Vojna je vedno umazana, kruta, krvava, brez pravil, čeprav si generali domišljajo, da tudi v vojni obstajajo pravila. Vojna je vedno zločin in vojaki lahko v vsakem trenutku vojne postanejo vojni zločinci. Kadar gre za življenje in smrt, je meja med vojnim zločinom in vojaško intervencijo zelo tanka.

Na koncu ni nihče zmagovalec, čeprav se vsi razglašajo za zmagovalce. Vojna je vedno poraz. Kajti vsako v vojni izgubljeno življenje je neizmerna in nesmiselna izguba za človeštvo.

Tudi če v vojni umre en sam človek, en sam vojak, je to krvava vojna. Ne obstajajo operetne vojne. Obstajajo samo operetne vojaške parade, ki že smrdijo po smrti, kajti tisti, ki razkazuje orožje, ga slej ko prej tudi uporabi.

V gledališču poznamo rek: Če se na prizorišču v prvem dejanju pojavi puška, se bodo v četrtem dejanju streljali. In zato so skladiščenje orožja, kopičenje vojakov, investicije v oboroževanje vedno napoved bodoče krvave vojne. In seveda vojnega dobičkarstva. Trgovine s smrtjo in bogatenje gospodarjev vojn. To smo Slovenci že doživeli. In ni nobenega razloga, da ne bi še enkrat. Politiki se ne spreminjajo na bolje. Nikoli. Še posebej ne, če gre za njihov dobiček, še posebej ne, če niso bili nikoli kaznovani za svoje grdobije.

Vojna sproža provizije, korupcijo, brezobzirnost, politično moč … in vse to prek krvi in življenj nedolžnih borcev.

Človeško življenje je najdragocenejša vrednota človeške civilizacije. Zato bi se morala vsaka vojna takoj začeti s pogajanji za mir. V današnjem času vsak dan spremljamo število mrtvih na frontah v Ukrajini, število mrtvih v Gazi, v afriških deželah … In vedno bolj smo ravnodušni do mrtvih otrok, borcev, žena … Žrtve se spreminjajo v številke in v dnevnih novicah so poročila z vojnih območij vedno bolj na koncu, vojna je postala vsakodnevna novica, kot vreme in šport. Gospodarji vojne nevidno obvladujejo tudi informacije in vplivajo na javno mnenje, da je vojna običajna in vsakodnevna zadeva. Nekaj pač, kar je del našega sveta.

Do kraja perverzno! Do kraja sprevrženo!

Vendar, ko bodo gospodarji vojne prodali dovolj orožja, ko bodo dovolj uničili vojskujoči se strani, bodo sledila pogajanja o miru.

Čemu potem žrtve? se sprašuje razumen človek. Čemu mrtvi mladeniči na obeh straneh, če se bodo prej ali slej začeli pogajati o premirju. Zakaj se ne bi pogajali že prej, že danes, že takoj. Zakaj si politiki in države lastijo pravico nad mladimi življenji, zakaj jih brezsmiselno žrtvujejo vsak dan? Vsak dan vojne pomeni vsak dan tisoče nesmiselnih žrtev. Koliko Mozartov, Rembrandtov, Chopinov, Beethovnov, Prešernov, Kajuhov … Koliko genialnih in talentiranih ljudi je v človeški zgodovini izgubilo življenje v nesmiselnih bitkah za kapitalske koristi peščice, in to še preden so lahko razvili svoje neizmerne talente? Tega ne vemo. Lahko samo statistično ugibamo.

* * *

Slovenci smo imeli srečo, da smo imeli v spopadu in borbi za samostojnost Slovenije poleg politikov jastrebov, ki so si želeli vojne, tudi politike miru, ki so prevladali in se takoj začeli truditi za prekinitev spopada. Kar se tega tiče, smo imeli Slovenci res srečo. Če ne bi imeli pametnega in nemilitantnega dela politike, predsednika in članov predsedstva, bi najbrž še kakšno desetletje stopali prek ruševin.

