Mandat na čelu sodniškega društva, ki se ljubljanski višji sodnici dr. Vesni Bergant Rakočević izteka, so v veliki meri zaznamovala prizadevanja za ureditev sodniških plač, kar so si sodniki na zahtevo sodnega sveta nazadnje vsaj delno izborili šele na ustavnem sodišču. Zadovoljna je, da jim je uspelo svoje pravice uveljavljati na dostojen način in ne na račun krnitve ugleda in same funkcije, ki jo imajo sodniki kot državni funkcionarji in izvrševalci sodne oblasti v družbi.

Pozivanje k uporu sredi nekega postopka? Kaj sploh to pomeni? Kar težko je vsemu temu slediti. Nazadnje se je Janša obregnil ob sodnice. Vsekakor lahko po eni strani rečem, da je vrag odnesel šalo in da so stvari res šle čez mejo dobrega okusa. Ampak poskušajmo biti predvsem stvarni in racionalni. Mislim, da gre za nekakšne naklepne manipulacije. Absolutno nočem in niti ne morem komentirati konkretnih sodnih postopkov, ampak pozivanje, zdaj še zlasti zoper sodnice, se je začelo, ker mora Janša plačati neko enormno vsoto »kazni«. Če prav razumem, naj bi večina izvirala iz procesa Patria, v katerem je bil Janša neupravičeno obsojen in je tudi neupravičeno nekaj časa prestajal zaporno kazen. Zaradi neupravičene obsodbe bo brez slehernega dvoma prejel odškodnino od države. Kakšna bo njena višina, je odvisno od vseh konkretnih okoliščin tega primera, tudi v primerjavi z drugimi podobnimi, hujšimi, blažjimi ... To je en vidik.

Kot sem lahko razbrala iz medijev, pa je v tem enormnem znesku, za katerega zdaj Janša prosi ljudi, da mu ga pomagajo plačati, večina stroškov pravdnega postopka, v katerem je Janša tožil sodnike. Ustaljena in nesporna praksa je, da za eventualno napako, do katere pride kljub sistemu pravnih sredstev, odgovarja država. Sodnik namreč ne sodi v svojem imenu, zato po ustaljeni sodni praksi sodniki odškodninsko ne odgovarjajo za svoje odločitve. Janševa tožba je bila že v izhodišču neutemeljena, kar bi moral vsak odvetnik, ko svetuje svoji stranki, pojasniti. Še zlasti zato, ker so stroški vezani na neuspešno pravdo in tožbeni zahtevek, ki je bil po volji tožnika enormen. Povsod v svetu velja načelo »poraženec plača«, to je nekaj, kar mora tožnik vkalkulirati. Ni pa to nikakršna kazen.

Ne želim preveč širiti debate na teoretično področje odškodninskega prava, hočem poudariti, da je sistem pravnih sredstev tisti, ki sanira eventualne napake sodnikov, odškodnina pa je satisfakcija, opravičilo države, če hočete. V idealnem svetu si ne bi želeli niti ene neupravičene obsodbe, ampak če do nje pride, je vzpostavljen sistem odškodnin, ki jih plača država.

Pobuda, da se v vodstvu sodniškega društva odzovemo, je dejansko prišla od številnih sodnic. Dejstvo je, da je sodstvo zelo feminiziran poklic in da je to pravzaprav velik problem. Vendar da se iz tega problema, ki je resen, na tak način delaš norca in da to pritlehno še uporabiš za neko dodatno zasmehovanje, je neprimerno. Odzvali smo se ravno na dan boja proti nasilju nad ženskami. Nasilje je tudi verbalno, nasilje je tudi netenje sovraštva, nezaupanja, zmanjševanja kompetenc, zato se nam je zdelo primerno, da na to opozorimo.

Gre za problem, ki ga pravzaprav še nihče ni resno naslovil. Pred leti sem sodelovala na mednarodni konferenci o tej temi. Izpostavljeno je bilo, da je dejansko zaželeno, da je tudi struktura v sodstvu odraz družbene strukture. Če je v družbi zastopanost spolov približno enakomerno porazdeljena, bi bilo zaželeno ali pa normalno, da bi bilo tako tudi na sodiščih. Verjetno je to problem, ki je bil dolgo časa povezan tudi z relativno slabimi plačami v sodstvu, zaradi česar so bili morda drugi poklici tudi bolj zanimivi, ugledni ...

