To se je Sloveniji obrestovalo v času osamosvajanja, za katerega je najbolj znana posebej zavzeta in učinkovita podpora italijanske narodne skupnosti. Glede na aktualne težave z Romi bi pretiravali, če bi trdili, da je živeti v skupnosti z manjšinskim prebivalstvom vedno privilegij in bogastvo, zasnovano na različnosti. Je pa to nedvomno priložnost za uveljavljanje evropskih demokratičnih izročil Slovencev, možnost spoznavati različnost in preizkušnja zrelosti in empatije slovenske družbe.
V manjšinskem pravu velja pravilo, da ni mogoče ničesar odločiti o manjšini brez njenega sodelovanja in soglasja. Glede italijanske in madžarske narodne skupnosti to neposredno zagotavlja sama ustava, ki določa, da predpisi, ki urejajo zgolj njun položaj, ne morejo biti sprejeti, če zanje na glasujeta manjšinska poslanca v državnem zboru. S tem vidikom je največ zapletov ravno, ko gre za varstvo romske skupnosti. Zdi se, da skušajo ponekod Slovenci brez Romov odločati o njihovi usodi. Včasih je videti, da to izvira iz prepričanja, da Romi ne morejo biti dostojni sogovorniki Slovencem, če uporabim najmilejši izraz za slovensko samopoveličevanje.
Ob uvajanju ureditve, po kateri imajo Romi v občinah, v katerih živijo, svojega predstavnika v občinskem svetu, sem slišal ugovore, celo iz takratne levosredinske vlade, da gre za nesprejemljivo privilegiranje Romov. Šele s pomočjo ustavnega sodišča je bila ta koristna rešitev uveljavljena za vse občine z romsko skupnostjo, kot rešitev, ki predstavlja dodatno obveznost, odgovornost in koristno pomoč Romov pri vzpostavljanju boljšega razumevanja med manjšino in večino, brez katere se medsebojni odnosi zaostrujejo in konflikti postajajo težko rešljivi. Danes je očitno, da tovrstne koristne sistemske rešitve v občinah jugovzhodne Slovenije ne delujejo uspešno, sicer ne bi kar naprej poslušali očitkov večine na račun manjšine, kot da ni večina vedno najbolj odgovorna za počutje in enakopravnost manjšine, tudi na lokalni ravni. Župani teh občin ne bi smeli dajati vtisa, kot da hočejo predstavljati samo Slovence, za sožitje z Romi pa naj skrbi država z zaostrovanjem kaznovalne politike zoper (mlade) Rome.
Poznati razmere na terenu
Druga značilnost manjšinskega varstva, ki je manj uspešna pri romski skupnosti v primerjavi z drugimi manjšinami, je, da varstvo ne more biti uspešno, če ne temelji na dobrem poznavanju razmer na terenu. Lahko je razpravljati o načelnih vprašanjih položaja neke skupnosti, na primer romske, tistemu, ki ne občuti na lastni koži posledic zapletov, konfliktov, nesporazumov, predsodkov ipd. Tega se moramo zavedati tisti, ki o tem pišemo iz glavnega mesta. Zato se v tem prispevku omejujem na nekaj opozoril, ki so univerzalna, da bi tako dopolnil enostranska pričevanja o dogajanjih na terenu.
Sistemsko reševanje položaja skupnosti, kot je romska, ne more biti uspešno, če niso spoštovani minimalni standardi varstva manjšinske skupnosti, kot izhajajo iz ustavne ureditve in iz odločitev sodišč, še zlasti ustavnega sodišča in obeh evropskih sodišč. Če so romski predstavniki naredili kaj koristnega za položaj ljudi, ki jih predstavljajo, je to, da namesto pritoževanja, da so brez matične države, poudarjajo, da je Evropska unija njihova država. Takšno lastno umeščanje so sprejeli in udejanjajo organi Evropske unije. Za rasistični odnos do Romov v sodobni Evropi ni podpore. Še toliko bolj v Sloveniji, v kateri je že desetletja uveljavljena posebna skrb za romsko skupnost, zapisana v ustavi in posebnem zakonu, česar se nekatere evropske države izogibajo. Slovenija ne sme zapraviti prvenstva, ki ga je bila doslej deležna zaradi napredne ureditve posebne skrbi za Rome. Seveda je tovrstni ugled Slovenije zasnovan predvsem na uspešnem reševanju romske problematike v Prekmurju, ki pa vendarle sporoča tudi, da je v okviru veljavne ustavne ureditve mogoče uspešneje skrbeti za varstvo Romov, kot se to dogaja v jugovzhodni Sloveniji. Za stanje odnosov sta odgovorni obe strani, večina in manjšina. S tega vidika je prepričanje, da je za uspešno urejanje odgovorna zgolj manjšinska stran, ki da je drugačna v Prekmurju kot na Dolenjskem, enostransko. Obe strani sta pri reševanju medsebojnih odnosov različni na severnem in na južnem vzhodu Slovenije.
