Ni dvoma, da si je nemška kanclerka prizadevala za urejanje odnosov, zlasti Nemčije in EU pa tudi zveze Nato, z Rusko federacijo. Bila je tudi njena odkrita kritičarka, toda nikoli ni zavračala dialoga in možnosti za iskanje smiselnih in praktičnih kompromisov. Njena »Ostpolitik« je stremela k miru in sodelovanju Zahoda z Rusijo, kolikor bi to dopuščale številne nepomirljive razlike. Kolikor sem imel priložnost osebno spoznati Angelo Merkel in z njo dolgo in dobro sodelovati, tudi na primer z delovnim pogovorom na štiri oči v Berlinu pred svojim obiskom Moskve in Kijeva februarja 2017, nikoli ni gojila praznih iluzij o harmoniji, iskreno pa se je trudila, da hladne vojne in berlinskega zidu ne bi bilo nikoli več. Vem, da Putinu osebno ni slepo zaupala, saj se ji je flagrantno zlagal glede okupacije Krima. Vendar se je trudila sodelovati.
Seveda, tudi v njeni »Ostpolitik« ni šlo samo za plemenita stremljenja brez praktičnih koristi. Nemčiji je sčasoma omogočila poceni energente, kar je izdatno poganjalo njeno gospodarsko konkurenčnost. Zlasti plinovod Severni tok je šel mnogim na Zahodu na živce. Toda Nemčija se ni trudila z Rusijo samo zato, da bi imela poceni energente, je pa bila to super kolateralna korist. Merklova si je zelo prizadevala za oba sporazuma iz Minska (2014 in 2015), ki sta poskušala končati vojno v Donbasu. Skupaj z drugimi pogajalci se je trudila, da bi vzpostavili takšne poštene in pravične pravne in politične okvire, ki bi omogočili trajen mir. Ni šlo za prazno zaupanje, temveč za vero v dialog za iskanje rešitev. Nekaj let so se ti sporazumi upoštevali in kršili, dokler ni naposled ruski predsednik Vladimir Putin prestopil rdeče črte in ukrajinske meje, prekršil vsa relevantna pravila mednarodnega prava in z vojaško silo 24. februarja 2022 vdrl v sosednjo državo, da bi si jo v celoti pokoril.
Bistvo ruske politike Angele Merkel je bilo precej iskreno stremljenje po dobrih ali vsaj dovolj dobro urejenih medsebojnih odnosih, ki bi trajno zavarovali mir in spodbudili vsestransko sodelovanje v vzajemno korist, zlasti gospodarsko. Ta politični pristop sta utemeljevala zaupanje in vera, da je mogoče z dialogom po mirni poti rešiti odprta vprašanja, priznavajoč tudi razlike, ki so nepremostljive. In okrepiti zaupanje. Sta bila to stremljenje in ta strategija z vidika današnjega razvoja dogodkov v Evropi in svetu napačna? Ali moramo zato posledično sklepati, da sta iskren dialog in krepitev zaupanja nesorazmerno tvegana tudi v primeru odnosov s Kitajsko?
Poglabljanje nezaupanja med Zahodom in Kitajsko
Med Rusko federacijo in Kitajsko je mnogo vzporednic, vendar je ena za Zahod odločilna. Kitajska ne skriva geopolitičnih ambicij glede Tajvana in širše v Južnokitajskem morju. Podobnost z rusko geopolitiko v Ukrajini in soseščini je osupljiva.
Toda to ne pomeni, da sta Kitajska in Rusija enako močni in vplivni. Kitajska je v dveh desetletjih gospodarske liberalizacije zlasti pod vodstvom predsednika Xi Jinpinga prevzela primat. Če se zdi, da Ruska federacija s svojo močjo lahko bistveno vpliva na mir in varnost v Evropi, pa za Ljudsko republiko Kitajsko že velja, da lahko vpliva na ves svet. Skupaj z ZDA sta dominantni velesili sodobnega sveta. Čeprav zdaj na splošno velja, da je aktualna mednarodna skupnost večpolarna, pa se politološka znanost vse bolj nagiba k oceni, da smo, kljub vzponu Indije, pravzaprav priča nastajajoči dvopolnosti sveta. Ta vtis še toliko bolj utrjuje dejstvo, da se je Moskva po agresiji na Ukrajino in aktivni podpori zahodnega sveta napadeni državi morala v političnem in gospodarskem smislu zateči po pomoč v Peking. Čeprav se Kitajska predstavlja kot v rusko-ukrajinski vojni nevtralna država, daje s svojo strateško držo Rusiji potuho in zavetje, ne pa – precej spretno – neposredne podpore in pomoči.
