Velikani na ramenih velikanov: Buonarroti, Krleža, Ristić, Cavazza … Moj oče Cvero se je tokrat kot zvesti spremljevalec gledališča znašel v svoji poklicni vlogi fizikalnega kemika in je z Inštituta Jožef Štefan priskrbel tekoči dušik za scenske potrebe. V vlogi asistenta režije je bil Matjaž Žbontar, veliki avanturist in občasni didžej v tedanji ljubljanski diskoteki Stopoteka (kasneje Palma). Še danes si včasih zavrtim njegovo »dumdumko« Fleetwood Mac, ki je nekoč priromala v stanovanje in ostala za vedno, kot se mnogim ploščam dogaja na veliko razočaranje prvih lastnikov.
Cvero je torej skrbel za tehnično podporo, predstava je bila zelo zahtevna in v nekem prizoru se gromozanska jeklena plošča dvigne čez celoten oder in se zaledeni s tekočim dušikom.
Na vajah sem poskakoval v zaodrju in še danes imam v spominu, kako se usedem na viličarja, na katerem je bila pritrjena ta železna zavesa, in nadobudno premikam ročice. Verjetno, to je sedaj hipoteza, sem nekaj premaknil, da se je vse skupaj iztaknilo iz zaščitnih tečajev in ko je nastopil dan premiere, je ta gromozanska stena zanihala čez pol parterja nad glavami nič hudega slutečih gledalcev. Vsem je zaledenela kri, predstava pa se je igrala naprej z vso gledališko strastjo »teatrskih zveri«.
»Splitsko ljeto« se je odvrtelo s poletnim glamurjem in nemalokrat sem zaspal kar na »postelji« v bližnjem parku, ko so odrasli ponočevali in me potem sredi noči odnesli na mehke blazine hotelske sobe. Nekaj nepredstavljivega za današnje dni: tako zaradi (ne)odgovornosti staršev kot zaradi varnosti – lahko rečem, da sem se v Jugoslaviji mojega otroštva počutil popolnoma varnega, občutek sem imel, da lahko zaspim kjer koli pod milim nebom. Ta občutek me je še dolgo spremljal, tudi kasneje po evropskih potepanjih, ko sem se zamislil šele v pristaniškem Hamburgu in zloglasni četrti St. Pauli, kjer me res ni mikalo prespati na osamljeni klopci.
* * *
Ja, že omenjeni Ljubiša Ristić, legendarni gledališki režiser, je dostikrat vedril v našem stanovanju in živo debatiral o »vsem«. Znano je bilo, da spi le nekaj ur na noč in potem hiperaktivno deluje v snovanju svojega ekscesnega teatra s političnim angažmajem, kar ga je kasneje pripeljalo v načelne in moralne zablode, ampak to so že leta državnih nacionalizmov. Takrat pa so bila »nora« sedemdeseta.
Tri leta kasneje Karpo Godina posname kultni film Splav meduze (1980) z Olgo Kacijan v glavni vlogi in z njenima otrokoma, Milošem in Ajdo Srdić, se znajdem naslednje leto na otoku Lastovo, kjer preživljamo družinske počitnice. Miloš je danes izjemen kamerman, Ajda filmska organizatorka.
Na Lastovu, oddaljenem jadranskem otoku, ki je bil v tistih letih zaprt za tujce zaradi strateške pozicije JLA, smo živeli v hiši zaliva Zaklopatica in vsak dan uživali ribji ulov domačega barbe ribiča, kar je danes le sanjski spomin: brez turistov in zastonj ribe!
Z nami je bila tudi Manca Košir in že takrat je širila bralno kulturo, saj mi je »podtaknila« Jonatana Livingstona Galeba Richarda Bacha, ki me je popolnoma prevzel in navdahnil z magično silo domišljije.
Split, Buonarroti, Splav meduze, Lastovo in sinje morje, nad katerim jadra »moj galebe«.
Kako se mi danes spomin kaže kot strukturirana zgodba časovnih drobcev, takrat pa je bila zavest le neskončni tok doživljanja brezmejnega časa. Spomin, sem to jaz?
