Salmorejo izvira iz Andaluzije, natančneje iz Cordobe, in je bližnji sorodnik še ene svetovno znane hladne andaluzijske juhe, gaspača, le da je v primerjavi z bolj slavno prijateljico rožnato-oranžne barve, gostejši in kremast, ker vsebuje več oljčnega olja in kruha in samo paradižnike, medtem ko so v gaspaču še kumare, paprika in čebula. Razlika je še v tem, da se za pripravo gaspača običajno uporablja star kruh, namočen v vodi, za salmorejo pa svež bel kruh. Sam izvor salmoreja najpogosteje povezujejo s preprosto podeželsko kuhinjo in tem, da so gospodinje čim bolj izkoristile sestavine, ki so jih imele pri roki, in so v času vročih andaluzijskih poletij največkrat pripravljale hladne juhe, da bi se družina osvežila tudi med kosilom. Evolucija priprave salmoreja naj bi veljala za živi dokaz prilagodljivosti in ustvarjalnosti španske kuhinje, ki se je skozi stoletja izpopolnjevala in spreminjala. Od Rimljanov do Mavrov in od odkritja Novega sveta do sodobnega kulinaričnega gibanja, vsako obdobje naj bi pustilo svoj pečat tako na salmoreju kot tudi gaspaču.

Salmoreju podobne goste pripravke iz kruha, česna in oljčnega olja naj bi sicer jedli že Rimljani, po prihodu paradižnika pa se je preobrazil v juho, kot jo poznajo danes, s tem da, kot pravijo zgodovinski viri, prva omemba salmoreja sega v 17. stoletje. Obstaja sicer tudi portugalska verzija zgodbe o nastanku salmoreja, ki pa Špancem nikakor ni všeč. Legenda namreč pravi, da naj bi recept za to slavno juho v Španijo prinesli španski ujetniki, ko so se vračali po porazu v bitki pri Montes Clarosu leta 1665, v kateri so Portugalci ob pomoči Angležev ponižujoče premagali Špance. Da to drži, pa dokazujejo s tem, da v pokrajini Alentejao salmoreju podobni juhi rečejo »sopa de tomate alentejana«, ki je pripravljena na skoraj identičen način. A ne glede na to, od kod izvira, nekako splošno velja, da so osnovne sestavine in razmerja za pripravo te andaluzijske poslastice kilogram paradižnika, 200 gramov kruha, po možnosti svežega belega, česen in 100 gramov ekstra deviškega oljčnega olja, s tem da se običajno paradižniki olupijo in pretlačijo skupaj z drugimi sestavinami. V Španiji salmorejo največkrat uživajo za predjed ali lahek obrok, v restavracijah in tapas barih pa ga postrežejo v majhnih skledah ali kozarcih v spremljavi pršuta, najsi bo svež ali popečen, in trdo kuhanega jajca. 

Salmorejo Foto: iStock

Sestavine:

1 kg zrelih paradižnikov

200 g belega kruha

2 stroka česna

200 ml ekstra deviškega oljčnega olja

1 žlica kisa

sol po okusu

Za dekoracijo:

2  trdo kuhani jajci

100 g pršuta, narezanega na kocke

Priprava:

1. Paradižnike operemo, jim odstranimo olesenele dele in jih olupimo ter narežemo na kocke.

2. V kuhinjskega robota damo paradižnike, olupljen česen in na kocke narezan kruh, s tem da naj se nekaj minut namakajo skupaj s paradižnikom, preden vključimo mešalnik.

3. Maso mešamo, dokler ne dobimo gladke zmesi, nato pa ob nizki hitrosti počasi dodajamo oljčno olje, da dobimo popolnoma gladko in kremasto teksturo.

4. Juho prelijemo v servirno posodo in postavimo vsaj za dve uri v hladilnik, da se dobro ohladi. Ponudimo jo v globokih krožnikih ali skledicah skupaj z narezanimi trdo kuhanimi jajci in kockami pršuta.

Riževi rezanci s svinjino, šitakami in sojinimi kalčki Foto:  DZS

Sestavine:

400 g riževih rezancev

2 žlici oljčnega olja

1 čebula

200 g svinjskega stegna

200 g šitak

150 g sojinih kalčkov

2 stroka česna

sojina omaka, drobno sesekljan čili ali feferon, ingver v prahu, sol in poper

Priprava:

Gobe narežemo na širše rezance in sesekljamo čebulo in česen. Riževe rezance prelijemo z vrelo vodo in jih pustimo namakati približno 20 minut. V ponvi popražimo čebulo, ko postekleni, ji pridamo na trakce narezano svinjino, šitake in sojine kalčke, posolimo ter vse skupaj pražimo približno petnajst minut. Nato dodamo še sesekljan česen, čili in ingver ter dušimo še približno pet minut. Na koncu primešamo sojino omako in odcejene riževe rezance.

Pečene nektarine s sladoledom Foto:  DZS