Negotovost v balvanskem plezanju je začinila s poškodbo sredinca na levi roki, ki ji je onemogočila, da bi osvojila vse štiri balvanske smeri. Kot je dejala po drugi zlati olimpijski kolajni, je tako nora, da bi šla plezati težavnost tudi, če bi ji manjkala ena roka. Zaupala nam je, da se je v svojem najtežjem dnevu življenja večkrat zjokala, da je dala iz sebe ves stres. Zato je po koncu olimpijskega nastopa, v katerem je od kvalifikacij naprej upravičevala vlogo prve favoritinje, doživela pravo eksplozijo čustev.
»Nimam se česa bati. V finalu bom morala najti pravo ravnotežje med sproščenostjo in vznemirjenostjo, kar je vselej najtežje. Zavedam se, da bom potrebovala tudi nekaj športne sreče, saj so vse tekmice v finalu zelo močne in so v zadnjih letih kot jaz trenirale za finalni olimpijski dan,« se je dan pred finalom zavedala Janja Garnbret. Rečeno, storjeno.
Ste v finalu dočakali poljub športne sreče?
Ne bi rekla. Menim, da sem postala olimpijska prvakinja s svojim znanjem. Ves dan sem bila prava Janja, kljub napornemu dnevu sem na koncu dokazala, da sem bila vsemu kos. Unovčila sem leta treningov in izkušenj, morala pa sem iti tudi skozi svojo prvo večjo poškodbo, zaradi katere sem izpustila velik del sezone. Pot nazaj je bila trnova in splet vseh okoliščin je bil takšen, kot sem ga pokazala v olimpijskem finalu.
Ste po vseh novinarskih vprašanji ohranili še kakšno skrivnost, ki nam jo lahko zaupate?
Lahko vam zaupam, da še nikoli v življenju nisem jokala toliko kot po balvanski tekmi finala, ko sem se ustrašila za svoj prst. Na četrtem balvanu se mi je prst pred skokom zataknil med dva oprimka. Hitro bi se lahko zgodilo, da bi si ga zlomila. V najtežjih trenutkih sem si v izolacijski coni rekla, da mi lahko manjka roka, pa bom šla odplezati smer v težavnosti. Po tej plati se zavedam, da sem malce nora, saj sem sposobna dati določene stvari iz glave ter nadaljevati po svoji poti. Še pred tem sem se zjokala pred začetkom balvanskega plezanja. V sebi sem čutila toliko pritiska, da sem morala uravnotežiti čustva. Tretjič pa sem jokala, ko sem osvojila to, po kar sem prišla Pariz, po zlato olimpijsko kolajno.
Ste zjutraj čutili, da boste postali olimpijska prvakinja?
Sem. Ko sem vstala, sem si rekla, danes je moj dan, ki se ne bo zaključil drugače kot z osvojitvijo zlate olimpijske kolajne. Zavedala sem se, da mi dejstvo, da sem bila najboljša v kvalifikacijah, ne prinaša nobene prednosti, da bom morala konkurenco premagati še enkrat. Rekla sem si, da so olimpijske igre vsake štiri leta ter da ne bom dopustila, da bi si po vsem garanju do konca življenja karkoli očitala. Na ogrevanju sem se počutila odlično, nisem imela nobenih dvomov. Na ogledu sem se prepričala, da so balvani lahki, ampak tudi na to sem bila pripravljena. Ko pa se je zalomilo s prstom, so se začele težave. Dobro jih je rešil trener Roman Krajnik, ki se je kar smejal, kar me je umirjalo. Po ogledu težavnostne smeri sem se zavedala, da bo treba splezati visoko, kar se je tudi izkazalo. Ves čas sem si govorila, da moram plezati tako kot na treningih. Konec poznate.
Kakšno olajšanje ste občutili, ko ste se prepričali, da ste znova olimpijska prvakinja?