Kadar se vojna konča, in vsaka vojna se konča, že zato, da se takoj lahko začne nova, se vedno še malo nadaljuje v maščevanju zmagovalcev in v sovraštvu poražencev. Nikoli se ne konča z dnevom podpisanega in razglašenega miru. Sledita maščevanje tako imenovanih zmagovalcev in sovraštvo tako imenovanih poražencev, in to je že začetek naslednje vojne. Tako se krog vojne pravzaprav nikoli zares ne zaključi.

Vsaka vojna umaže zmagoslavje in mir, ki ji sledi.

Tudi narodnoosvobodilna vojna je s povojnimi izvensodnimi poboji umazala svojo lastno zmago. Poboji so bili pospravljeni pod preprogo in tam so gnili desetletja in okužili zmagovito zmago, ki je bila v resnici prva oblika slovenske državnosti in je bila kasneje osnova za popolno samostojnost Slovenije. Povojna tragedija še vedno visi nad nami, saj nekateri politiki nočejo sprave, še naprej kujejo sovraštvo, saj se jim zdi, da lahko v duhu sovraštva lažje uzurpirajo oblast.

Človek in človeštvo se žal iz zgodovine in lastnih napak nikoli nič ne nauči.

Tudi naša osamosvojitvena vojna, ki je bila, hvala bogu, kratka, čeprav zato prav nič manj krvava, je svojo zmagovitost umazala s trgovino z orožjem, ki so jo zakrivili nekateri takratni militantni politiki. In tudi to smo žal pospravili pod preprogo. Kot tudi mnoge druge nepravilnosti, ki so se dogajale med najžlahtnejšo in najpomembnejšo bitko našega naroda, borbo za popolno samostojnost.

Vojna slabim ljudem omogoči, da postanejo še slabši in da nekaznovano počnejo slabe reči. Dobrim in razumnim ljudem pa lahko vojna v njih sproži še več dobrega, žrtvujejo se za družbo, za državo, za soborce, za soljudi, kot se v miru ne bi žrtvovali nikoli. In, spet hvala bogu, v vrstah borcev za osamosvojitev smo imeli več dobrih kot slabih ljudi. Zato smo se lahko tako zmagovito in v kratkem času osamosvojili.

Pod preprogo pospravljene in nekaznovane osamosvojitvene zgodbe, tudi zločini, ostajajo med nami in že tri desetletja usmerjujejo vzdušje mlade države. Spomnimo se nepotrebne sestrelitve neoboroženega helikopterja. Sestrelili so ga samo zato, da bi svetu pokazali, kako zmagoviti smo lahko že prvi dan vojne. Neoboroženi helikopter je prevažal kruh. V njem je sedel pilot, ki je delal za slovensko teritorialno obrambo in bi v naslednjih dneh, tako je bilo dogovorjeno z najvišjimi predstavniki takratne oblasti, prepeljal helikopter na slovensko stran. Da bi bila tragedija še večja, so tisti, ki so izdali ukaz za sestrelitev, vedeli, kdo sedi v njem. Propagandna vojna je žrtvovala človeka. Svojega človeka.

Zakaj obnavljam to zgodbo?

Ker je ne smemo pozabiti. Ker še vedno živi nad nami. Ker smo zaradi takšnih zgodb, ki so jih zakrivili takratni militantni politiki, slabša država. Ljudje tako šepetajo še o mnogih krivicah, celo zločinih, ki so se takrat dogajali pod krinko bitke za samostojnost. Victor Hugo, francoski pisatelj, humanist in eden prvih Evropejcev, je davno nekoč rekel: »Šepetanje ljudstva se slej ko prej spremeni v krik!« Trgovina z orožjem, izbrisani državljani, krivice, maščevanja nad političnimi nasprotniki, tudi zločini … vse to je slaba popotnica, še posebej zato, ker so akterji in njihovi sodelavci še vedno na oblasti ali celo zelo blizu oblasti. Zato se ljudje bojijo in še vedno samo šepetajo.