To zelo vpliva na poglobitev nezaupanja Zahoda do Kitajske in njenih namenov, kar je najresnejši problem odnosov med Zahodom in Kitajsko. Vzajemno poglabljanje nezaupanja. Posledično je dialog protokolaren in se izogiba iskanju resnejših alternativ za varnejšo ureditev sveta, od zmanjšanja aktualnih varnostnih groženj in napetosti do reforme Organizacije združenih narodov in zlasti njenega varnostnega sveta, da bi lahko z avtoriteto skupnosti posredoval v korist svetovnega miru. V bistvu smo v tekmi s časom, ko se zaradi vrnitve obsoletne geopolitike in akumulacije ter zgoščanja varnostnih problemov (ta trenutek poteka v svetu 52 oboroženih konfliktov) mudi vzpostaviti stvaren dialog med glavnimi svetovnimi akterji (tudi EU), preden bi utegnilo biti prepozno. Poseben problem je, da se seveda nikoli vnaprej ne ve, kdaj bo prepozno.
Skrbi in strah Zahoda
Zahod in Kitajska sta imela v sodelovanju in nasprotovanju vzpone in padce, odvisno od številnih dejavnikov, zlasti ekonomskih. V bistvu je bil Zahod pripravljen glede spoštovanja človekovih pravic ipd. pogledati Kitajski skozi prste, če si je obetal pomembne gospodarske koristi, in obrnjeno. Spomnimo se, na primer, da ameriški predsednik Donald Trump ni začel protikitajske kampanje zaradi kršenja človekovih pravic ali stanja demokracije. Motila so ga, tudi upravičeno, trgovinska protislovja in kitajska kršenja pravil Svetovne trgovinske organizacije (STO). Zahod je sicer omenjal kršitev človekovih pravic praviloma tedaj, ko je skušal prisiliti Kitajsko v politične in gospodarske koncesije. Trump je šel, ne da bi se skliceval na tradicionalne razloge ali vprašanje Tajvana, neposredno v trgovinsko in carinsko protiofenzivo. Mimogrede, vsa štiri leta mandata v Beli hiši Donald J. Trump ni napadal politike Angele Merkel glede Rusije zato, ker si je načelno prizadevala za dobre odnose, ampak zato, ker je ocenjeval, da ima zaradi tega Nemčija dampinške cene energentov in je za ZDA moteče konkurenčna. Na svoje odlične odnose s Putinom pa je bil javno ponosen. Tako kot je še danes na odnos do Xi Jinpinga, ki ga ima za vzor močnega voditelja.
V zadnjem obdobju je za uradni Washington značilno, da je izredno kritičen odnos do Kitajske skoraj edina točka nacionalnega konsenza. Zanimivo je, da je prišlo do programskega zlitja republikanskega in demokratskega odklonilnega odnosa iz dveh različnih smeri. Ko je novi ameriški predsednik Trump v drugi polovici prejšnjega desetletja ostro napadel Kitajsko zaradi nepoštene trgovine in zagrozil s carinami in trgovinsko vojno, ni omenjal geopolitičnih vprašanj, tudi Tajvana skoraj ne. Demokratska kritika in kasnejša politika predsednika Bidna pa izhajata prav od tam, iz svaril o povračilnih ukrepih Pekingu zaradi njegovih apetitov po otoku. Spomnimo samo na politično občutljiv obisk tedanje predsednice predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi v Tajpeju v začetku avgusta 2022, ki so ga v okolici otoka pospremile bojne ladje kitajske armade. Ko sem se nekaj dni pred rusko agresijo na Ukrajino v Münchnu ob robu varnostne konference pogovarjal z vodilnimi kongresniki in senatorji ZDA iz obeh taborov, je bilo jasno, da bo treba ameriško podporo Ukrajini razumeti kot svarilo Pekingu, naj se ne spušča v podobne avanture. Tako se je zgodilo, da se je eno in drugo zlilo v ameriški politični konsenz o Kitajski kot grožnji ZDA in svetu – takoj za grožnjo Ruske federacije.
