Linija med življenjem (out of the blue) in smrtjo (into the black) je bila tanka tisto leto. Vran je na krilih citata v svet mrtvih odpeljal zmedeno dušo Kurta Cobaina, kjer je dobro leto že čakala nemirna duša Brandona Leeja. Pri njej se je namreč zataknilo in na krilih maščevanja se je morala vrniti za eno noč nazaj, v svet živih. Na žalost samo v filmu.

Na krilih in vrhovih gotskega hororja

Motiv ujetosti med dvema svetovoma, med svetom živih in svetom mrtvih, je eden najbolj ponavljajočih in pogostih v gotski umetnosti in kulturi. Komunikacija tega fenomena, kakor koli se je napajal z mračno energijo iz najbolj skritih in globokih hodnikov človekovega obstoja, opredeljuje precej več od vsakodnevnega življenjskega sloga in ideologije na principih enostavnih rešitev. Najdemo ga v zaznavanju prostora, spoznavanju in razumevanju samega sebe, svojih želja in nagonov nekje na meji skrivnostnega (zunajsvetnega) in elegantnega, ki se v luči umetnosti ne zadovoljuje z razlagami preprostih rešitev. Moč je prevzeta iz temne strani življenja, nasprotujočih si čustev, trpljenja in hrepenenja in ne nazadnje boja proti zategnjenim družbenim dogmam, kot je v romanu Viharni vrh že leta 1847 popisala in konkretizirala Emily Brontë. Odsevi viktorijanskega obdobja in okoliščin v najrazličnejših gotskih ambicijah zato niso nikakršna posebnost, prej posledica poudarjenega intelektualnega egoizma, po pravilu nerazumljivega mimoidočemu »povprečnežu«.

Toda še preden so se gotski motivi soočili in preoblikovali sami vase ter druge plasti mainstream življenja in umetnosti konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, so se morali soočiti s surovim realizmom, ki je poprejšnjo odtujenost in popolni individualizem naredil privlačen za širše množice. Ravno film Vran režiserja Alexa Proyasa je predstavljal poslednji žebelj v krsti pri popolni uveljavitvi nekoliko amorfne določilnice podžanra gotskega hororja, ki ga je leta 1989 s franšizo Batman in Edwardom Škarjerokim (1990) nastavil režiser Tim Burton. Film kot tak naj sicer ne bi komuniciral z najširšimi množicami, bi pa malo dlje od neponarejenega undergrounda nagovoril ciljno publiko. Če ne bi poleg izvrstnega soundtracka zanj nehote dobil še dodatnega tragičnega tržnega aduta. Zaradi smrti glavnega igralca Brandona Leeja na setu je namreč deloval zlovešče resnično. To je bila seveda spontana predloga za status, ki ga film uživa danes.

Zločin brez kazni

Nasploh je bila smrt vanj vrisana že od samih začetkov. Vran je namreč zasnovan na podlagi leta 1989 objavljenega seriala stripov The Crow, ki ga je kot obliko terapije zrisal James O'Barr, potem ko je njegovo zaročenko do smrti povozil pijani voznik. Uteho je najprej iskal med marinci, vendar ni našel zadoščenja, je pa odkril svet stripovske kulture in leta 1981 v Berlinu, kjer je bil nastanjen, začel razmišljati o junaku, ki bi se vrnil iz sveta mrtvih, da bi se maščeval. Dodatno ga je navdihnilo poročanje o umoru mladega para v Detroitu zaradi zaročnega prstana, vrednega dvajset dolarjev. Najpogostejši razlog, da je duša ujeta in brezciljno tava med dvema najbolj oddaljenima svetovoma, je seveda ljubezen, predvsem tista, ki na tej strani ni imela dovolj časa in priložnosti, da se opolnomoči, saj je bila na silo presekana z zločinom. V tem se ideja prav nič ne razlikuje od romantičnega filma Duh (Ghost, 1990) režiserja Jerryja Zuckerja. Podobno nemirno pot, kot jo mora prehoditi Brandon Lee, je prehodil Patrick Swayze, le da je bila njegova vloga bolj zaščitniška kot maščevalna. Drugačna pa je seveda tudi atmosfera filma, saj obsijani Manhattan prinaša precej več optimizma kot temačna scenografija deževnega Detroita, ki se napaja v morbidnem okolju kriminala, kjer je maščevanje pravzaprav »samo« lajtmotiv celotne pripovedi. Od prvega do zadnjega kadra film namreč oblikuje svojevrstno temačno in depresivno okolje, ki odslikava vlažno sliko popolne anarhije in družbe brez upanja, sliko mesta, ki ga vodi podzemlje, kjer policija ne more narediti čisto nič in kjer so vsi na milost in nemilost prepuščeni tiraniji peščice sociopatov. Tudi rockovski zvezdnik Eric Draven, ki ga že na pol mrtvega vržejo skozi okno petega nadstropja, potem ko sadistično posilijo in ubijejo tudi njegovo zaročenko Shelly.

