inštituta za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko, ki vsako leto odpluje na raziskovalno odpravo na Antarktiko. Kapitana Sedmaka novih 12.000 morskih milj plovbe vse do Rossovega morja čaka oktobra. A tudi do takrat ne more brez morja, je strasten jadralec. Vedno resnejši postaja njegov drzen projekt: da bi z jadrnico obkrožil Antarktiko. A o tem pozneje.

»Ne smejte se ob moji slovenščini, ki ni najboljša. Na barki govorimo italijansko in angleško, a tukaj bi rad govoril slovensko,« je njegov prvi stavek na srečanju v koprskem društvu Propeler, ki povezuje ljudi, ki delajo z morjem in pristaniščem. Kje pa, simpatični zamejski naglas in izrazi naredijo njegovo pripovedovanje samo še bolj živo.

Franco Sedmak se je rodil v Križu nad Trstom, od koder se vidi daleč na morje, danes pa živi bližnjem Kontovelu, seveda takrat, ko ni na vsakoletni plovbi okoli sveta. Tako imenuje vsakoletno potovanje s skupino znanstvenikov na raziskovanje polarnega sveta že vse od leta 2005. Najprej so potovali z manjšo ladjo z imenom Explora. Zadnjih pet let pa tržaški inštitut premore ledolomilec Laura Bassi, zgrajen leta 1995. »Življenjska doba ledolomilca je zelo dolga, če je redno vzdrževan. To je zelo vzdržljiva ladja, njen trup je debel od 42 do 50 milimetrov, da lahko prebija led,« pravi Sedmak. Ledolomilec se ponaša s sodobno navigacijsko opremo in z laboratoriji, v katerih znanstveniki opravljajo raziskave. Pluje s hitrostjo do 14 vozlov, med plovbo po morju porabi 18 ton goriva na dan, za plovbo skozi led porabi 20 ton goriva na dan.

Na Lauro Bassi se vsako leto vkrca približno 40 potnikov za Antarktiko. To je pestra druščina članov ladijske posadke in raziskovalcev, Sedmak jim pravi »strokovna družina«, ki si deli življenjski prostor na 80 metrov dolgi ladji. Odgovor na vprašanje, kaj je najpomembnejše, da raznolika skupina ljudi zdrži skupaj na omejenem prostoru, je preprost in enak kot na vseh čezoceankah: dobra hrana. Če se pokvari inštrument v raziskovalnem laboratoriju, je to seveda velik problem, toda če kuhar slabo kuha, je še večji.

Oktobra najprej iz Trsta na ladji izpluje posadka, v Ravenni vkrca še opremo, nato se običajno spusti skozi Suez in Rdeče morje navzdol v Indijski ocean, mimo Avstralije do Nove Zelandije. Če bodo ob naslednjem potovanju razmere na Bližnjem vzhodu in v Rdečem morju še kritične, bo Franco Sedmak kurz Laure Bassi tokrat naravnal povsem drugam. »Ne bomo šli v Rdeče morje, ampak proti zahodu skozi Gibraltar, čez Atlantik in skozi Panamski prekop,« razmišlja.

»Zadnjo plovbo iz Trsta do našega drugega domačega pristanišča Lyttelton v bližini Christchurcha na vzhodu Nove Zelandije smo opravili v rekordnih 34 dneh, ker smo imeli ugodno vreme, sicer potrebujemo nekaj dni več,« ocenjuje Sedmak. V malem Lytteltonu jih domačini že dobro poznajo. »O, spet je priplula Laura Bassi, nas pozdravljajo in vabijo na obisk,« pripoveduje Sedmak. Tu se na ladjo poleg posadke vkrca še ekipa raziskovalcev in plovbo nadaljujejo do italijanske raziskovalne postaje Zucchelli na obali Rossovega morja na Antarktiki. Baza se vsako leto odpre konec oktobra ob začetku antarktične pomladi in zapira v marcu. Vmes se Sedmak z Lauro Bassi enkrat ali dvakrat vrne do Nove Zelandije in nazaj, da pripelje vse potrebno za oskrbo antarktične baze. »Ob slovesu z Antarktike se vsi zberemo na krovu, pozdravimo bazo in z barko naredimo častni krog,« se tradiciji ne izneveri Sedmak. Podobno ob prihodu ladja pozdravi domači Trst s častnim krogom pred Velikim trgom, preden članom posadke v objem končno skočijo člani njihovih družin.

Prebijajo se skozi led

Letos so se z bele celine domov vračali po drugi strani, mimo vedno nevarnega rta Horn na skrajnem jugu ameriške celine in nato čez Atlantik navzgor do Gibraltarja v Sredozemlje in Jadran. Če med 40. in 50. vzporednikom v Južnem morju ni zakona, med 50. in 60. sploh ni boga, je pomorska modrost starih mornarjev, ki so tam pluli z jadrnicami. Tam ni mogoče napovedati vremena, veter divja, rjovi in kriči. To območje vetra in valov velja za najtežje na svetu za plovbo. »Bolj južno ko pluješ, slabše so razmere. Pod 60. vzporednikom proti Rossovemu morju pa se začne led.«

Laura Bassi lahko prebija leto dni star led, debel do 90 centimetrov. Bolj ko je led star, bolj je trd in nevaren. Tudi na Lauri Bassi so že imeli težave v ledu in se komaj prebili. »Nevarno je, ko je nad ledom še debela plast snega, ki se dobesedno zalepi na ladjo in jo blokira. Ni šlo ne naprej ne nazaj. Rešili smo se po treh urah. Precej potrpljenja je treba v takih situacijah. Vedeti je treba, da se ledene plošče ves čas premikajo. Ko se že zdi, da si zaustavljen, se dvigne veter in ledu ni več,« opisuje srečen razplet. Decembra ali januarja, ko so tam spodaj razmere najugodnejše, se še da rešiti ladjo iz objema ledu. Če pa zaideš v debelejši led marca, je že zelo tvegano. »Če bi takrat ostali ujeti, bi morali nemara počakati vse do naslednje antarktične pomladi, saj večina ledolomilcev že zapusti območje in ti ne more nihče priskočiti na pomoč,« poudarja Sedmak.