EU in Nato sta temu primerno sledila, drugi brez rezerve, EU z modifikacijami, ki jih še dopušča odvisnost evropske varnosti in ekonomije od ameriške na eni strani, toda tudi od kitajskega trga na drugi. Predsednik evropskega sveta Charles Michel je po vrhu EU-Kitajska konec decembra 2023 dejal, da imata »EU in Kitajska skupen interes za stabilne in konstruktivne odnose, katerih podlaga je spoštovanje mednarodnega reda, ki temelji na pravilih«. Glede najbolj nevralgične geopolitične točke, vse večjih napetosti v Tajvanski ožini ter v Vzhodnokitajskem in Južnokitajskem morju pa je dodal, da »EU nasprotuje vsem enostranskim poskusom spreminjanja statusa quo s silo ali prisilo«. Tako EU do Kitajske ohranja večplasten odnos, v skladu s katerim je ta država »hkrati partnerica, konkurentka in sistemska tekmica«.
»Novo upravljanje« in Kitajska Xi Jinpinga
Toda s kom ima v zadnjem obdobju opraviti Zahod na Kitajskem? Kakšno Kitajsko gradi Xi Jinping, kako jo umešča v mednarodno skupnost in koliko manevrskega prostora za zaupanje vanj in njegovo državo pravzaprav dopušča Zahodu?
Centralni odbor Komunistične partije Kitajske je sredi julija letos sprejel resolucijo o celovitem poglabljanju reform. Ljudska republika Kitajska leta 2029 praznuje 80. obletnico ustanovitve in Xi Jinpingu je veliko do tega, da bi jo, kolikor je to najbolj mogoče, praznovala kot svetovna velesila. Bistvo sklepov je nabor ukrepov za »modernizacijo«, ki naj bi pospešila razvoj navznoter in vpliv navzven. S tem Xi Jinping ostaja zvest temeljnim premisam svojega koncepta »novo upravljanje Kitajske«. Gre za zamisel o razvoju edinstvenega modela upravljanja, ki se razlikuje od zahodnih demokratičnih sistemov.
Pri oblikovanju politik vztraja pri upoštevanju kitajskih posebnosti. Xi se do neke mere prilagaja standardom za elementarno zaupanje poslovnega sveta, znotraj in zunaj. Izpostavlja pomen vladavine prava, čeprav je največ kritik prav glede tega, še vedno precej pristransko urejenega področja. Zanima ga nujnost inovacij in tehnološkega napredka za trajnostno gospodarstvo. Toda vprašanje intelektualne lastnine ostaja necelovito naslovljeno. Xi ve, da je ogromen in razvijajoč se trg Kitajske tudi njegov največji vzvod v zunanji politiki, in ga, kolikor je to še vedno vzdržno za kitajske interese, prilagaja potrebam globalizacije. Kitajsko gospodarstvo je že zdaj največje na svetu, toda Kitajska stremi k temu, da bi bilo tudi najbolj razvito. Toda vse od pridružitve STO Kitajska ne izpolnjuje svojih zavez. Eden od največjih problemov je nepoštena konkurenca. Kitajska geopolitika je spretno skrita v obliki infrastrukturnih ukrepov pobude »En pas, ena pot«. Pogosto ne izpolnjuje mednarodnih standardov, zlasti zaradi pomanjkljive preglednosti razpisnih postopkov. Skratka, Zahod skrbi naraščajoča moč kitajskega gospodarstva. Z njim je težko, brez njega ne more.
