V drugi polovici dneva smo nato spremljali medijsko umivanje rok in kazanje na grešnega kozla, kjer sta vlogo odmaknjenih razsodnikov odigrala predsednik vlade in ministrica za zdravje: za neljube prizore, ki si jih nihče ne želi, sta odgovorna občina, ki je pristojna za zagotavljanje zadostnega števila zdravnikov družinske medicine, in zdravstveni dom, ki je odgovoren za poslovanje; mi na državni ravni ne moremo in ne smemo posegati v občinske zadeve, mi lahko ukrepamo samo z zakoni in pravilniki. Predstavnica ministrstva za zdravje je bila v Odmevih še bolj jasna: drugačno obveščanje pacientov in organizacija vpisa bi lahko preprečila tako situacijo.
Saj ne morem verjeti: torej ni šlo za paciente, ki so ostali brez zdravnika in bi se jim to zgodilo tudi v primeru, da bi jim med čakanjem postregli topel čaj, šlo je za očem neprijeten prizor, do katerega ne bi smelo priti, ker je že skoraj otopelo javnost spomnil na tragično (za državljane) in škandalozno (za politike) dejstvo, da oblast ne zna ali noče rešiti problema državljanov brez zdravnika. Ugibam, kaj naj bi inkriminirana osebka morala storiti: opremiti čakajoče s številkami od ena do tri tisoč in drugo polovico poslati domov, izžrebati srečne dobitnike v neki pisarni in jih o tem obvestiti po pošti, skriti kačo čakajočih med gosto drevje, kjer jih kamere ne bi zaznale? Kar se mene tiče, je bilo prav to, da je vesoljna Slovenija videla, ne prvič, kako država, ki je dostopno javno zdravstvo vpisala v ustavo, pušča državljane pred vrati zdravstvenega sistema, celo edina pozitivna plat tega dogodka.
Še isti dan je predstavnica ministrstva za zdravje na vprašanje voditelja Odmevov, kašne so lahko kratkoročne rešitve za bolnike brez zdravnika, odgovorila s sofizmom: »Glavna skrb ministrstva je, da nihče ne ostane brez dostopa do osebnega zdravnika. Na ministrstvu že nekaj let intenzivno delamo na kratkoročnih ukrepih.« Nato je naštela več ukrepov, katerih skupna značilnost – to seveda za bralce ni novica – je, da nobeden ne učinkuje in da je dostop do izbranega zdravnika še naprej onemogočen več kot 140.000 pacientom. Na ministrstvu so očitno do skrajnosti izpopolnili veščino, kako se s kratkoročnimi ukrepi intenzivno ukvarjaš več let brez vidnega rezultata. Ne upam si pomisliti, koliko let bi potrebovali za srednjeročne ukrepe. Dva mandata ne bi bila dovolj.
Za vrste čakajočih v zimskem mrazu in jesenskem deževju niso krive občine in zdravstveni domovi, kriva je vlada in njeno ministrstvo za zdravje. Resda se je kalvarija pacientov, ki zaman iščejo zdravnika, začela v nekem drugem mandatu neke druge vlade, vendar to ni opravičilo: kar ena vlada zagreši, lahko druga popravi. Zato, ker lahko spreminja zakone in pravilnike. Zato smo jo izvolili.
Problem pacientov brez zdravnika je nastal leta 2019 dobesedno čez noč z odločitvijo ministra za zdravje, da lahko družinski zdravniki odklonijo sprejemanje novih pacientov pri številu 1300. Ta normativ, ki ga je izsilil zdravniški sindikat, nikoli ne bi smel biti sprejet, saj smo na papirju v trenutku imeli štiristo družinskih zdravnikov premalo, pol milijona državljanov pa bi ga lahko izgubilo. Zasluga, da ga je izgubilo »samo« 140.000, gre določilu, da zdravniki lahko odklanjajo samo nove paciente, ne pa dotedanjih. Vendar vse več zdravnikov to določilo obide tako, da zamenjajo delodajalca ali se zaposlijo s skrajšanim delovnim časom. Danes ena tretjina družinskih zdravnikov dela v okviru novega normativa ali pod njim, dve tretjini pa še vedno znatno, tudi dvakrat več. Naj zapišem s številko: imajo po 2500 bolnikov in več. Zato se z vsako upokojitvijo število bolnikov brez zdravnika povečuje. Na dodatnih štiristo zdravnikov bomo čakali najmanj deset let, če pa bi normativ zvišali s 1300 na 1600, bi zdravnika dobili vsi državljani. Ne samo to: dve tretjini družinskih zdravnikov, ki danes nosijo nesorazmerno veliko breme, bi si lahko oddahnili.
Ali je 1600 pacientov v oskrbi družinskega zdravnika preveč? Glede na podatke iz drugih držav bi bil to še vedno najnižji normativ v EU: samo Danska ima takega. V drugih državah so številke bistveno višje: v Franciji ima zdravnik 2000 pacientov, na Finskem 1900, na Švedskem več kot 2000, v Veliki Britaniji med 1700 do 2250.
Prenehal sem se spraševati, zakaj vlada ne zviša normativa, potem ko ga je neka druga vlada čez noč znižala in s tem kršila ustavno pravico državljanov do enake dostopnosti do zdravstvenega varstva. Ne sprašujem se niti, zakaj noče spremeniti krivičnega zdravstvenega prispevka, s katerim dvakrat bolj obremenjuje revne kot bogate državljane, ali zakaj v napovedanem zakonu zgolj kozmetično ločuje javno in zasebno zdravstvo. Vem, zakaj to počne. Požvižga se na dejstvo, da bi ji rešitev teh ključnih problemov, ki tarejo večino volilcev, zagotovila drugi mandat. Požvižga se namreč na drugi mandat. Pripravlja si položaje za »nove izzive« v svetu kapitala. Tudi v svetu zasebnega zdravstva.
