Razpadajoča družba pod pritiskom družbenega razslojevanja in občutje brezperspektivnosti porajata vzdušje, v katerem posedovanje hladnega in strelnega orožja pri petnajstletnikih ni nič nenavadnega. Mesto se v resnici tujcem ne zdi prenevarno, a naj si za sliko varnosti pomagamo s sliko v predvečernih urah. Osnovna šola, v katero je hodil pisec teh vrstic, je v središču mesta, na meji med turškim Sarajevom in socialističnimi trinadstropnimi bloki za malo boljše pripadnike nekdanjega delavskega razreda. Starši so prenehali prihajati po večino od nas po prvem razredu, saj smo se skoraj vsi vračali po dveh istih ulicah in se ločevali, ko je kdo od nas prišel do doma. Danes noben otrok iz te šole ni brez spremstva. Morda samo tisti, katerih starši veljajo za strankarske prvake. Čudni časi, bi rekel kolega, ki me je tudi spomnil na del teksta iz wikipedije, ki med drugim pravi: ​Top lista nadrealista se je prvič pojavila 10. novembra 1979 kot del radijske oddaje Primus na Drugem programu Radia Sarajevo. To je bila petnajstminutna oddaja brezplačnega (to se zdi avtorju teksta v angleščini menda najbolj nenavadno) radia, ki si ga je njegov ustvarjalec Boro Kontić zamislil kot izložbo mladih talentov iz sarajevskega naselja Koševo.

Ti dve ulici, po katerih smo se vračali domov, sta del imaginarne meje, ki Koševo deli na dvoje. Tako sta se imenovali tudi krajevni skupnosti: mi, ki smo stanovali v delu bliže centru, smo bili Koševo I, tisti, ki so živeli okrog stadiona, pa so se imenovali Koševo II. S poznejšo teritorialno reorganizacijo smo dobili še eno mestno skupnost – Džidžikovac, a oni so mejili na Višnjik, ki je že mestna četrt, v kateri so živeli junaki poznejših zgodb in pesmi in iz usod katerih so nastali New primitivs. Svojevrstni sarajevski odgovor na ljubljanski pank in novi val v Zagrebu in Beogradu.

Kaj je pisec hotel povedati

Primus se torej začne in ti hodiš v šesti razred. Scenosled zamišljenega dokumentarca, ki se verjetno nikoli ne bo zgodil, ker Sarajevo preprosto nima razvitega občutka za pravilno merjenje svojih dragocenosti, je takšen: sonce se prebija skozi drevje v parku na Džidžikovcu, prebija se skozi okna stanovanja staršev v prvem nadstropju. Ti iščeš črno tipko na radiokasetofonu grundig C 6000, kjer je ustrezna frekvenca Drugega programa. In nikoli ti ni uspelo, da bi se zbudil točno ob 8. uri, ob samem začetku oddaje. Božajoč glas voditelja te vodi skozi povsem nov svet. Ena od rubrik, ob kateri prvič razmišljaš o pesmih Boba Dylana, Paula Simona ali The Clashov, se imenuje Kaj je pisec hotel povedati. Od glasov iz rubrike, ki je na vrsti ob 10.15, poznaš glas soseda Zlatka z bližnjega dvorišča, kjer živi tvoj najboljši prijatelj Dado. Zlatkov oče je radijski voditelj in vodi oddaje s pevci na turnejah. Vpisuješ se v prvi razred gimnazije, oni so dve leti starejši in imajo prvi bend, imenuje se Ozbiljno pitanje (Resno vprašanje). Zlaja je avtor, pevec pa Konta, to je Saša, mlajši brat voditelja Bore Kontića. Stanujejo v Ulici kralja Tomislava, ki se danes imenuje, kot se je imenovala tudi pred drugo svetovno vojno: Koševo, seveda.

Boro in Saša Kontić, pa tudi Zlatko Arslanagić so hodili v našo osnovno šolo, ki je nosila ime narodnega heroja Miljenka Cvitkovića. Po naravi stvari, ker je bila najbližja, so se vpisali v Drugo gimnazijo. Radijski studio je bil eno ulico naprej, v Ulici Danijela Ozme. Boro je po pričevanju, ki ga je sam zapisal, hotel »iz tonov, glasbe, učinkov in dokumentarnega materiala, posnetega na terenu, narediti neki patchwork, ki je bil včasih tudi duhovit«. Nekoč je z delovne akcije Jasenovac njegov prijatelj in kolega tonski mojster Džafer Perviz prinesel material, na katerem je bil pesniški večer lokalnih avtorjev, sama govorjena, logorejična poezija. Pesem Neznana ženska, sicer dialog med moškim in žensko, se končuje takole: »Opazujem te, ti greš naravnost, jaz pa na levo, neznana ženska.«