Toda pravi problem za Zahod, kot skušam pojasniti, vse pogosteje zadeva kitajsko zunanjo in varnostno politiko. Poleg tega, da je Peking vzel v zavetje Moskvo, čeprav se skuša prikazati v ruski agresiji na Ukrajino kot nevtralen, so težava tudi njegove geopolitične ambicije glede Tajvana in širše v Južnokitajskem morju. Ne glede na to, ali je Tajvan za Zahod stvaren življenjski problem ali referenčni oziroma simbolni, to bistveno vpliva na zdajšnje medsebojne odnose. Glede tega vprašanja se zdi bolj kot leto 2029 za Kitajsko, Tajvan in svet odločilno leto 2049.
Xi Jinping je namreč naznanil, da je stoletnica ustanovitve države rok za združitev, ne glede na vse. Po tem, ko je sredi devetdesetih let Kitajska po mirni poti dobila Hongkong, se že dlje časa osredotoča na Tajvan. Toda zdi se, da ni več pripravljena dovoljevati vtisa, da bo glede tega spoštovala voljo tamkajšnjih ljudi. Ko sta se letos v San Franciscu srečala Xi in Biden, kitajski voditelj, kot poročajo ameriški mediji, na za javnost zaprtih pogovorih ni več skrival možnosti, da se bo to zgodilo ne glede na sredstva. To pa je nesprejemljivo. Nezaupanje se je še poglobilo.
Koncept previdnega zaupanja
Odsotnost iskrenega dialoga in poglabljanje nezaupanja sta glavni oviri za iskren poskus, da bi se dokopali do za vse zadovoljivega dogovora o tem vprašanju in vseh drugih. Zaradi poslabšanih odnosov med Zahodom in Kitajsko trpi ves svet, čeprav tega ni takoj videti. Pravna in politična arhitektura sodobne mednarodne skupnosti se je od konca druge svetovne vojne zelo spremenila, postala je multipolarna. Toda mednarodne institucije, ki so nastale po vojni zato, da preprečijo naslednjo, so ostale za časom in svoje vloge ne izpolnjujejo v zadostni meri, zlasti OZN in varnostni svet. Multilateralizem je v krizi, kar še spodbuja zlasti vplivne države k arbitrarnemu ukrepanju. Glavno vprašanje tega časa je, ali se bo ta pravna in politična arhitektura sveta uspešno prilagodila spremembam po mirni poti ali pa bo, ne prvič, zato neizogibna vojna. Nikoli po drugi svetovni vojni to vprašanje ni bilo tako aktualno kot zdaj in nikoli ni bilo tako odvisno od odnosov med Zahodom in Kitajsko.
Toda, kdo in kako bo v teh usodnih časih zbral pogum za tvegano podajo roke in iskren dialog? Če se kdo zavzame za to, mu predenj vržejo rusko politiko Angele Merkel. Tisti, ki smo dvomili o Putinovi avanturi v Ukrajini, smo se zanašali na razumno presojo, da se to naposled, summa summarum, Rusiji ne more izplačati. Zato je pomembno, da Ukrajina doseže pravičen mir. Kitajska še ni prestopila rdeče črte. Če si ne bomo zaupali, bo vsak ravnal po svoje. Tega je ta trenutek v svetu preveč in postaja ovira miru, varnosti in napredku. Zaupanje in dialog imata svoje šibkosti in nepopolnosti. Zaradi pričakovanj lahko proizvedeta tudi razočaranja. Toda kaj je alternativa? Nezaupanje in odklanjanje dialoga, da možnosti za rešitev sploh ni? Je bil poskus sodelovanja z Rusijo napaka, ki je ne smemo ponoviti s Kitajsko? Potrebna sta odkrit dialog in previdno zaupanje. V odnosih med Kitajsko in Zahodom potrebujemo verodostojno garancijo, ki bo problem Tajvana rešila po mirni poti. Zato je potreben dialog. Če bo iskren, obstaja možnost, da se okrepi zaupanje. To bi pomenilo olajšanje za ves svet.
Borut Pahor je nekdanji predsednik Republike Slovenije.
