Kaj lahko bi si naši največji misleci na podoben način dopisovali o jedrski energiji, o možnih rešitvah prometne krize, o problematiki množičnega turizma ali celo o (ne)smiselnosti obnove SNG Drama, a očitno nas tovrstna vprašanja ne vznemirjajo tako zelo kot vojna v Ukrajini. Kar je po svoje logično, sploh če vemo, da je med moškimi le še za nogomet in ženske toliko strokovnjakov, kot jih je za geopolitična vprašanja.
A kakor koli že, po mojem mnenju ni prav nič narobe s tem, če si večja skupina ljudi zaželi mirne razrešitve rusko-ukrajinskega konflikta, kakor ni nič narobe s tem, da se začno mnenja glede njihove mirovne pobude javno kresati. Ali pač?
Že ko sta se ob začetku vojne pri nas oblikovala dva različna pogleda na dogajanje v Ukrajini, se mi je to zdelo dobro. Četudi mi je bil eden precej bližje, sta se mi zdela oba legitimna, dokaj zmerna in v osnovi dobronamerna, in tako se mi še vedno zdi. Tudi zato nimam nič proti civilni pobudi za mir, čeprav so mi veliko bližje pogledi Luke Lisjaka Gabrijelčiča, čigar kritika pobude oziroma nekaterih stališč pobudnikov je v največji meri sprožila to množično javno dopisovanje. Prav tako me veseli, če si javno dopisujejo nekdanji predsedniki in zunanji ministri, zaslužni akademiki in drugi influencerji stare šole.
Naj povem, da se ne bi rad vključil v to množično javno prepirko. Po eni strani nisem kompetenten za rusko-ukrajinska vprašanja, še manj pa za geopolitiko, po drugi pa se zavedam, da sem v odnosu do dogajanja v Ukrajini zaradi svojih ukrajinskih prednikov težko objektiven. Moje vezi z Ukrajino so pač neprimerno močnejše kot moje vezi z Rusijo, kljub temu da sem kulturno velik rusofil.
A najbrž ravno zaradi tega to javno debato z velikim zanimanjem spremljam. In kot bralec časopisov, ali kot del zainteresirane javnosti, razočaran ugotavljam, da je ponovno razkrila predvsem neverjetno sposobnost pametnih, razgledanih in modrih, pa tudi meni zelo ljubih ljudi, da govorijo drug mimo drugega.
Četudi namreč udeleženci v javni debati drug drugemu odgovarjajo in se drug drugemu resnično trudijo nekaj dokazati, bralci njihovih prispevkov običajno več izvemo o tem, kdo med njimi se je družil z Bertrandom Russllom ali Jean-Paulom Sartrom, kot pa o morebitnih konkretnih razrešitvah rusko-ukrajinskega spora. Tako na primer nismo dobili niti poskusa odgovora na vprašanje, kdo bi ob morebitnem nastopu miru Ukrajincem zagotovil dolgoročno varnost pred vnovičnim ruskim napadom ali kako bi povrnili občutek varnosti baltskih držav in Poljske, če Rusija v tej vojni na kakršen koli način zmaga. Kaj šele, da bi se kdor koli v tej debati vprašal, kaj bo s pravicami ruske manjšine po morebitnem umiku ruske vojske z vzhoda Ukrajine (odnos hrvaške države do srbske manjšine na Hrvaškem, kakor tudi odnos do manjšin kjer koli v današnji Bosni in Hercegovini, je, če nič drugega, opomnik, da vprašanje ni nepomembno).
Morda so takšne slepe pege slepe le v mojih široko zaprtih očeh, morda pa so v debati tudi neizogibne, če se vpleteni ne strinjajo niti glede vprašanja, »ko je počeo rat«, in če nekateri verjamejo, da v Ukrajini poleg boja med rusko in ukrajinsko vojsko potekajo še vsaj trije boji, najmanj enakovredni temu. A v vsakem primeru je žalostno opazovati, kako zelo nezmožni smo se osredotočati na bistveno (ali se vsaj poenotiti glede tega, kaj je bistveno), še bolj žalostno pa je, da v debati o mirovnem sporazumu, ki po definiciji ne more biti nič drugega kot gnil kompromis (spet je Dayton zelo ilustrativen primer), nihče ni pripravljen niti za milimeter popustiti, kaj šele omiliti svojih stališč ali podvomiti o njih.
Naj je torej ta javna debata navidezno še tako drugačna od tistih, ki istočasno in na isto temo potekajo na družbenih omrežjih, jim je žal še preveč podobna. Od nepotrebnega medsebojnega žaljenja sodelujočih do nepripravljenosti prisluhniti drugemu. In na koncu zainteresirana javnost preprosto mora posumiti, da za današnjo nizko raven javne debate sploh niso toliko kriva družbena omrežja ali avtizem njihovih lastnikov in upravljalcev, kolikor je kriva človeška (moška morda še bolj kot ženska) potreba po svojem prav. In vztrajanju pri njem, ne glede na vse.
Od resne debate o vojni in miru bi človek pričakoval najmanj to, da skuša iskati srednjo pot med ruskim vztrajanjem pri ohranjanju zasedenih območij in ukrajinskemu ne! zvezi Nato na eni ter vztrajanju Ukrajincev in njihovih zahodnih podpornikov pri popolnem ruskem porazu na drugi strani. A namesto tega se zdi, da se je večina vključenih v debato zgolj razporedila po dveh oddaljenih bregovih in da z vsakim novim prispevkom svoj položaj le še utrjuje.
Vprašano drugače: Kako naj se na pol poti nekoč srečajo Ukrajinci in Rusi, če pa še Slovenci, za katere mir v Ukrajini še zdaleč ni vprašanje življenja in smrti, vztrajajo na okopih?
