Ko se je festival dogajal v jeseni, se pravi v začetku prihajajoče sezone, so nagrajenke in nagrajenci žareli še vse leto. Pravzaprav je bila vsa nova sezona označena z nagradami. Tudi nagrajene predstave so živele še velik del naslednje gledališke sezone.
Seveda je Borštnikovo srečanje tudi v juniju dober festival. Morda nima tiste sveže energije, kot jo je imel nekoč, ko se je festival pričenjal z novo gledališko sezono – saj so junija gledališčniki in publika že precej utrujeni. Tudi jesen je nekaj drugega kot začetek poletja, drugačna atmosfera, drugačno razpoloženje. Pripravljajo se novo vino in nova gledališka snovanja. Razlog, zakaj je Borštnikovo srečanje v juniju, je najbrž zgolj v tem, da je ob koncu gledališke sezone lažje organizirati festival. Komu je danes mar atmosfera, razpoloženje … Pomembne so številke, uspeh, organizacija …
No, kljub vsemu je slovensko gledališče dobro gledališče. V odlični kondiciji je. Mlade generacije igralcev so izjemne. Žal pa imajo vsako leto manj dela. In mladi talenti zablestijo, potem pa poniknejo, saj zelo kmalu pridejo novi obrazi, novi talenti. V skladu s kapitalizmom, ki vedno hlasta po novih in novih obrazih. Pravzaprav sta v svetu, ki ga živimo in nanj pristajamo, človek in njegov talent isto kot predmet, izdelek v trgovini. Samo da je nov. Samo da je svež. Kar je kdo dobrega naredil, odigral, zrežiral ali napisal, zelo hitro ponikne v pozabo in nikomur nič ne pomeni. Tudi gledališčnikom samim ne.
Novi časi pač.
Gledališče, jasno! Ko jebe življenje!
Vsako leto vstopi v gledališče ducat novih igralcev in režiserjev. In vsi so prežarjeni z ljubeznijo do odrskih desk. Lahko bi rekli, da so zastrupljeni in zaslepljeni z gledališko umetnostjo.
Tudi sam sem bil takšen. In še danes me slepa ljubezen do gledališča ni minila.
Ob tem rahlo otožnem jesenskem gledališkem razmišljanju sem se spomnil, kako smo novopečeni študentje gledališke akademije posedali v gostilni Koper nasproti Slovenskega narodnega gledališča. Približno takole smo se pogovarjali:
»Predstavljaj si, da hodiš po eni temni ulici …«
»Kje? A pri nas?«
»Ni važno … Hodiš po eni temni ulici …«
»Je važno. Kje? V Ljubljani ali v New Yorku?«
»Saj je vseeno. V tisti temni ulici te nekdo porine ob zid, nameri vate pištolo, magnum ali pa colt 45 …«
»Potem se to le dogaja v Ameriki?«
»In ti reče: Odloči se – gledališče ali življenje! Če se odločiš za gledališče, izgubiš življenje, če pa se odločiš za življenje, papa gledališče!«
Približno tako zanosno neumno je potekal pogovor med mladimi študenti gledališke igre, režije in dramaturgije leta 1979. Bili smo stari devetnajst, skoraj dvajset let.
Spomnim se, da smo vsi v en glas dvignili roke in glasove: »Gledališče, gledališče, jasno! Ko jebe življenje! Raje imamo gledališče kot življenje!!«
Mislim, da se s tem ni strinjala samo kolegica dramaturginja, ki je rekla, da je to čista bedarija, totalen absurd in nesmisel. Takoj smo jo napadli, da nima rada gledališča, da ni zaljubljena v gledališče, da ne bi dala za gledališče vsega … Na koncu je sicer nismo prepričali, ni pa se več upirala. Najbrž si je mislila, da pametnejši odneha.
Takšne pogovore smo imeli še velikokrat. In vedno smo se patetično odločali za gledališče in ne za življenje.
V zakajeni sobi gostilne Koper smo nekajkrat na teden sedeli in frcali vžigalične škatlice v prazne kozarce piva in pogledovali proti vratom, ali bo v prostor vstopil kakšen igralec, naš vzornik in idol.
