Monika Hauser se je leta 1992, ko so poročila o množičnih posilstvih žensk v vojni v Bosni pretresala svetovno javnost, specializirala za ginekologijo na kliniki v nemškem Kölnu.

Zdravnica, ki je študirala medicino v Innsbrucku in diplomirala v Bologni, se je že v času študija in specializacije srečevala z žrtvami spolnega nasilja in se zavzemala za to, da bi jim omogočili ne le medicinsko, temveč celostno pomoč, ki bi vključevala tudi psihično obravnavo travmatiziranih žensk. Toda ko je v eni od strokovnih revij prebrala, kakšno gorje preživljajo ženske v Bosni in kako sicer o njem vsi poročajo, nihče pa ne pomaga, se je mlada zdravnica na vrat na nos odpravila v Zagreb, kjer je izvedela, da je v okolici Zenice več kot 120.000 beguncev, med njimi številne travmatizirane ženske, ki niso bile deležne nikakršne strokovne pomoči.

Danes se spominja, da jo je k temu gnal predvsem bes, ne le nad zločinom samim, temveč tudi nad senzacionalističnim poročanjem, ki je ponovno travmatiziralo žrtve. Hauserjeva je skupaj z duhovnikoma iz Kassla, ki sta v osrednjo Bosno pripeljala humanitarno pomoč, decembra 1992 odšla v Zenico in tam ostala vse naslednje leto. Brez kakršne koli organizacijske ali finančne podpore je občini Zenica predložila koncept projekta ginekološke in psihološke pomoči travmatiziranim ženskam, najela poslopje in osebje.

Njen projekt so v nadaljevanju z donacijami podprle številne organizacije iz Nemčije in aprila 1993 so odprli center Medica Zenica, v katerem so delale ženske različnih poklicev in, kar se je Hauserjevi zdelo še posebej pomembno, različnih narodnosti. Ekipa 20 žensk, med katerimi so bile zdravnice, ginekologinje, psihologinje, medicinske sestre in anestezistke, je v času vojne in po njej opravila herojsko delo. Organizacija Medica Mondiale, ki se je rodila iz omenjenega projekta, pa danes deluje v 14 državah po svetu in vsako leto pomaga okoli 10.000 ženskam, ki so v vojnih spopadih postale žrtve spolnega nasilja.