Sla po maščevanju

To se je zgodilo 30. oktobra, (vražjo) noč pred nočjo čarovnic, ko bi se Eric in Shelly morala poročiti. Po starem verovanju dušo umrlega vran odnese v svet mrtvih, prav tako pa vran lahko tudi vrne preminulega v svet živih. Zato pa morajo obstajati razlogi in Eric Draven jih nedvomno ima. Njuni smrti sta namreč pustili nerazrešene račune in posledično legenda postane resničnost. Po enem letu skrivnostni vran kot izvor njegove moči pripelje dušo Erica Dravena iz onega sveta nazaj v svet živih, da bi se lahko maščeval moškemu, ki je brutalno umoril njega in njegovo zaročenko. Obraz si našminka v žalostnega klovna, v očeh je vidna in izražena jasna želja po maščevanju, in ker je mrtev in neuničljiv, se odpravi na maščevalno misijo, ob strani pa mu stojita policist Albrecht (Ernie Hudson) in deklica Sarah (Rochelle Davis), do katere sta s Shelly (Sofia Shinas) gojila skoraj starševski odnos. Žene ga golo maščevanje, sam vran pa je vodnik njegovega maščevanja. Nobene ovire ne pozna, cilj je jasen – s popolnim maščevanjem končno najti metafizični mir in srečo, ki jima je bila odtujena na tem svetu. Morda sama igra – z izjemo vrhunskega Michaela Wincotta kot osrednjega negativca in šefa tolpe Topa Dollara – ni vseskozi najbolj prepričljiva, te pomanjkljivosti zamaskira odlična scenografija, kjer se spontano poenotijo pogledi gotskih fantazij s profano stripovsko dramaturgijo kot metaforo sveta v nezaustavljivem propadanju, ki smo ga nekoč občudovali v Blade Runnerju Ridleyja Scotta.

Film Vran izstopa še po nečem. Prepogosto smo namreč soočeni, da stripovska predloga ne skomunicira z zapisom na celuloidnem traku, čeprav je slikovni format kot tak idealen za adaptacijo. Ali pač ne, zato se zatakne pri scenariju, kjer je pripoved v času in prostoru poenostavljena, prepredena s klišeji in pogosto prepuščena razmetavanju s posebnimi učinki, ki naj bi po potrebi reševali luknje v scenariju. Bojazen je bila tokrat odveč, saj je studio za ekranizacijo kultne stripovske franšize The Crow najel pisca temačnih fantastičnih in horor zgodb Davida J. Schowa in Johna Shirleyja, ki sta nadgradila in še osvežila že obstoječi pripovedni koncept, ki se na filmu oplemeniti tudi z odličnim soundtrackom, nedvomno enim najboljših v antologiji filma na čelu z The Cure, Violent Femmes, Stone Temple Pilots, Rollins Band, The Jesus and Mary Chain in Nine Inch Nails s priredbo pesmi Dead Souls skupine Joy Division. Ko ezoterična Jane Siberry na koncu filma zapoje It Can't Rain All the Time, se posluša kot poslovilna žalostinka v svetu postmoderne reciklaže, kjer svetloba dobro prihaja skozi temo z druge strani. Brandon Lee je na zadnji dan snemanja zaradi (ne)namerne napake rekviziterjev padel pod strelom iz pištole soigralca Michaela Masseeja. V cevi je namesto slepega ostal ostri naboj, ki je bil za Brandona Leeja usoden. Okoliščine tragičnega dogodka, podobne kot tiste pri njegovem očetu Bruceu Leeju, še dan danes niso docela razjasnjene. Najverjetneje nikoli ne bodo. Tistih nekaj preostalih prizorov so posneli s pomočjo dvojnika in uporabo tehnike CGI.

Nedotakljivi izvirnik

Smrt je film privzdignila med nesmrtne, med kultne klasike postmoderne neonoir in darkerske popkulturne mitologije. Seveda je bilo tudi veliko obtoževanj, da so producenti izkoristili tragedijo za njegovo trženje. Nadaljevanja franšize niso obljubljala uspeha (Vran 2: Mesto angelov, 1996; Vran 3: Odrešitev, 2000, The Crow: Wicked Prayer, 2005), zato so se preselila neposredno na video in tam bolj kot ne utonila v pozabo ali zbledela. Enostavno niso bila dorasla naslovu franšize, ki so jo ekranizirala, predvsem elementom nedolžnosti, s pomočjo katerih se je izvirnik odmaknil od travestije mainstreama. Te dni se krešejo mnenja ob premieri remaka, kjer je vlogo maščevalnega vrana prevzel švedski igralec Bill Skarsgård. Eno od opravičil producentov je bilo, da naj bi nova inačica filma Vran nagovorila novejše, mlajše generacije.

Resnično bi rad videl junaka, ki bi si drznil narediti novo različico Casablance.