In nekaj čez deseto, ko so se v Drami končale vaje, je v lokal res vstopil kakšen igralec. Ali pa dva. Celo trije včasih. Vstopil je Polde Bibič skupaj z Janezom Rohačkom, danes žal že pozabljenim igralcem, pogosto sta v zakajeno gostinsko sobo prišla takrat še mladi Cavazza in Radko Polič, zraven je bila še Barbara Levstik in morda še Meta Vranič … Takrat je naša skupina utihnila. Nobeden ni pogledal k mizi, kjer so sedeli igralci, delali smo se, da nas ne zanimajo, hkrati pa smo prisluškovali, kaj se pogovarjajo med sabo. In vsi smo si želeli, o tem sem prepričan, da bi lahko sedeli za njihovo mizo. Seveda se je to zgodilo pozneje, ko smo kot študentje že sodelovali v kakšni gledališki predstavi ali pa ko smo začeli zares delati v gledališču.
Čas sveta in čas gledališča tiktakata sočasno
Mlad človek, ki vstopa v gledališki poklic, gledališče in gledališke igralce idealizira, iz gledališča ustvarja mit svoje prihodnosti. Gledališče hoče imeti za svoj dom. Za dom ustvarjalnosti pa tudi za dom prijateljstva. Gledališče naj bi bilo tudi pribežališče. Kraj, v katerem ni sebičnosti, kjer je ena sama radost in vzhičenje.
Seveda kaj kmalu sledi kruto streznjenje.
Tudi v gledališču se dogajajo grde reči. Zavist, spletke, sovraštvo, pa tudi velika prijateljstva, ki so velika zgolj takrat, ko se ustvarja predstava, potem pa hitro izginejo. V gledališču je vse tako kot v življenju, samo da je bolj zgoščeno, bolj intenzivno, lepše, pa tudi bolj grozno, bolj zahrbtno.
Najbrž tudi danes mladim ljudem, ki se odločajo za gledališče, gledališče in življenje v njem pomenita vse na svetu. Vse bi dali, da bi lahko vstopili v gledališče. Kar je prav. Za gledališče se odločiš, ker se vanj zaljubiš. Za ljubezen pa velja, kot je napisal že Shakespeare, da je močnejša od življenja. Ljubezen gre prek vsega, ljubezen je nepremagljiva, ljubezen se ne boji smrti. Za ljubezen daš tudi življenje. In mladi gledališčnik najbrž mora, vsaj nekaj časa misliti tako. Najbolje bi bilo, da bi tako mislil vse življenje. Da bi bil vedno in do konca ves predan in zaljubljen v svojo umetnost, poklic in tudi poslanstvo.
Seveda je imela sošolka dramaturginja, ki je oporekala naši patetični navdušenosti – imela je pač ločeno mnenje – pravzaprav prav, ko je rekla: Če se odrečeš življenju, tudi gledališča ne moreš več početi.
Neeeee, neeeee, smo se ji upirali, če bi nam vzeli gledališče, življenje nima nobenega smisla. Zato gre.
V resnici pa gre predvsem za to, da sta življenje in gledališče (umetnost) neločljivo povezani. Gledališče izhaja iz življenja. Tisti gledališki ustvarjalci, ki dneve in dneve preživijo v prostorih za vaje, življenja okoli sebe pa ne vidijo, ne morejo narediti dobre predstave. Igralec in režiser morata živeti v svetu, ga opazovati, imeti do njega kritičen odnos. Vse to se mora potem zrcaliti na gledališkem odru.
Svet je in mora biti inspiracija za gledališče. Morda celo bolj, kot velja za druge umetnosti. Prav zaradi tega, ker je gledališče živo. Zavezano trenutku, ko stojimo na odru. Trenutku, ki si ga delimo z gledalcem. Nobene distance ni, čas gledališke umetnosti in čas gledalca je isti čas. Še več: čas sveta in čas gledališča tiktakata sočasno.
Nekaj povsem drugega je s predanostjo gledališču. Gledališče je namreč tudi način življenja. Predanost je včasih pomembnejša od neizmernega talenta. Na začetku je predanost gledališču močnejša od predanosti življenju, pozneje se to uravnoteži. Poznam igralce, ki morda na začetku niso imeli neizmernega talenta, so pa imeli neizmerno predanost, ki so jo gojili vsa leta in jih je na koncu pripeljala dlje kot tiste, ki so imeli talent, ne pa predanosti.