Do napak seveda prihaja in naš sistem zagotovo ni idealen. Sama kot pritožbena sodnica vsakodnevno skozi pritožbe nadziram pravilnost in zakonitost dela sodišč prve stopnje in še vedno je preveč napak. Toda pri zapisu o »pravih sodnicah, ki da so se našle«, zavračamo nekakšno teorijo zarote, po kateri naj bi skozi številne postopke, civilne in kazenske, nekdo nameščal neke sodnice. Sodniki zadeve v delo prejemamo prek letnega razporeda in sodnega reda, praktično nemogoče je vnaprej vedeti, kdo bo prejel v delo katero zadevo. Kdo naj bi »iskal« te sodnike oziroma sodnice? To je popoln absurd.

Že iz vašega vprašanja je razvidno, da gre za podlost, da se na tak način zlorabi ali pa izkoristi huda zadeva, ki se je dogodila našemu kolegu sodniku. To je res skrajno nizkotno. Kaj točno in zakaj se je kolegu v Brežicah to zgodilo, še ne vemo, vendar takšni dogodki absolutno niso prijetni. Habitat sodnikov je že sam po sebi neko stresno okolje, v razpravnih dvoranah je res ogromno čustev – pa tu ne gre samo za odmevne kazenske procese, temveč tudi za civilne, gospodarske, kjer je veliko premoženja, zapuščinske, družinske in tako naprej – in sodnik mora znati stres obvladovati. Nujno je, da premore sodniški pogum, da vedno odloči tako, kot misli, da je prav, in ne kot mu morda narekujeta neka grožnja ali pa strah. Poudariti moram, da je bilo nekaj najbolj plemenitega in tudi ganljivega, kar sem doživela v komunikaciji s kolegom Kurspahićem iz Brežic, ki je dejal, da ga je ta dogodek samo še okrepil v smislu, da bo boljši človek in boljši sodnik. Veliko spoštovanja čutim zaradi take reakcije do kolega Kurspahića. Takšni dogodki zagotovo vplivajo na vsakega sodnika, ki gre vsakič znova v svojo razpravno dvorano, v kateri so napetosti. Da se nekomu, ki takšno grožnjo anonimno zapiše ali jo potem širi in komentira, mogoče zdi to duhovito ali smešno, kaže na zelo nizko srčno kulturo, milo rečeno.

Fotografija: Tomaž Skale

To je težko reči. Vendarle upam, da kolegi obvladujejo stres in da se pač ne bodo pustili ustrahovati v nobeni zadevi, ki bo mogoče tudi bolj medijsko izpostavljena. Se pa v društvu na tem področju že dlje časa zavzemamo za tri pomembne stvari. Prva je, da se tudi v proces izobraževanja vključi varnostne vsebine in se sodnike opolnomoči oziroma senzibilizira na varnostni vidik. Kot drugo, da se vsa kazniva dejanja zoper sodnike, ki so povezana s sojenjem, preganja po uradni dolžnosti in ustrezno sankcionira. In tretje, da se sodnikom zagotovi psihološka pomoč – ne samo, če so tarča napada ali groženj, ampak tudi v primeru prekomernega stresa, če ga težko obvladujejo ali pa ga ne obvladujejo več. To je v resnici ena bistvenih aktivnosti, ki se jim želimo v društvu posvetiti.

Kdo pa ni vesel višjega zneska, ko pride plačilni dan? Treba je povedati, da je bil ta premik pri plačah na žalost na neki način »izsiljen« s pravnimi sredstvi in ni bil dosežen v dialogu, v katerem bi bilo sodstvo zastopano kot enakovredna veja oblasti. Zato je ostal grenak priokus. Ustavno sodišče je o sodniških plačah dvakrat odločilo in drugič celo naložilo način izvršitve, kar je res redkost in v kar je bilo prisiljeno. Za nameček niti druga ustavna odločba ni bila izvršena v celoti, še zlasti pa ne bo niti z novim sistemom plač uresničena prva ustavna odločba. Za zdaj je odpravljen samo del protiustavnosti, zato so v sodstvu, kar se plač tiče, prisotni zelo mešani občutki. Je pa dejstvo, da verjetno nismo v tem poklicu samo zaradi plač in da to tudi ni edino, kar narekuje vzdušje. Gre tudi za pogoje dela, zakonodajo, prostore ...