Začetek ustvarjalne norosti se je nadaljeval z Bombastičnim Zekom. Torej, ob tramvajski progi od katedrale do Večnega ognja, kar je okoli 250 metrov, je bilo nekaj lokalov socialistične hitre hrane, ki smo jih, ko smo si izmišljali in nadaljevali urbane mite, spremenili v kultne. Na tramvajski postaji katedrala je bila Mocca, eden prvih pravih družabnih kafičev, ki je imel italijanski imidž. Starejši so tam lahko popili pravi espresso, mi, mladi iz glasbene šole, pa smo za malico lahko pojedli toast s pravo šunko in maslom. Ob progi naprej je bila še dandanes edina buregdžinica Bećiri, kjer so večinoma nastopali tisti, ki so prišli na tržnico, in raja iz Prve gimnazije. Petdeset metrov naprej so se na žaru Lire pekle hrenovke in piščanci in tja so prihajali delavci in uslužbenci iz preostalih podjetij, to pa je bil tudi dolgo eden od krajev, kjer so nam, mladim pankerjem, dovolili, da smo sedeli in pili pivo. Pred Liro pa je Semberija, kjer prodajajo ljudsko občinsko »pito«, pripravljeno v tovarni, ki se tukaj peče in prodaja. To je za širše ljudske množice in tja se ravno ne hodi, a imajo frontmana, zaradi katerega so še vedno v tekmi za trg. Njegovo ime je Zeko. On je bil filozof – amater, svoje govore pa je imel za pultom v ljudski buregdžinici. Tehnik Stanislav Dado Dragoje ga je ob pomoči kolega novinarja snemal vsak četrtek popoldne. Zeko, Protožižek scene na sarajevski tržnici, je udarjal monologe o vseh pomembnih stvareh tega časa. Pot rakete na Mesec, zvestoba žensk, trnova pot NK Željezničar … Od treh ur materiala bi Boro in Dado prišla na nekako sedem, osem minut (!?), ki bi se oddajale v eter. Zeko bi svoje monologe pogosto končal z besedami: »To je bilo bombastično!«

In res je bilo.

Vse drugo je legenda

Drugi kanal poetike Top liste nadrealista prihaja s »plošč« Dirty Joe Banda. Zlatko s flomastri dela namišljene ovitke plošč, Boro pa trdi, da si na njih lahko našel vse, kar se je lahko našlo na albumih tistega časa. Le da so, trdi Boro, imeli več vsebine in da so bili nenavadno duhoviti. Na enem »ovitku«, ki ni imel albuma, a ga niti ni potreboval, so »komadi« Pretep v gostilni, Sneg vidim v tvojih očeh, Mitar – z znakom hit pesmi, druga »pesem« na strani B pa se imenuje Umazanija Joe. Založniška hiša se imenuje Polydar Ramiz Track Records LDT PGP in pesem Pretep v gostilni je posvečena osebju gostilne Šibenik, uboge krčme s hladilnikom Soko in tremi vrstami najhujših žganih pijač, v kateri sta bila edina hrana ribja konzerva in kuhano jajce. Zlatko je takrat dijak drugega letnika, preostali del ekipe pa je Nenad Janković - Nele, pozneje znan kot Doktor Karajlić, Zenit Đozić, Goran Petranović - Rizo in seveda Saša Kontić, mlajši urednikov brat. Do konca leta sta se pridružila še Boris Šiber in Dražen Ričl - Para, pozneje kitarist Elvisa J. Kurtovicha in zasedbe Crvena jabuka. Ki bo preminil 18. septembra 1986 v petindvajsetem letu življenja. In s pozicijo kultnega kitarista in pevca, prvega pravega solista iz generacije, rojene v šestdesetih. Na koncu se jim je priključil še študent prvega letnika igre šele odprte Akademije dramskih umetnosti, Branko Đurić - Đuro. Vse drugo je legenda.

Torej, vse tisto, kar je kasneje proslavilo Top listo nadrealista in naredilo iz nje morda najpomembnejši medijski fenomen osemdesetih ter zaznamovalo Sarajevo kot mesto z največ smisla za humor glede na število prebivalcev v nekdanji Jugoslaviji, vsi ti nori televizijski skeči, spakovanja, vsi strokovnjaki za leto 1991, kuharji in napovedovalci prihodnosti, ves ta chaplinovsko-montypythonovski svet je izšel iz prve epizode: v kateri skupina mladih ljudi zavzame radijsko postajo in prisili zaposlene, da namesto standardnih šlagerjev začnejo v eter spuščati novi val. Čez nekaj dni je Boro Kontić takratnemu uredniku Drugega programa Branu Đuranoviću odnesel oddajo, da bi jo poslušal. Glavni urednik, komunist starega kova, je nezaupljivo gledal mladega kolega: čez nekaj časa – treba pa je vedeti, da je to čas, ko se z demonstracijami na Kosovu, samo pol leta po Titovi smrti, začne razpad Jugoslavije – se je odločil, da ta stvar ne more v eter. »Ali veš, kaj se dogaja tam spodaj, ti pa imaš v oddaji skupino tupamarosov, ki na silo spreminjajo program uradnega radia,« mu je rekel. »Moram priznati, da nisem razumel povezave, a sem se hitro strinjal, da bomo naredili novo oddajo,« se spominja Boro. »Nikoli mu nisem priznal, da smo pilotsko izdajo oddajali dva dni prej.«

Od tod tudi grenkoba, ko se spominjaš, medtem ko bereš zgodbe o najstnikih, ki držijo pištole v rokah, ti pa imaš v glavi strel iz reklame Top liste nadrealista: »Pištole Majakovski, Sanski Most.« Ali skeč, v katerem Titovi partizani ustavljajo nemške tanke, tako da sredi ofenzive postavijo semafor.

Ali tebi najljubša panelna razprava, v kateri sodelujeta Gary Cooper in Ana Karenina v organizaciji podjetja Železnice Bosne in Hercegovine. Imenovala se je – Zakaj vlaki zamujajo?.

Zato menda, ker nekateri odpeljejo prezgodaj.

Takšen je bil vlak (radijske) Top liste nadrealista.