Talent je dober začetek. Če ga ne gojiš s predanostjo (delom), počasi zbledi in postane povprečnost. Takšni gledališčniki se potem začnejo zanimati za direktorske funkcije, za umetniško vodenje, ker se jim zdi, da za to ne potrebuješ ne predanosti, ne znanja in ne kritičnega odnosa do sveta. V resnici pa je vodenje gledališča povsem drugačen poklic. Sicer v gledališču, ampak drugačen.
Porazi intenzivnejši in zmage bolj zmagovite
Če smo na začetku vsi prav infantilno prisegali na to, da je življenje v gledališču pomembnejše od življenja v svetu, smo se čez nekaj let pošteno streznili. Življenje v gledališču ni idealno in brez težav. Na koncu je predstava, če se je posrečila, res mogoče zaokrožen, bolj pregleden in obvladujoč organizem, kot je življenje, vendar je pot do tega vijugasta, polna padcev in vzponov, zavisti in solidarnosti, tekmovalnosti, zmag in porazov. Ker pa v gledališču vse poteka bolj zgoščeno, so tudi porazi intenzivnejši in zmage bolj zmagovite. Seveda pa zgolj na dan premiere. Naslednji dan je že vse ohlajeno in tudi pozabljeno. To je pravzaprav najhujša streznitev, ki zelo hitro zamaje mladostno patetičen vzklik: Gledališče pred življenjem!
Naslednja streznitev, ki doleti mladega gledališčnika, pa zahteva zrelejši in bolj oseben razmislek. Ali lahko dobro delam v gledališču, če se ne zanimam za svet? Odgovor je: Ne. Svet in dogajanje v njem, osebno življenje in življenje bližnjih ter drugih so edini in neusahljivi vir ter inspiracija za umetnost gledališča. Kdor je zaprisežen zgolj gledališču in nima osebnega odnosa do dogajanja v svetu, hitro izčrpa svoj talent. Njegove odrske kreacije so same sebi namen in ne izražajo stališč do dogajanja v svetu. Takšen talent umre na odrskih deskah. Izgubi stik s svetom in s tem tudi stik s samim seboj. Žal poznam veliko takšnih gledališčnikov.
Leta 2003 sva se na Beneškem filmskem festivalu, v katerega je bil uvrščen film Predmestje, dolgo v noč zaklepetala s slovenskim igralcem, kakršen se v nekem narodu rodi zelo redko, prekmalu umrlim Jernejem Šugmanom.
Govorila sva o tem, kako mora biti igralec neprestano odziven na svet, v katerem živi. Pravzaprav je Jernej načel to temo. Zanimalo ga je, kako sem se lotil življenja predmestnežev, ki za svoje nesrečno življenje krivijo druge, priseljence, tujce, mlade …? Spraševal me je, ali osebno, izkustveno poznam njihov svet. Odgovoril sem, da ga poznam, vendar ne toliko iz osebne izkušnje, kot iz prisluškovanja, opazovanja, branja knjig, osredotočenega zbiranja informacij iz časopisov, literature, pogovorov … Ni treba biti morilec s sekiro, da lahko napišeš Zločin in kazen, moraš pa znati prisluškovati svetu, v katerem živijo morilci s sekiro. Moraš znati cepiti zgodbe z zgodbo in potem vse skupaj podoživeti. Jernej se je strinjal. Omenjal mi je svoje vloge, v katerih se vsak večer ob izgovorjeni repliki spomni določenega človeka in njegove izjave.
Jernej Šugman je bil močno vpet v svet in zato je bil na gledališkem odru neprekosljivo prepričljiv in zaresen. Skozi svoje vloge, je takrat rekel, vedno poskuša povedati nekaj o času, v katerem živimo.
Gledališče ni vse. Svet je vse, zato da bi gledališče lahko bilo nekaj.
Ja, sošolke so takrat, v gostilni Koper, imele prav. Gledališče in Življenje.
Nikakor samo gledališče.
Nikakor samo življenje.
Brez zavezanosti življenju ni zavezanosti gledališču.
V tej rahlo otožni jeseni, ki počasi vstopa v naše žile, se poskušam spomniti, kateri gledališčniki in katere predstave so v juniju blestele na Borštnikovem srečanju. Ne morem se spomniti. Nič hudega. Bom poguglal.