Najprej moram poudariti, da pred vstopom v steno težavnosti nisem poznala rezultatov balvanskega plezanja. Ko sem slišala, da sem dejansko izpolnila veliki cilj, mi je padlo veliko breme od srca. Po mojem sem pet kilogramov lažja. Od Tokia naprej sem se zelo veliko naučila. Bolj, ko so se bližale igre, bolj sem čutila pritisk, ki sem si ga sicer naložila sama, čutila pa sem ga tudi prek medijev. Po uspehu sem v prvi vrsti hvaležna trenerju Romanu Krajniku, družini in vsem drugim, ki me podpirajo na športni poti. Še preden sem vstopila v steno, sem si rekla, da danes ne bom nikogar razočarala. Nekateri so mi čestitali vnaprej. Tedaj sem imela občutek, da si ljudje ne predstavljalo, kako težko je postati olimpijski prvak.
Lahko primerjate zlato kolajno iz Pariza s Tokiom?
Prve ne pozabiš nikoli in za vedno bom zapisana kot prva olimpijska prvakinja v športnem plezanju. Definitivno je braniti težje. V Parizu sem še enkrat potrdila, da sem najboljša.
Preden ste pripotovali v Pariz, je na brniškem letališču pristala judoistka Andreja Leški, ki je v Parizu že osvojila zlato kolajno. Kaj ste doživljali, ko ste že v Sloveniji od blizu videli najžlahtnejše odličje?
Občutki so bili edinstveni, saj jih pred tem nisem doživela še nikoli. Res mi je bilo kar težko videti, da je nekdo že osvojil največ, kar je možno, medtem ko sama še nisem niti odpotovala na igre. Zelo sem bila vesela za Andrejo, po drugi strani me je čakala še zelo dolga pot. Nisem si želela dotakniti zlate kolajne, da mi ne bi prinesla nesreče, saj sem si rekla, da se želim dotakniti svoje. Ali to res drži, ne vem, se je pa obrestovalo in sedaj se lahko pred vami dotikam svoje zlate kolajne.
Z dvema zlatima olimpijskima kolajnama ste ujeli najuspešnejšo slovensko olimpijko Tino Maze. Jo boste nekoč prehiteli?
V tej zgodbi je najpomembnejše, da smo Korošice zlate. Ta trenutek mi pogled še ne seže proti Los Angelesu. Dejstvo pa je, da čez štiri leta še ne bom stara 30 let, zato imam lepo priložnost, da osvojim še kakšno kolajno z največjih tekmovanj.
Druga v Parizu je bila vaša najboljša prijateljica Brooke Raboutou, s katero ste se veliko pripravljali za olimpijski nastop. Se veselite tudi njenega uspeha?
Zelo. Brooke je za razliko od mene, ki sem se na olimpijske igre uvrstila že pred enim letom, morala prehoditi precej daljšo pot. Ker se ni kvalificirala na kontinentalnem prvenstvu, je morala tekmovati na olimpijskih kvalifikacijah, kar je bilo psihološko zelo naporno. Najina želja je bila, da bova 10. avgusta skupaj na zmagovalnem odru. Tudi Jessica Pilz je še enkrat dokazala, da je najboljša na velikih tekmovanjih in je zasluženo tretja.
Jutri bo ob 20. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani sprejem slovenskih olimpijcev. Kaj sporočate Slovencev po prihodu v domovino?
Naj se sprejema udeležijo v čim večjem številu ter se z nami poveselijo. Vsem se zahvaljujem za podporo, ki sem jo čutila v Parizu. Zato bom veselje delila z vsemi, ki bodo prišli v Ljubljano.
Je težje odgovarjati na vsa vprašanja kot kazati svoje mojstrstvo na tekmovališču?
Pot do olimpijskega naslova je bila vsekakor težja, vse ostalo po njej so obveznosti, ki predejo z uspehom. Pričakovala sem jih in sem nanje pripravljena.
