Še manj lahko razume ljudi, ki – kot je to pred kratkim nazorno opisal Boris Dežulović – že skoraj vsako besedo, gesto ali emotikon dojemajo kot nedopusten napad nase. A čeprav je sporazumevanje dandanes hoja po jajcih in čeprav moramo jezik kot pesniki v diktaturi zavijati v prispodobe le zato, ker bi radi povedali, da so med nami butlji, lopovi in fašisti, mi je zelo všeč enakovrednost čustev, ki jo vzpostavlja politična korektnost.

V vseh dosedanjih svetovih so bila namreč ena čustva več vredna od drugih in je obstajala zelo stroga hierarhija čustev. Zato se je, denimo, v Jugoslaviji vedelo, da ne smete žaliti čustev tovariša Tita. In ko je tovariš Tito umrl, so njegova čustva postala še bolj občutljiva, ker seveda nikoli ni šlo za Titova osebna čustva, marveč za čustva njegovih vernikov.

Tudi zato so Jugoslovani po razpadu Jugoslavije brez težav ustvarili svet, v katerem se je smelo ljudi preganjati in pobijati, a v katerem se ni smelo žaliti čustev vernih ljudi. Verska čustva so bila visoko nad vsemi drugimi čustvi, skrajno občutljiva in zato tudi strogo zaščitena pred šaljivci in provokatorji (tudi pri nas je skupina Strelnikoff kot prva užalila prav čustva kristjanov). Verska čustva so v novem svetu obveljala za posebne vrste čustva, globlja in kompleksnejša od drugih, vsaj tako so nam pojasnili. Ker čustva ateistov so bile risbe, verska čustva pa intarzije.

Kot ateista me je to, priznam, vselej rahlo begalo. Titova ali verska čustva, kje za vraga ali maršala je razlika. Isto sranje, drugo pakovanje, sem si mislil. A če sem ta pomislek izrekel na glas ali če sem le nedolžno vprašal, zakaj tudi v svobodnem, demokratičnem svetu obstaja hierarhična lestvica čustev, sem bil takoj komunist, neotesanec, Balkanec ali preprosto ignorantski bedak, ki ničesar ne razume. In seveda nisem smel biti zaradi tega užaljen, ker moja čustva niso bila verska. In ni nikogar brigalo, če so bila prizadeta.

Potem pa so nekega dne vse skupaj na glavo postavili muslimani, ki so jih užalile karikature preroka Mohameda. Nenadoma nikomur več ni bilo nič več jasno, razen tega, da smo se na polno zaštrikali. Ker so bila čustva muslimanov tudi verska čustva, a so bili muslimani hkrati tudi tujci, katerih čustva so bila ničvredna; ker smo še vedno bili za svobodo govora, a smo se že bali sovražnega govora; ker so se enim karikature zdele smešne, drugim pa se sploh niso zdele smešne; ker smo bili vsi mi Charlie Hebdo, a smo bili tudi vsi mi muslimani; ker je bila tukaj Evropa, a je to vsak od nas razumel čisto po svoje. Bilo je torej jasno le, da obstoječa hierarhija čustev ne deluje več in da jo je treba preurediti. Ali pa zavreči.

Politična korektnost se je tako nenadoma zazdela dobra ideja. Logično je namreč zvenelo, da se, če hočemo različni ljudje z različnimi čustvi živeti skupaj, ne smemo žaliti. Le šaljivca v meni je skrbelo, čemu se bomo potem smejali, če se ne bomo več žalili. Ali pa vsaj zbadali in zmerjali. In kdo bo določal, kaj je nedolžna zbadljivka, kaj problematična zmerljivka, kaj pa nedopustna žaljivka? Kdo bo določal, kaj je smešno in kaj ni?

Spomnim se, da sem si takrat v grozi zamišljal svet, v katerem sedim za mizo in pravim vice o neumnih Bosancih – tako kot so to običajno počeli odrasli ljudje v mojem otroštvu – okoli mene pa ljudje otrpli od šoka smrtno resni kričijo: »To ni politično korektno!«

Danes mi tega sveta ni treba več zamišljati. Dovolj je že, da na severu Nemčije po literarnem večeru druščini ljubiteljev literature na večerji povem vic o Muju – recimo tistega, ko je šel v Nemčiji na pogovor za službo in so ga tam vprašali, ali niso Bosanci leni, on pa je navdušen odgovoril »Ne, ne, Črnogorci so leni, mi smo neumni!« – in že pred mano vznikne svet, ki sem si ga nekoč v grozi zamišljal.

»Ko Bosancu ne boš smel več reči, da je neumen,« je bil še nedavno odgovor na vprašanje »Kdaj bo konec sveta?«, zdaj pa ta čas živimo. Politična korektnost je namreč izenačila verska čustva s čustvi Bosancev, pa tudi s čustvi črncev, debelih ljudi, invalidov, žensk, gejev in lezbijk, policajev in blondink. Ukinila je hierarhijo čustev in priznala pravico do užaljenosti vsem. Ker imamo vsi čustva, celo fašisti. In ker je edino prav, da so v svetu enakih tudi vsa čustva obravnavana enako.

Zato me politična korektnost jezi, ko nas cenzurira in ko omejuje mojo potrebo po norčevanju iz vseh in vsega (ne, ne upam si pomisliti, kako bi se danes razpletla zgodba s kazensko ovadbo zaradi žaljenja čustev policistov v romanu Čefurji raus!), a me hkrati veseli, ker še veliko bolj kot mene jezi ljudi, ki verjamejo, da so njihova čustva vredna več od čustev drugih ljudi.

Ti ljudje bi si namreč želeli, da bi bilo še naprej tako kot v stari dobri jugoslovanski diktaturi in da bi bilo še naprej vsem jasno, koga se sme, koga pa ne sme zbadati, zmerjati in žaliti. Ker se oni pač radi smejejo neumnim Bosancem, a jih vsaka šala na njihov račun grdo užali.