Logika varstva manjšin je povezana predvsem s tem, da je na prvem mestu zaščita posebnega položaja manjšine in njenih pripadnikov, podobno kot velja tudi pri političnem odločanju, da je posebno varstvo zagotovljeno opoziciji, torej parlamentarni manjšini. Ne smejo biti v ospredju vprašanja, kako zagotoviti enakopravnost večine, tistih, ki imajo prevladujočo moč in vpliv pri urejanju družbenih odnosov in še posebej pri uporabi represivnih oblastnih ukrepov na državni in lokalni ravni. Pripadniki manjšine, Romi še posebej, niso v enakopravnem položaju, če nimajo zagotovljenega posebnega varstva. Morda ni odveč mimogrede omeniti, da je razdrobljenost lokalne samouprave in odsotnost širše lokalne samouprave (ustanovitev pokrajin) tudi na tem področju izrazita težava. Regionalna samouprava bi bila hkrati dovolj blizu razmeram na terenu in v centru države. Tako pa si občine in država podajajo žogico z očitki, da je druga stran kriva, da se problemi ne rešujejo uspešno.
Nerazumljivo je, da se mnogi, ki so na strani pomoči šibkejšim, ko gre za Palestince in Ukrajince, v primeru Romov kar naenkrat znajdejo na nasprotni strani. Še zlasti, ker gre v obeh navedenih primerih za grobo in rasistično ravnanje v odnosu do sosedov prek meje, pri nas pa za odnos do Romov kot enakopravnih državljanov Slovenije.
Sorazmerno!
Urejanje medsebojnih odnosov med večino in manjšino ne more biti uspešno, če manjšina posebno varstvo zlorablja za takšno delovanje, ki ne spoštuje ob posebnih pravicah manjšine tudi obveznosti in dolžnosti, ki veljajo za vsakega člana družbe in posebej za tistega, ki mu je družba namenila posebno varstvo. Posebnega varstva ne gre uporabljati kot ščit za samovoljno, celo nasilno delovanje in nespoštovanje za vse zavezujoče ureditve. V tem primeru je odbojnost večinskega dela prebivalstva upravičena ali vsaj razumljiva. Ni težko uganiti, kam vodijo današnji konflikti in zaostritve – vodijo k temu, da večina in manjšina ne bosta živeli druga z drugo, temveč druga ob drugi ali celo druga proti drugi.
Seveda pa ni sprejemljivo pripisovati romski skupnosti vsega slabega na podlagi ekscesov njenih posameznih pripadnikov in ozkih skupin. V vsakem okolju, od družine, soseske, podjetja do lokalne skupnosti in države, imajo vladajoči na zalogi večnega krivca, grešnega kozla, ki je vnaprej kriv za vse, kar se slabega zgodi. V nekaterih občinah z romsko skupnostjo hočejo prikazati, da samo Romi kradejo, žalijo, preklinjajo in parkirajo na mestih, rezerviranih za invalide. Veliko podobnih pristopov poznamo na Kosovu, ko srbski mediji poročajo o kaznivih dejanjih »neznanih storilcev albanske narodnosti«. Ko pri nas pogledamo stanje v občinah brez Romov, lahko ugotovimo, da tisto, kar očitajo Romom, radi uprizarjajo tudi Slovenci sami.