Ustavno sodišče je glede sodniških plač ugotovilo dve bistveni stvari. Prva je, da sodniške plače niso stabilne in se niso usklajevale z inflacijo. Ta del so potem z drugo odločbo sami naložili v izvršitev. Drugi del, ki se nanaša na to, da morajo biti plače vseh funkcionarjev primerljive, pa so prepustili zakonodajalcu in opozorili, da ima zakonodajalec široko polje presoje, kako te plače uskladi. Uskladitev še ne pomeni enakosti in drži, da ima lestvica sodniških plač velik razpon od okrajnega sodnika, ko začne svojo funkcijo, do predsednika vrhovnega sodišča, vendar smo v posvetovalni skupini, ki je usklajevala te zadeve s predstavniki vlade, doživeli kar nekaj grenkih razočaranj in prelomljenih besed. Tudi na koncu, ko je na neki način že kazalo, da bodo ta porušena razmerja vendarle solidno popravljena, se je ex post izkazalo, da je vladna stran za poslance še po zadnjem sestanku pripisala nekaj razredov. Tako bodo kljub krepkemu dvigu plač nesorazmerja ostala. Sem pa zelo vesela, pravzaprav sem najbolj ponosna, da zdaj, ko počasi končujem svoj mandat vodenja sodniškega društva, lahko rečem, da se nam je uspelo zavzemati za materialni del naše neodvisnosti na dostojen način. To se mi zdi ključen dosežek, ker so bila pričakovanja posameznih sodnikov precej različna, tudi nekateri primerjalni zgledi so šli v drugo smer, vendar nam je uspelo skozi demokratični dialog v društvu vendarle doseči, da svojih pravic nismo uveljavljali na račun krnitve naše funkcije, ki jo imamo v družbi. Nismo želeli dodatno rušiti zaupanja v sodstvo, ki je še vedno precej nizko. Pred kratkim sem sicer zasledila raziskavo, da se nezaupanje v sodstvo zmanjšuje, in to nas mora navdajati z optimizmom. Smo servis za državljane, za vse, tudi za tiste, ki slabo mislijo o nas. Še zlasti na tiste moramo misliti. Potruditi se moramo še bolj, da nam bodo zaupali.

… povsem enako, če smem vskočiti. V zadnjih dneh dobivamo veliko elektronske pošte, res tudi precej primitivnih in vulgarnih sporočil. Ampak vsakomur, ki se podpiše in ni žaljiv, odgovorim, tudi če je kritika ostra. V demokratični državi pač ni boljšega ali pa drugega sistema oziroma načina za razreševanje sporov med ljudmi, kot so sodišča. Tako je pač človek, ki ima odprt spor, ki ga sam ne more rešiti, obsojen na sodnika, tako kot je bolan človek obsojen na zdravnika.

Dejansko gre za nekakšno krizo institucij. Mislim, da je samokritičnost v sodstvu absolutno nujna in da je je premalo. Kar se tiče slehernega sodnika, ni dileme, da mora ves čas delati na svojem intelektualnem in časovnem maksimumu, kar se tiče organizacije njegovega dela, zakonodaje, podpore in pogojev dela, je pa še veliko prostora za napredek. Omenili ste primerjavo z zdravniki. Tisti, ki ozdravi, nikoli ne ozdravi na račun nekoga drugega, v pravdnem postopku pa gre s sodišča eden pač nezadovoljen in plača stroške drugemu. Pomembno je, da odvetniki stranke poučijo, kakšne so njihove realne možnosti, odvetniki pa se morajo po drugi strani zanesti na sodno prakso, ki mora biti predvidljiva in stabilna.

