Letos mineva dvajset let od njene bronaste olimpijske kolajne, osvojene v Atenah, še prijetnejši utrinki športne poti Urške Žolnir Jugovar pa so se zgodili pred dvanajstimi leti, ko se je v Londonu v zgodovino zapisala s prvo slovensko zlato olimpijsko kolajno v individualnem športu. A v teh dneh danes uspešna dvainštiridesetletna dama skorajda nima časa za slavje ob nepozabnih spominih.

»Tekmovalno obdobje je za mano, jaz pa moram živeti naprej. Imam družino, moža in hčerko, ter si ustvarjam drugo kariero, v kateri želim biti prav tako uspešna. Vsak dan se naučim kaj novega in sem vesela, da lahko svoje znanje nadgrajujem na športnem področju,« je zaupala ena najuspešnejših slovenskih športnic vseh časov. Od tekmovanj se je uradno poslovila pred devetimi leti, a še vedno ostaja povezana z judom. Že dlje časa namreč sodeluje z evropsko judo zvezo, zadnji dve leti deluje kot športna direktorica.

Od začetka letošnjega leta je na Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez (OKS -ZŠZ) zaposlena v službi marketinga, po napornih večmesečnih pripravah pa ji je bila na pariškem olimpijskem prizorišču zaupana vloga vodje programskega dela slovenske hiše. »V njeni okolici se bo v parku La Villette do konca iger vsak dan družila prava mala slovenska skupnost. Navijači se že zbirajo v zunanjem delu hiše, kjer je velik zaslon in na katerem se dnevno predvajajo tekmovanja. Olimpijski duh lahko tako občutijo tudi vsi tisti, ki se olimpijskih preizkušenj ne morejo udeležiti v živo ali so ostali brez olimpijskih vstopnic,« je povedala sogovornica.

V slogu priprav na olimpijske borbe

V Parizu je bila Urška v času svoje tekmovalne kariere vsaj petnajstkrat. Svetovna prestolnica se ji zdi simpatična, nanjo pa jo vežejo tako lepi kot tudi malce manj prijetni spomini. Vsako leto je namreč nekaj poletnih dni po elitnem pariškem grand slamu preživela tudi na napornih pripravah v pariškem inštitutu za judo (Institut du Judo). Ta je bil že v času njene kariere med pomembnejšimi kalilnicami najboljših judoistov na svetu in še danes se tam treningom posveča svetovna judoistična elita. »Spomnim se, da sem zaradi hude sopare dobesedno umirala na treningih! Takratna stara dvorana, v kateri sem krepila svojo bazično pripravljenost, na žalost še ni bila klimatizirana, medtem ko so danes tamkajšnji prostori dodelani in precej udobnejši,« se spominja Žolnirjeva.

Kaj pa se ji zdi težje: biti uspešna na tatamiju ali kot programska vodja slovenske hiše? »Čeprav sem se v času tekmovalne kariere naučila spopadanja s stresom, sem se pred odhodom v Pariz vseeno počutila, kot da se tudi sama pripravljam na olimpijske borbe. Ni bilo sicer prisotnega tolikšnega fizičnega napora, kot pred leti, so bile pa priprave na odprtje slovenske hiše zame vseeno precejšen mentalni zalogaj. Francozi so pač Francozi: zavedajo se, da gostijo pomemben dogodek, in perfekcionizem zahtevajo od vseh udeležencev,« je zaupala Urška.

Kimono obleče le občasno

S svojim nekdanjim trenerjem Marjanom Fabjanom še vedno ostaja v stikih, je pojasnila sogovornica: »Slišiva se po telefonu in spremljava delo drug drugega. Marjan ve, kaj delam, in je ponosen name, jaz pa sem vesela, da on ustvarja novo uspešno generacijo judoistk, ki so sicer zelo mlade in še niso pripravljene za olimpijske igre, a že dosegajo medalje na članskih tekmovanjih.«

Tudi z nekdanjimi tujimi sotekmovalkami ostaja v kontaktu, je zaupala: »V času tekmovanj s tekmicami nisem želela imeti prevelikih stikov, sedaj pa jih občasno pokličem v okviru evropske judo zveze. Slišiva se tudi z mojo večno tekmico Lucie Décosse, ki je bila strašno neugodna borka in sem jo v celi svoji karieri premagala le enkrat.« Pa Urško ob klepetu z nekdanjimi soborkami vseeno kdaj prime, da bi se šla boriti na tatami? »Ne, nimam več tiste borbenosti v sebi. Ne bi se šla več stepsti na blazine!« je izstrelila.

Potem, ko je ob koncu aktivne športne poti najprej uresničila svoj cilj in na fakulteti Doba v Mariboru diplomirala iz marketinga, družbenih medijev in odnosov z javnostjo, se je Žolnirjeva za šest let umaknila iz juda in si v tem času ustvarila družino. Kimono v zadnjem obdobju obleče le še za potrebe evropske judo zveze, v okviru katere bdi tudi nad izobraževanjem tekmovalcev in trenerjev, to pa pomeni tudi, da enkrat mesečno odpotuje na različne konce Evrope. Tudi novi olimpijski izzivi so ji v veliko veselje. Enkrat tedensko sicer delo v okviru OKS -ZŠZ opravlja od doma, saj ji povratna vožnja od domačega Žalca ukrade dve uri dnevno. Na leto 20 dni presedi v avtomobilu, je izračunala.

Zaslužena počitniška ležernost šele decembra

Tega, da bi si v svojem vsakdanu ob pogostem sedenju za volanom in računalnikom želela več fizičnega napora, Urška ne skriva. Povedala je, da si zna za svoje najdražje vseeno vzeti proste trenutke. Najbolj uživa v družbi moža Mateja in petletne hčerke Nole, za katero pravi, da rada pleše in poje ter je ob njeni razigranosti njen »rekvizit«.

Veseli se, da se bo po Parizu njen vsakdan spet postavili na staro mesto, a časa za dopust še ne bo. Urškin mož je namreč zaposlen v enih od slovenskih term, v katerih bdi nad športnim programom in ga jeseni čaka vrhunec dela. Težko pričakovane počitnice si bo zato družina omislila šele decembra, ko se bodo za deset dni odpravili uživat na Maldive. x