Toda kljub vsemu: izborili smo si samostojnost. Hvala vsem materam, ženam, hčeram in sinovom, ki so za to, da živimo svojo svobodno Slovenijo, kakršna koli že je, žrtvovali svoje očete, brate, sinove. Iz njihove krvi je zrasla Slovenija.

Imeli smo srečo. Zgodovinsko srečo. In imeli smo borce, poštene borce in žal manj poštene politike. Spomnimo se, in nikar ne pozabimo, kako so nekateri politiki želeli na vsak način spopad širših razsežnosti, saj so v totalni vojni videli možnost dolgotrajnega prevzema oblasti in še več krvavega orožarskega denarja za financiranje svojih političnih ciljev. Vendar so poveljniki na terenu premogli toliko pameti in moči, da so to samovoljno preprečili. Enostavno niso ubogali ukazov z vrha. Mnogim se je zato oblast kasneje maščevala. Tudi tega ne smemo pozabiti. Ne zaradi maščevanja, temveč zaradi naslednje vojne, ki je najbrž neizogibna.

* * *

Žal že nekaj časa živimo v času tretje svetovne vojne.

Tretja svetovna vojna že poteka. Seveda je drugačna od prejšnjih vojn. Begunci, s katerimi se srečujemo že nekaj let, so vedno posledica vojne. Vojna se počasi širi. Niti ne vemo, kdaj se je začela in kdo jo vodi. To je vojna vseh proti vsem. O tem je pisal Orwell v svoji knjigi 1984. Permanentna vojna, ki omogoča popolno oblast nad ljudmi. Popolno oblast kapitala in peščice ljudi nad celotnim svetom.

Vojna je, poleg velikih cerkvenih organizacij, tudi največje dobičkonosno podjetje na svetu. V resnici vojne sproža nenasitni kapital, veliki orožarski trusti, ki obvladujejo politiko in celotno demokracijo. S prodajo orožja vsem stranem in hkrati s hinavskim, mirovniškim in lažno humanističnim blebetanjem o nujnosti miru in končanju vojn, kakršnem smo vsakodnevno priča, polnijo svoje blagajne in hkrati vojskujoče države osvajajo z dolžniškim kapitalom. Ukrajina ne bo nikoli več svobodna, tudi če od agresorske Rusije dobi nazaj vsa okupirana ozemlja. Državo so že kupili prodajalci orožja. Kajti kapital nikoli ničesar ne pokloni. Kapitalizem ni humanitarna organizacija. Kapitalizem vedno zahteva povračilo. Vedno želi dobiček. In najbrž je šlo v primeru ukrajinske vojne od vsega začetka prav za to. Nesebična pomoč v orožju je bila vedno zgolj fraza, floskula. Ukrajina je že prodana.

Podobno se dogaja z vsemi vojnami, ki divjajo po svetu. Nevidni kapital z vojnami osvaja svet. Orožje se bolje prodaja od čevljev, bolje od hrane za otroke, bolje od zdravil in bolje od knjig. Zgolj za dobiček gre, zgolj za trgovino.

Novodobni kapitalizem želi svet prav po orwellovsko držati v vzdušju permanentne vojne, v kateri je sovražnik in okupator neviden. Svet drvi v novo obdobje, ki mu še nismo dali imena. Mogoče je najbližje poimenovanje: permanentna vojna. Vojna vsakega proti vsakemu. Vojna z nevidnim sovražnikom. Vojna ki bo spet razdelila svet na sužnje in lastnike sužnjev. Morda pa že živimo v takšnem svetu?

Nekoč je neki pameten politik rekel: »Delajmo, kot da bo sto let mir, in se pripravljajmo, kot da bo jutri vojna.« Takrat smo se temu reklu malce posmihali. Svet je živel v navideznem miru. Vse vojne so bile daleč od Evrope. Danes besede takratnega politika in partizanskega komandanta držijo kot še nikoli.

V času, v katerem živimo, bi bilo skrajno neodgovorno propagirati razorožitev, pacifikacijo družbe. Še posebej, ker živimo v državi, ki jo lahko motorizirana zgodovina, kot je napisal pesnik Ervin Fritz, prevozi in potepta v pičlih dveh urah in jo spremeni v prazno dlan pokrajine, kjer ne bo nihče več vedel, za čim je nekoč jokala lepa Vida.