Idealiziram? Leto pred omenjenim Splitom je Radko Polič - Rac prejel zlato areno za glavno moško vlogo v filmu Idealist Igorja Pretnarja. Pulj, 1976. Tudi »teta« Milena Zupančič je prejela areno in mogoče so od samega zlatega sijaja »Zlatne stijene« dobile ime. V tistih letih sem počitnikoval v savudrijskem kampu z dedkom in babico. Soseda v kampu in prav tako soseda na Vošnjakovi ulici je bila Ruža Vreg, zdravnica in pisateljica. V svoji knjigi Podeželska zdravnica je opisala svoje požrtvovalno zdravniško delovanje na Goričkem, ko je bila ta slovenska pokrajina dolga leta »bogu za hrbtom« in se je Ruža s svojim fičkom prebijala skozi divje zaostale kraje. Bila je moja otroška domača zdravnica in morali smo zgolj potrkati na vrata, če že niso bila odprta. Toliko o »čakalni dobi«. Pokojni pesnik Milan Vincetič, doma z Goričkega, je kar zažarel, ko sem mu leta kasneje omenil Ružo in pesmi so dobile še dodatni blagoslov.
* * *
Da se vrnem: Savudrija. Oče Cvero se vrne s puljskih bakanalij in navdahnjeno stopi z macolo v plitvino obrežja. Tolče in razbija skale, da se vsi čudimo. In kmalu napolni tri vedra s prstaci, bleščečimi morskimi datlji, ki jih je poznal komaj kateri Italijan, kaj šele, da bi bili prepovedani. Pol kampa je pokušalo in se mastilo s školjkami na beli buzari. In ja, sčasoma se je Jadran izropal: prstac potrebuje več let, da zraste za en centimeter in danes jih pod pultom anekdotično dobimo le še v Neumu pod geslom »neumski čevapi«.
Izgleda, da mi je gurmansko strast prižgal že oče v zgodnjih otroških letih in navdušen sem bil tudi nad škampi, ki so bili že tedaj precej draga hrana in tisto leto v Piranu se je Cvero s Karpom pošalil in mi naročil vampe. Ker sem mislil, da so vampi olupljeni repki škampov, sem jih z veseljem slistil. Skratka, padel sem na finto. Najedel pa sem se tako enih kot drugih: mogoče sta obe jedi simptoma za družbeni razredni boj. Malice z vampi so izginile in zdaj kraljujejo turistični škampki. Prstaci v sedemdesetih letih minulega stoletja so bili za poznavalce: kot pesniški modernizem.
Ko že omenjam pesniški modernizem: pesnik Cene Vipotnik, družinski prijatelj dedka in babice (kasneje se je družinsko prijateljevanje nadaljevalo skozi naslednje generacije), je leta 1965 kot urednik Cankarjeve založbe posredoval pri prevodu Kosovelovih Integralov v francoščino (prevajalec Viktor Jesenik), za katerih objavo je bil zaslužen eminentni pesnik Marc Alyn pri založbi Seghers. Anekdotično je znano, da se je pesnik Ludwig Hartinger preko te knjige »zaljubil« v Kosovela in slovenščino. Celotni Integrali pod Antonom Ocvirkom izidejo šele leta 1967!
Kako je »francoski« Kosovel vplival na Poker (1966) Tomaža Šalamuna, pa lahko samo ugibamo.
Ampak na velike ustvarjalce vpliva vse: tudi majhna školjka iz otroštva.
Naj zaključim s Splitom oziroma kar s pesmijo o Michelangelu, ker če še niste videli njegovih stvaritev, je vredno prebrati biografski roman Irvina Stona (Michelangelo). Pesem je iz moje zbirke Hamlet v Karpatih, nastale v letu 1989, torej v obdobju, ki je še prepleteno z ljudmi in časom, o katerem govorim …
Michelangelo
Buonarroti,
moj prijatelj,
je odšel že zjutraj
mimo mrtve zgodovine.
Slike podočnjakov –
zameglena vest.
Le on lovi mačkonov rep
in pušča mistiko spominov
na zidovih Renesanse.