Te ideje so že stare. Številke, o katerih je govoril predsednik, so verjetno objektivna dejstva in o njih ni kaj polemizirati. Je pa treba preveriti tudi, kako narašča število sporov, s katerimi so sodišča zasuta. Kot civilistka lahko omenim probleme množičnih individualnih tožb imetnikov podrejenih obveznic in kreditojemalcev v švicarskih frankih. To je na tisoče zadev, ki bi se mogoče lahko rešile na drugačen način, ne prek sodišč. O »normah« v društvu zadnje čase nismo razpravljali. Sojenje je intelektualno delo, težko se normira.

Slovensko sodniško društvo je obrazloženo in konkretizirano nasprotovalo tej napovedani reformi, ker smo izhajali iz stališča, da delitev na okrajna in okrožna sodišča relativno dobro deluje in da bi nepremišljena reforma lahko prinesla več problemov kot koristi. Do danes nismo dobili konkretnega odgovora, vsekakor pa želimo biti, če bo ta reforma uzakonjena, konstruktiven deležnik pri njeni realizaciji. Strank se nazadnje niti ne tiče, kako pravično so med nami porazdeljeni spisi, cilj sodstva pa mora biti, da je dober servis za državljane. Njim mora biti namenjena ta reforma. V društvu smo ocenili, da za ta cilj ni treba tako korenito spreminjati sistema, pač pa smo sugerirali neki bolj enostaven institut mobilnega sodnika. Tudi znotraj pogajanj o plačni reformi smo vztrajali pri predlogu, da bi se stimuliralo sodnike k mobilnosti, ampak nismo bili uslišani. Osebno se kot sodnica na civilnem področju bojim, da bo kup težav s spremembo pristojnosti, ampak upam, da so moji strahovi preveliki.

Gre za to, da so zdaj stvarne pristojnosti porazdeljene med okrajna in okrožna sodišča. Okrajna sodišča načeloma rešujejo lažje zadeve in sodniki praviloma začnejo na okrajnih sodiščih z lažjimi zadevami, ko so bolj izkušeni, pa napredujejo na okrožna sodišča, kjer dobijo zahtevnejše zadeve. Tudi procesni predpisi izhajajo iz delitve stvarne pristojnosti, treba je misliti na vse vidike.

Na kazenskem področju se je verjetno nakopičilo največ problemov, ki so zelo kompleksni. Javnosti so ravno kazenske zadeve najbolj na očeh. Po mojem mnenju bi se bilo treba enkrat resnično in resno lotiti tega področja.

Načelo nepremakljivosti sodnika ni nesporno, vsekakor pa pomeni, da premestitev ne sme biti oblika sankcije. Zato pa smo predlagali, da naj se vzpostavi sitem, ki bo sodnike stimuliral z dodatkom za mobilnost, da se denimo lahko sodnik prostovoljno javi, da se preseli s svojega matičnega sodišča. V Avstriji poznajo tak institut. Kot mi pravijo kolegi, zlasti s štajerskega in prekmurskega konca, nekateri sodniki že zdaj delujejo na več sodiščih, ponekod pa bo morda prihajalo tudi do težav. Primere bo treba obravnavati individualno in presojati, ali gre za latentne disciplinske ukrepe ali pa je treba pač preseči navajenost sodnikov, da sodijo samo na enem sodišču.

V društvu nasprotujemo tako imenovani privatizaciji sodstva. Morda bi morali spet odpreti neko širšo razpravo, kakšni so plusi in minusi, da sodstvo obravnava tudi izvršbe, nesporne zapuščine in kakšne druge nepravdne zadeve. V Sloveniji je to nekakšna tradicija in sodniki svoja pravna področja obvladajo. Dejansko je težko primerjati en sistem z drugimi. Ponekod imajo večja pooblastila notarji in sodni izvršitelji, drugod poznajo »magistrates«, ki v bistvu niso sodniki (lahko pa odločajo denimo o manjših prekrških ali kaznivih dejanjih, op. p.), ali pa mirovne sodnike (sodniki z manjšimi pristojnostmi za manjše zahtevke, op. p.). Pri uvajanju novitet, povzetih iz kakšnega drugega sodnega reda, je treba biti vendarle zelo previden.