Vedno sem bil prepričan, da je za obstoj slovenskega naroda na horizontu evropske zgodovine najpomembnejša ohranitev kulture, jezika, šolstva, zato me je kar malo sram, ko moram zapisati: prihodnost nam grozi, da moramo biti pripravljeni tudi na vojno. Da se bomo morali, kot že nekoč, za obstanek slovenskega naroda spet boriti s puško in knjigo. Z orožjem in kulturo. S pogumom in strahom.

S pogumom, da lahko tudi David premaga Goljata, in s strahom, da ne bomo v tem boju svoje duše spet prodali preprodajalcem orožja, podlim politikom in tajkunskim barabam.

Pazljivi bomo morali biti, ko bomo spet volili svojo oblast, da je ne bomo potisnili v roke ljudem, ki jim je več zase kot za ljudi, ki razumejo oblast kot oblast kapitala, ki so se že v naši osamosvojitveni vojni izkazali kot barabe. Ne smemo je prepustiti ljudem, ki imajo na ustih sovraštvo do drugih in drugačnih, ki kujejo maščevanje in ne razumevanja. Ki ne premorejo empatije in jim je vedno mar samo zase. Demokracija ima svoje slabosti in pasti. Žal je tudi demokracija lahko sredstvo zlorabe in manipulacij. V imenu demokracije so v zgodovini padale (in še padajo) demokratično izvoljene vlade, v imenu demokracije kapital spočenja vojne in večino sveta sili v model življenja, ki mu ustreza. Živimo v času, ko bomo morali paziti, koga bo na oblast pripeljala demokracija.

V prihodnjih letih bomo morali biti previdni.

Na preizkušnji bo ves svet.

Nasloniti se bomo morali sami nase. Obuditi žlahtno zgodovino partizanstva in nesebično in pogumno tradicijo slovenskih osamosvojiteljev, ki so znali militantni politiki reči NE in nas pripeljati do samostojne Slovenije. Duh borcev osamosvojiteljev je močan. Še vedno ste med nami, dragi borci, Slovenija bo potrebovala vaš vzgled, vašo poštenost in vašo neizmerno željo po miru.

* * *

Kot se spodobi, želim končati svoje razmišljanje s poezijo.

Dolgo sem se odločal, katere verze naj uporabim za konec. Palestinski narod ima odlične pesnike, ki že desetletja pišejo o svobodi, o želji po miru. Mnogi od teh pesnikov so umrli v izgnanstvu in niso dočakali svobodne in samostojne Palestine. Tudi Palestinci kot tudi Izraelci so žrtev svojih lastnih agresivnih politikov. Tudi poezija izraelskih pesnikov je prepolna želje po miru in življenju. Vendar sem se vseeno odločil za slovenskega, partizanskega pesnika.

Ob koncu vojne, leta tisoč devetsto petinštiridesetega, je partizan Matej Bor napisal pesem, ki poje o želji po miru. Pravzaprav o hrepenenju vojaka partizana, ki si želi samo mir, vrnitve domov, trenutka brezskrbja, občutka varnosti in zanosnega miru.

Želim si, da bi jo slišali in občutili vsi vojaki, kot tudi vsi ljudje, ki ta hip v Afriki, Aziji, na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini in drugod po svetu … hrepenijo po trenutku, ko se bodo lahko iz nesmiselnih vojn, ki koristijo zgolj pogoltnemu kapitalizmu, varno vrnili na svoje domove.

Domov bom šel

Domov bom šel in sredi majskih njiv

zavriskal bom prešerno kakor svat

in vina starega se bom napil

in v slednjo hišo hitel vasovat.

Domov bom šel in sredi leh zelenih

bom legel vznak in bom strmel v nebo

in v meni več ne bo nobenih

zapletenih misli,

le ena sama sreča:

svobóden ljubim svobôdno zemljo.

Matej Bor