Slovenija je bila razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast. V mariborsko oblast je sodilo tudi Međimurje s Čakovcem in Prelogom. Precej nenavadno je bilo, da so bili sicer štajerski okraji Laško, Sevnica in Brežice namesto mariborski dodeljeni ljubljanski oblasti. Prej omenjena bojazen kralja in vlade se je kmalu pokazala za upravičeno, saj je v parlamentarnih klopeh razmeroma kmalu začelo prihajati do velikih napetosti med pripadniki posameznih narodov, ki so privedle celo do streljanja znotraj zidov beograjskega hrama demokracije. Kralj Aleksander se je na ta dogodek hitro odzval, razpustil parlament in stranke ter 6. januarja 1929 uvedel tako imenovano šestojanuarsko diktaturo.
Oktobra istega leta se je država iz Kraljevine SHS preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, političnoupravno razdeljeno na devet banovin, katerih imena znova niso smela v ničemer spominjati na imena tam živečih narodov, temveč so jih poimenovali po rekah. Slovenija je tako postala Dravska banovina s sedežem v Ljubljani, Hrvaška brez primorja Savska banovina s sedežem v Zagrebu, južni del Hrvaške (brez Dubrovnika) z nekaterimi območji današnje BiH je postal Primorska banovina s sedežem v Splitu in tako naprej. Po tej razdelitvi je Međimurje spet pripadlo hrvaški Savski banovini, ki so ji dodelili tudi vso slovensko Belo krajino. (Enako se je zgodilo tudi z nekaterimi drugimi prej slovenskimi okraji in občinami na Kočevskem, kot so Čabar, Osilnica, Draga in Trava.) To je bil za prebivalce te pokrajine hud udarec in so ga sprejeli z žalostjo in razočaranjem. Kralj Aleksander je napako popravil čez dve leti in pol, ko je Belo krajino vrnil Sloveniji oziroma Dravski banovini ter v državi znova vzpostavil demokracijo.
Pozdravljamo!
Nj. Vel. kralj Aleksander je 28. avgusta na Bledu podpisal zakon, s katerim se izpremenijo meje nekaterih banovin, kakor so bile določene po zakonu od 3. oktobra 1929. Ta zakon je v resnici zelo ustregel ljudstvu. Vsaj vsak Slovenec more reči, da je s tem zakonom kraljevske vlade vseskozi zadovoljen. Pa tudi izprememba meja savske banovine, zgodovinskega središča Hrvatov, v precejšnji meri odgovarja tradicionalnemu stališču hrvatskega ljudstva.
Kar se tiče Slovencev, toplo pozdravljamo, da sta se našemu ozemlju zopet priključila metliški in črnomaljski okraj, tako da je Belokrajina zopet postala tudi upravno-politično naša. Kar po krvi, naravi in zgodovini spada skupaj, zopet tvori neokrnjeno celoto. Korak kraljevske vlade, s katerim se je upostavilo, kar je jezikovno in kulturno od vekov rastlo iz ene rodne korenine, je izzval v vseh slovenskih srcih radosten odziv.
Belakrajina je od pamtiveka slovenska zemlja. S tega stališča gledamo njeno zopetno priključitev k naši banovini kot vrnitev k skupni materi, od katere se je z žalostjo ločila. Hvaležni smo vladarju, ki je storil čin največje vladarske pravičnosti in politične modrosti, da je slovensko ljudstvo zopet do zadnjega svojega člana združeno v eno upravno enoto. To smatramo za dobro znamenje srečnega razvoja države na bazi vzajemnega sodelovanja popolnoma enakopravnih bratov jugoslovanske družine. Čim bolj bo šel razvoj v to smer, tem trdnejša in v resnici solidarna bo celota, koje deli bodo zadovoljeni v vseh svojih naravnih težnjah, potrebah in zahtevah. (…)
Slovenija se raduje z Belokrajino, Belakrajina s Slovenijo. Belakrajina se pač ni mogla vživeti v upravno zvezo z banovino, h kateri po ničemer ne spada. Srečen razvoj je mogoč le na rodnem deblu, to je železen zakon narave. Svoje sile je Belakrajina črpala vedno iz naravnega središča svoje kulture, v zvezi z vso našo zemljo, iz skupnosti slovenskega roda. Kakor hči jo pozdravljamo, ki se vrača na svoj dom.
Praznik je to za nas, kakor ga že dolgo nismo doživeli. Praznik v Ljubljani, praznik v Mariboru, praznik, kjerkoli bijejo slovenska srca. (…)
Slovenec, 2. septembra 1931
Bela Krajina se raduje
Metlika, 1. sept. Bela Krajina se raduje. Kar sijejo obrazi veselja nad popolnoma nepričakovano novico, da pridemo pod dravsko banovino. V gručah se zbira narod, vse pripoveduje in sprašuje, če je to res ali le beseda. Pa je resnica, da je Nj. Vel. kralj Aleksander podpisal zakon, po katerem prideta okraja Črnomelj in Metlika pod dravsko banovino in zato odmeva danes veselja vsa Bela Krajina do zadnje gorske vasi, kamor je ta novica hitela kakor na perotih. V Črnomlju igra godba, vasi kar tekmujejo, kako bi dale izraza veselju. Godbe, tamburice, harmonike, vse, kar pač kje zmorejo, vse razodeva naše veselje. Vse na okrog pa gore slavnostni kresovi. In vsa ta naša lepa Bela Krajina kliče na ves glas: »Bog živi našega kralja Aleksandra, Bog živi Jugoslavijo! Pozdravljeni bratje, ki ste nas čakali in nas z veseljem sprejemate!«
Slovenec, 2. septembra 1931
Zahvala Nj. Vel. kralju Aleksandru
Prosvetna zveza v Ljubljani je poslala Nj. Vel. kralju Aleksandru naslednjo zahvalno brzojavko:
»Prosvetna zveza v Ljubljani izraža ob priliki priklopitve okrajev Črnomlja in Metlike k dravski banovini Vašemu Veličanstvu najiskrenejšo zahvalo zato, da je Vaše Veličanstvo združilo vse Slovence v Jugoslaviji v eni banovini. Ta dan bo zapisan z zlatimi črkami v zgodovini Slovencev.«
Slovenec, 2. septembra 1931
Priznanje dunajskih listov
Dunaj, 3. septembra, d. Vsi dunajski listi objavljajo obširna poročila o ustavni izpremembi v Jugoslaviji, o imenovanju nove vlade in obnovitvi parlamentarnega življenja. Ob tej priliki se listi izražajo zelo simpatično o našem kralju in poudarjajo njegove zasluge za pomirjenje strankarskih strasti v Jugoslaviji ter za konsolidacijo splošnih političnih in gospodarskih razmer. »Neue Freie Presse« je že v svoji jutranji izdaji objavila daljši uvodnik, v katerem se bavi z izpremembami v Jugoslaviji in v katerem v zelo simpatičnem tonu govori o kralju Aleksandru in njegovem uspešnem delu za sanacijo javnega življenja v naši državi. List ob tej priliki ugotavlja, da je bil spričo nebrzdanih strankarskih strasti 6. januar 1929 ne le upravičen, temveč naravnost potreben za zdrav razvoj Jugoslavije.
Jutro, 4. septembra 1931
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