V zadnjih mesecih je bilo večkrat ustrezno opozorjeno, še posebno na Inštitutu za kriminologijo in Inštitutu za narodnosti, da z represijo, zlasti če je pretirana in pristranska, ni mogoče veliko doseči. V tem okviru želim opozoriti, da so načela in omejitve za delovanje policije, podani v ustavi, zakonu, evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in v pravu Evropske unije, nepogrešljivi in dobro utemeljeni. To še zlasti velja za načelo enakosti pred zakonom in načelo sorazmernosti, ki ju je dolžna spoštovati vsakršna oblast in še posebej njeni represivni organi v razmerju do pravic in svoboščin vseh svojih prebivalcev. Rahljanje ali celo ukinjanje takšne ureditve, za kar se danes v imenu učinkovitosti zavzemajo nekateri, bi se lahko hudo maščevalo, najpozneje takrat, ko bi ustavno sodišče in evropski sodišči obravnavala konkretne spore, ki bi izhajali iz nesorazmernih sprememb zakonodaje.
Ko povezano uveljavljamo načeli enakosti in sorazmernosti, postane kristalno jasno, da zaostritev represije in zniževanje starostne meje za uveljavljanje kazenske odgovornosti ne smeta veljati samo za romsko populacijo. Kot policija ne more različno obravnavati voznikov zaradi tega, ker njihova vozila nosijo različne krajevne oznake, ali na podlagi videza tistih, ki jih upravljajo, tudi sodišča ne morejo spoštovati domneve nedolžnosti za Slovence, obenem pa uveljavljati domnevo krivde za Rome. Ali pa pri Slovencih vztrajati pri individualni kazenski odgovornosti, pri Romih pa uveljavljati kolektivno.
Z represijo se ne gre igrati
Vse priznanje policiji, kadar deluje skladno z zahtevnimi ustavnimi in zakonskimi omejitvami, toda vseeno naj pripomnim, da policija ne more biti vodilni, kaj šele edini organ, ki se ukvarja z razmerji med Romi in Slovenci. Če mora policija varstvo človekovih pravic upoštevati kot omejitev in usmeritev svojega delovanja, pa imamo za razvoj manjšinskega varstva mnoge druge, primernejše institucije in funkcionarje, pa tudi društva in druge oblike organiziranega delovanja civilne družbe, usposobljene za aktivno razvijanje varstva manjšin.
Načelo sorazmernosti je odločilno sredstvo v rokah ustavnih in evropskih sodnikov za presojo, ali so bile v konkretnem primeru kršene človekove pravice in svoboščine. Ne gre pozabiti, da je bila Slovenija s strani ESČP v razvpiti zadevi Rehbock proti Sloveniji že pred četrt stoletja (novembra 2000) obsojena zaradi prekomernega posega in poškodbe človeka, ki je prišel v državo s slabimi nameni (prodaja prepovedanih poživil) in je bil vseskozi nespoštljiv do države, njenih organov in bolnišnic. Z represijo se ne gre igrati, še posebej ne na način, ki bi pomenil kršitev enakosti pred zakonom, ki je odločilno načelo, uveljavljeno v vseh civiliziranih evropskih državah in na evropski ravni. Nesorazmerni posegi v svoboščine so prepovedani, ne glede na to, za koga gre.
Trditev, da se policija boji ukrepati, ker bi ji lahko očitali kršitev načela sorazmernosti, morda v posameznih primerih celo drži. Toda takšno ravnanje policije, še posebej, ko gre za uporabo kaznovalnega prava, je edino sprejemljivo. Kako lahko pride komu na misel, da bi ukinil določbe zakona o nalogah in pooblastilih policije, da morajo policisti uporabiti tista pooblastila, s katerimi »lahko opravijo policijsko nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami«? Enako nepogrešljiva je tudi določba istega zakona, ki dovoljuje uporabo hujšega policijskega pooblastila samo, če milejše pooblastilo ni bilo učinkovito ali če se ne da drugače zagotoviti varnosti življenja, osebne varnosti ali varnosti premoženja.
Naj za konec dodam že povedanim ugovorom proti zniževanju starostne meje za kazensko odgovornost še enega: otroke bi pošiljali v zapor s štirinajstimi leti, volilno pravico pa bi jim še naprej priznavali šele z osemnajstimi. Le kaj bi lahko bilo bolj neprimerno in nesorazmerno. Mar ni očitno, da takšna politika precenjuje pozitivne učinke zaostrovanja represije in podcenjuje pomen iskanja poti, ki naj privedejo do enakega cilja z utrjevanjem odgovornosti mladih kot subjektov političnega sistema.
