Razlike v anketah so sicer majhne, Ljudska stranka je zadaj nekaj odstotnih točk, še nekaj več socialdemokrati, tako da se še lahko obrne drugače. Ne glede na končni razplet pa je skrajna desnica spet v vzponu in prebija mejnike, ne le v severni sosedi.
V začetku meseca je bila Alternativa za Nemčijo (AfD) gladko prva v Turingiji in tako je skrajna desnica prvič po drugi svetovni vojni zmagala v kakšni nemški zvezni deželi. Na Saškem je bila AfD isti dan druga, prejšnji teden pa še v Brandenburgu. Socialdemokrati so tam, podobno kot CDU na Saškem, potem slavili, ker so za dobro poldrugo odstotno točko obdržali prvo mesto in se je celo odprlo vprašanje, ali se Olaf Scholz po zveznih volitvah prihodnje leto zato lahko obdrži na oblasti. V resnici ne bi smeli imeti pretiranega razloga za slavje, AfD je že pri odstotkih, kakršne je na zadnjih predvojnih demokratičnih volitvah novembra 1932 dobila Hitlerjeva nacionalsocialistična delavska stranka. Na Nizozemskem je skrajno desna Wildersova stranka novembra po preteklih razočaranjih prvič zmagala na volitvah, spomladi pa z desnosredinskimi strankami sestavila vlado ob kompromisu, da v njej ni glavarjev strank – na tak način naj bi Wildersu nadeli uzdo. Temu, da so v Italiji na oblasti postfašisti, se niti več ne daje pozornosti, čeprav ostaja nejasno, kaj se v resnici skriva pod ovčjo kožo Melonijeve. V Franciji je Marine Le Pen po junijski veliki zmagi na evropskih volitvah julija na parlamentarnih ostala brez zmage samo zaradi narave volilnega sistema. Njen blok je v obeh krogih edini zbral več kot deset milijonov glasov.
Povsod po Evropi skrajni desnici ne gre po načrtih, zdaj je v upadu denimo v nordijskih državah. Tako se je pred časom ob nekaterih njenih odmevnih neuspehih, tudi Wildersa in Le Penove, govorilo o zatonu, ampak dolgoročnejši trend je drugačen, kažejo ga tudi evropske volitve kot celinski lakmusov papir. Korak za korakom po državah podira mejnike in se umešča v politiko kot klasičen in vse manj nesprejemljiv akter. Leta 2000 je Evropska unija uvedla sankcije proti avstrijski vladi, ker je bil v njej vodja svobodnjakov Jörg Haider. To je danes nepredstavljivo. Pri tem se včasih sicer ustvari vtis, da je skrajna desnica nekakšen poenoten idejno-politični skupek strank, ker seveda ne drži, navsezadnje mnoge osebnosti v njej težko skupaj spijejo kavo. Imajo različne prioritete in poglede, eni so bolj skrajno desno od drugih. Niti v evropskem parlamentu ji ne uspe sestaviti ene politične skupine. A med njimi obstaja najmanj nevidna nit – ko uspe eni, s tem drugje odpira vrata drugim.
Postopno vzpenjanje skrajne desnice je tudi rezultat ravnanja njenih političnih tekmecev. Tradicionalna levica oziroma socialdemokracija je najbolj v zatonu, celo bolj kot klasična desnica, ki bi ji morala skrajna načeloma prej speljevati glasove. Vprašanja, kot so migracije in varnost, so postala med najpomembnejšimi za volilce, tradicionalne vrednote niso več tako tradicionalne, odgovori, ki jih ponujajo klasične stranke, od levih do desnih, pa nezadostni oziroma ne dovolj artikulirani. Položaj je po svoje paradoksalen, danes je iz praktično vsake evropske države slišati zgodbe o velikem pomanjkanju delovne sile v storitveni dejavnosti in drugod. Vendar ne gre samo za varnost in migracije. Te teme so v ospredju tudi zato, ker so izostali ustrezni odgovori na izzive, ki so jih prinesli finančna kriza, pandemija, inflacija, slepo sledenje prostemu trgu brez premisleka o stranskih učinkih (kar se v eni od oblik po vsej celini kaže z akutnimi težavami na nepremičninskem trgu). Srednji razred meni, da živi slabše, in odgovorov ne išče več pri tistih, ki so že imeli priložnost. Ti se zdaj poskušajo prilagajati, a ko zmerna desnica kopira skrajno, zanemarja znano dejstvo, da ljudje ne bodo volili kopije, če imajo na voljo original. Zanimiv nov element v tej politični mešanici je tudi vzpon skrajne levice v Nemčiji in Franciji, ki s svojim nagovarjanjem razočaranih še najbolj konkurira skrajni desnici, tudi v stališčih do Rusije.
Levo-desna dvostrankarska dihotomija, ki je bila desetletja značilna za Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Španijo in še marsikatero državo, je izginila, tako zaradi vsebinskih razlogov in nepripravljenosti političnih mastodontov, da prepoznajo spremembe in se premaknejo, kot iz tehničnih, ker proporcionalni volilni sistem omogoča drobljenje političnega prostora. To prinese težave pri sestavljanju vlad, posledično pa vse večjo sprejemljivost sodelovanja z nesprejemljivimi, ko je treba ostati na oblasti. Tako pridejo v vlado Haider, Wilders in po nedelji morda tudi Herbert Kickl. Če ne zdaj, pa najbrž kdaj drugič.