Podoben fenomen opazujejo tudi na Hrvaškem, kjer je zaupanje v sodstvo še precej nižje. Hrvaški kolegi, s katerimi imamo res odlične odnose, včasih v svoj bran pravijo, da ne more biti res, da jim ljudje ne zaupajo, če pa jih zasipajo z milijoni zadev na leto. Mislim, da se ne gre hvaliti s tem, da več vloženih tožb pomeni več zaupanja. To je prej posledica neke naše tradicije oziroma kulture »Se vidimo na sodišču!«. Sprememba miselnosti verjetno traja generacije, zato je potreben čas, da se razvije kultura mirnega reševanja sporov. Mislim, da bi bilo treba mirno reševanje sporov še bolj spodbujati.

Res bi bilo škoda, da bi bila ta priložnost zamujena. Škoda pa bi bilo tudi privoliti v to trgovino, da gre politika pri vprašanju imenovanja sodnikov skozi ena vrata ven, skozi druga pa noter. Ta vpliv politike prek sodnega sveta bi bil še manj na očeh javnosti in zato bi bil politični vpliv mogoče še bolj nepredvidljiv in kvaren. Ideja, da je treba, če se sodnikov ne voli več v državnem zboru, povečati vpliv strankarske politike v sodnem svetu, saj da bi imela sicer predsednica države, ki bi po novem imenovala sodnike in tudi predlagala pravne strokovnjake v sodni svet, prevelik vpliv, je po mojem mnenju zgrešena. Zdaj predsednica države predlaga tako imenovane zunanje člane sodnega sveta, ki v enajstčlanskem sodnem svetu predstavljajo manjšino petih uglednih pravnikov, v glavnem profesorjev, odvetnikov in notarjev. Šest pa je voljenih sodnikov. Nobene potrebe ni, da se menjata struktura in število članov, saj vemo, da sodni svet vse pomembne odločitve sprejema s kvalificirano večino dveh tretjin, torej osmih članov. Zato ni nevarnosti »sodniškega samoupravljanja« ali prevelikega vpliva predsednika države, ki pa je navsezadnje izvoljen neposredno in tudi sodniki sodimo v imenu ljudstva. Zavedamo se, da je povsod po svetu vzpostavljen nekakšen sistem zavor in ravnovesij, vendar smo upali, da bo do umika imenovanja sodnikov iz državnega zbora prišlo brez te vezane trgovine. Zato se pojavljajo tudi resignirane ideje, naj pač ostane, kakor je. Ampak treba se je spomniti, da je že prihajalo do zavrnitev kandidatov, predvsem kandidatov za vrhovne sodnike, ki so bili za politike sporni zaradi odločitev v konkretnih postopkih. Takšne zavrnitve vplivajo na cel sistem. Sodnik, ki dobi v delo neki »politično občutljiv« primer, lahko zato pomisli na svojo kariero čez 30 let. Res smo upali, da bomo kot družba presegli ureditev, po kateri lahko kandidata za vrhovnega sodnika, ki gre skozi strokovno sito, v parlamentu zavrnejo iz političnih razlogov, ker je denimo sodil v neki zadevi, v kateri je bil vpleten politik.

V tem je res lahko neka preprosta logika. Povabljeni smo bili v ustavno komisijo in težko rečem, da so nas povabili s figo v žepu. Po drugi strani smo od blizu opazovali, kako se vedno znova pojavljajo neki novi interesi, kako se ti interesi sproti spreminjajo, kako se menjajo argumentacije, kako se dodajajo novi pogoji, mešetarjenje, vse zato, da bi se zagotovila ustrezna ustavna večina. Res škoda, če to vprašanje ne bo razrešeno. Umik imenovanja sodnikov iz državnega zbora bo vsekakor ostal v agendi sodniškega društva, ker gre za pomemben vidik sodniške neodvisnosti. To ne pomeni, da bi se sodniki radi zaprli v svoj samoupravni stolp in sami obnavljali »sodniško oligarhijo«, kot nam nekateri očitajo, ampak želimo preprečiti, da politika v bistvu prek zavračanja kandidatov ustrahuje sodstvo oziroma sodnike po hierarhiji navzdol.