Toliko ledenih gora, kot so jih videli letos na plovbi domov, jih niso še nikoli. »Glavne ledene gore se vsaj vidijo na radarju. Večji problem nam predstavljajo manjši kosi ledu z ledenikov, ki jih radar ne pokaže, a gre za zelo trd led in lahko poškoduje ladjo. Ko smo pluli v megli, smo prek projektorja tik pod premcem gledali, kaj se dogaja pred nami, in se v zadnjem trenutku umikali kosom ledu. To je bila prava pustolovščina,« opisuje. »Ko končno priplujemo mimo rta Horn v Atlantik, se počutim že kot doma,« sklene poveljnik.

Najjužnejšo točko so tudi objadrali

Franco Sedmak je kot izkušen pomorec mešanica preudarnosti in drznosti. »Nekaj tveganja je bilo potrebnega, da smo pluli vse do tja, kjer se konča naš svet in naše pomorstvo. A brez tveganja ni nagrade,« pravi. »Vsi na ladji smo bili navdušeni. Novica, da smo pluli najbolj južno, se je hitro razširila po svetu. To je veliko pripomoglo k prepoznavnosti naše ladje, posadke, tržaškega Inštituta za oceanografijo in italijanskega programa za raziskovanje bele celine. Antarktika skriva še veliko, tako da raziskovalcem tam dela ne bo zmanjkalo. Vedno več držav raziskuje v Rossovem morju,« pravi. Dobro se jim je zdelo tudi zato, ker so z raziskovalno ladjo Laura Bassi premagali prejšnji rekord francoskega potniškega ledolomilca Commandant Charcot, ki ponuja turistična potovanja na Antarktiko. Francozi so za nami dvakrat poskusili, a jim ni uspelo. »Letos je bilo na Antarktiki precej več ledu kot leto prej, tako da smo pomorci z Laure Bassi še vedno najjužnejši mornarji,« je zadovoljen Sedmak. Pa tudi najjužnejši jadralci. Sedmak je namreč na Lauro Bassi vkrcal tudi manjšo jadrnico, ki so jo spustili v morje in za povrh z njo objadrali najjužnejšo točko sveta. »Čudovit dan je bil, mirno morje, tišina in lepota narave okoli nas.« Raziskovalcem ob delu rad naredi tudi nekaj veselja. »Večina od njih je prvič na Antarktiki in seveda pričakujejo, da bodo srečali cesarske pingvine, kite, orke, tjulnje, videli ledene gore ...«

Ko na Antarktiki sreča sodelavca z Arktike

Poleg oskrbovanja antarktične baze pa je ledolomilec vključen tudi v reševanja, če se v ledu komu zalomi. »Z novozelandske ribiške barke, ki je ostala ujeta v ledu, smo reševali mladega člana posadke in ga peljali do Nove Zelandije. Prav tako so nas poklicali na pomoč z nizozemske ladje, ki je 60 milj od nas ostala blokirana v ledu. In zanimivo, kako je svet majhen, na njej sem srečal nekdanjega sodelavca, s katerim sva skupaj delala pred leti na povsem drugem koncu sveta, v Arktičnem oceanu v Kanadi.«

Pred dvema letoma so pomorščaki Laure Bassi prvi reševalni postanek imeli že v Sredozemlju, ko so pod Peloponezom v nevihti rešili 92 beguncev, med njimi 22 otrok, s komaj 15 metrov dolge barke v težavah. In to postopno po pet ali šest z rešilnim čolnom z Laure Bassi, saj drugače ni šlo. »Še danes ne vem, kako nam jih je uspelo vse pripeljati na kopno. A ko vidiš te otročičke, narediš vse, da jih rešiš. Zelo težko je bilo, nikoli ne bom pozabil,« pravi.

Kako se je v očeh pomorca spreminjala Antarktika od leta 2005 do danes? »Sam v Rossovem morju ne opazim velikih razlik. Letos denimo je bilo bolj mrzlo kot lani, led smo srečali tam, kjer ga prej ni bilo, in obrnjeno. Rossova ledena polica, največja na svetu, se namreč premika,« spomni. Tudi temperature na območju, ki ga pokriva raziskovalna baza Zucchelli, so različne. Običajno se gibljejo med desetimi in dvajsetimi stopinjami pod ničlo. »Na najjužnejši točki smo namerili le nekaj stopinj pod ničlo. Sam ne bi ocenjeval, ali se na Antarktiki pozna globalno segrevanje ali ne, gotovo pa gre za velike spremembe vremena,« pravi.

Strašni vetrovi južnih morij imajo za morjeplovce vendarle svoj čar. Franco Sedmak se pripravlja na izziv, da bi ekipa z dvema jadrnicama plula okrog in okrog Antarktike. »Jadrnici že imamo na voljo, ena je 34-metrska, druga 21 metrov dolga.« Ta podvig si lahko najboljše predstavljamo na takšnem zemljevidu sveta, ki v središče postavi Antarktiko, več kot 14 milijonov kvadratnih metrov veliko peto celino, približno dvakrat večjo od Avstralije. Sedmak ima energije dovolj, če bo le našel dovolj časa. Prav časa, kot pravi, mu najbolj primanjkuje.