Teoretično je seveda možno, da je vse, kar sam vem o dogajanju v Ukrajini, ena velika propagandistična laž in da v resnici niso Rusi zasedli najprej Krima, potem pa še velik del vzhodne Ukrajine, da ne bombardirajo Odese in Kijeva, temveč le ščitijo tamkajšnjo rusko manjšino. In teoretično je tudi možno, da zlobni kapitalistični zahod, z imperialističnimi Združenimi državami Amerike na čelu, že od nekdaj načrtno demonizira Putinov demokratični režim in nam ga prikazuje kot novodobni fašizem, medtem ko je v resnici sodobna Rusija svobodna in miroljubna država, ki jo zanima le blagostanje njenih prebivalcev.

Možno je vse, tudi lesen štedilnik enkrat, pravijo, a zame, ki sem odraščal ob partizanskih filmih, ko smo se otroci na dvorišču igrali partizane in Nemce, je res nenavadno, da se danes ne moremo zmeniti, kdo so v tem svetu partizani in kdo Nemci. Dve leti in pol je minilo, odkar je ruska vojska krenila proti Kijevu, in leto dni je že minilo od Hamasovega pokola in začetka vojne na Bližnjem vzhodu, a zdi se, da se nič ni razjasnilo, temveč iz dneva v dan postaja vse bolj zapleteno in nejasno.

Tako smo se včeraj čudili, da zahodni zavezniki v drugi svetovni vojni dolga leta niso prav dobro vedeli, ali se proti nacistom v Jugoslaviji borijo Titovi partizani ali Draževi četniki, danes pa, ko vojne gledamo v neposrednem prenosu in ko se nam novinarji v živo javljajo s prizorišč razdejanja, dogajanje razumemo na skrajno različne, celo nasprotujoče si načine.

Zato si skorajda ne upam pomisliti, kako bi razumeli vojno v Bosni in Hercegovini, če bi se ta dogajala danes, saj se bojim, da bi imel Slobodan Milošević s svojimi velikosrbskimi idejami kar nekaj podpornikov na današnji slovenski levici, vsekakor pa bi mnogi razumeli, da so bili Srbi oziroma Jugoslovanska ljudska armada v vojno s Slovenci, Hrvati, naposled pa še z Bošnjaki ter seveda tudi z Albanci na Kosovu prisiljeni.

Če nič drugega, bi nekatere begalo prav to, da se Miloševićevi Velikosrbi večinoma niso odrekli rdeči zvezdi, vsaj ne tako odločno kot Slovenci ali Hrvati, in da so se radi predstavljali kot borci za ohranitev združene Jugoslavije, celo ideje bratstva in enotnosti.

In ne znam si te naše zmede razlagati drugače, kot da smo v svetu, ki mu vladajo polresnice in lažne novice in v katerem različne propagande neprestano treskajo druga ob drugo, dokončno prenehali verjeti lastnim očem in lastnemu razumu, da smo se odrekli logičnemu sklepanju in racionalnemu analiziranju dejstev, če hočete, ter pristali točno tam, kjer si nas vsi propagandisti tega sveta želijo – dvomimo o vsem oziroma ne verjamemo ničemur, še najmanj pa na videz očitnim dejstvom. Da je Vladimir Putin napadel Ukrajino, recimo. Ali da Izrael izvaja genocid v Gazi.

In dlje ko vojne trajajo, manj je jasno, kdo so partizani in kdo Nemci, kdo je okupator in kdo je okupiran; dlje ko vojne trajajo, bolj smo vsi mi zbegani in kmalu bomo najbrž začeli dvomiti tudi o tem, da vojne sploh so in da ljudje v njih zares umirajo. Trupel nam tako in tako ne kažejo več, posnetek panorame mesta, v katerem odjekne eksplozija, pa lahko tako in tako ustvari že vsak najstnik na svojem telefonu. Zato me ne bi presenetilo, če bi del slovenske levice, na primer tisti, ki nastopa pod rdečo zvezdo, na prihajajočih ameriških predsedniških volitvah navijal za najslavnejšega slovenskega zeta. Ki je obljubil, da bo vojno v Ukrajini končal s pritiskom na Ukrajino in z ustavitvijo pošiljk orožja Ukrajincem, kar Levica zahteva tudi od Roberta Goloba.

Donald Trump je morda res le ljubeč in radodaren človek, kot zanj trdi njegova in naša Melania, in morda je vse, kar vemo o njem, le preračunljiva propaganda liberalne Amerike, ki želi za vsako ceno ohraniti trenutno ameriško politiko, tako ekonomsko kot zunanjo, saj ne zmore sprejeti dejstva, da svet postaja multipolaren in da se obdobje ameriške imperialistične nadvlade končuje.

Potrebujemo le še podobo Donalda Trumpa z rdečo zvezdo na čelu, podobo upornika zoper največje zlo, gverilskega bojevnika, ki je odločen, da bo iz gozda napadel in premagal mogočnega nasprotnika, velikega okupatorja svetovnega reda in miru. Svoboda narodu, smrt fašizmu! bo kmalu v kakšnem deep fake posnetku kričal Donald in mi ne bomo vedeli, ali je to resnica ali laž, a nas to niti ne bo več zanimalo, ker je obdobje resnice in laži minilo in je vse postalo relativno.

Vse je relativno. Partizani in Nemci, rdeča zvezda in svastika, levica in desnica, Ukrajinci in Rusi, Izraelci in Palestinci, Donald in Kamala. Vse so le zgodbe, ki jih je možno povedati tako ali drugače. In vsak od nas si izbira svoje zgodbe. Tudi informativni program je le še video na zahtevo, včasih sprejmemo, kar nam ponudi algoritem, včasih drsimo po zaslonu, dokler se ne utrudimo in kliknemo na nekaj, kar se zdi zanimivo. A tako in tako je vseeno. Ker je vse hollywood in je vse fikcija.