Ko je izraelsko letalstvo ta teden z elegantnim manevrom napadlo vojaške cilje v Iranu in se brezskrbno vrnilo domov, kot da se ni nič zgodilo, na evropski celini ni bilo videti posebnega razburjenja. Sporočila so bila meglena. Pa vendar je Iran spoštovanja vredna država z devetdeset milijoni prebivalcev. Skoraj bi se spodobilo vedeti, ali Evropa Izrael razume kot zaveznika, nasprotnika ali nevtralnega partnerja. V čigar notranjo politiko se ne mešamo. Na takšen položaj smo se že navadili. Evropa se je v nekem trenutku odločila, da je v svetovni politiki zgolj opazovalka.

Januarja 2011 je urednik tedenske priloge kairskega dnevnega časopisa Al Ahram Hani Šukrala stal na trgu Tahrir. Trg je bil poln političnih govornikov na treh improviziranih odrih. Ob starem muzeju egipčanske kulture so muslimanski brati zadrževali napade nogometnih navijačev. Tik ob muzeju je gorel sedež vladajoče stranke predsednika Mubaraka. Trg so obkolili tanki egiptovske vojske, mimo njih so se zgrinjale vedno nove množice protestnikov. Egipt je bil sredi revolucije. Pred očmi se nam je spreminjal politični zemljevid od Severne Afrike do Teherana.

»Kako misliš, da se bodo na to odzvali v Bruslju?« sem vprašal Šukralo. S pogledom je prečesal trg.

»Kaj misliš, koliko ljudi je tukaj?« je vprašal nazaj. »Vsaj milijon,« sem odgovoril. Na zborovanjih ne znam šteti naprej od tisoč.

»Rekel bi vsaj dva milijona,« me je pogledal s srepim pogledom Kopta z neskončnim smislom za humor. »In ti si tukaj edini, ki se sprašuje, kako se bo na to odzvala Evropa.« Rekel je, da se zagotovo veliko ljudi sprašuje, kaj bodo rekli v Washingtonu, morda koga zanima, kakšen bo odziv v Londonu. Iz Bruslja pa zagotovo ne bo prišlo nič razumljivega. »Poslušaj Belo hišo.« Zavrnil sem ga kot diletanta. Ampak potem na prvi obisk nove revolucionarne oblasti ni prišla evropska komisarka za zunanje zadeve Catherine Ashton, ampak britanski premier David Cameron. Vsi so gledali, kaj bo rekel Obama, ki je 1. februarja po tednih ovinkarjenja pozval Mubaraka, naj odstopi. Kaj bo rekla Evropa, je bilo takrat že vseeno.

Letošnjega junija sem v Kijevu za mizo sedel z Ukrajincem in Rusom, ki sta skupaj obnavljala porušene šole na ozemljih, s katerih je ukrajinska vojska pregnala ruske čete. Rus je bil nekoliko nesrečen, ker so doma govorili rusko, njegov sin pa je bral samo ukrajinske knjige in govoril ukrajinsko. Oba sta bila zaskrbljena, ker ukrajinska vojska ni imela dovolj orožja, da bi lahko stabilizirala fronto. »Dajo nam ravno toliko, da ne izgubimo vojne, ne dajo pa nam dovolj, da bi zmagali.« Najbolj brezupna je bila zahteva, da zahodno orožje ne strelja čez mejo z Rusko federacijo, ampak je omejeno na zasedena ozemlja Donbasa in Krima. »Mi vidimo, da so se sto kilometrov od meje dvignila letala, ki bodo odvrgla jadralne bombe na Harkiv, z raketnih vzletišč na Krimu pa letijo rakete na Odeso in Mikolajev. Mobilizirajo čete tik za mejo, mi pa ne smemo nič. Lahko streljamo šele, ko pridejo čez mejo. Takrat pa je že pozno.«

Vprašal sem, kaj pričakujejo od Evropske unije, ki je neposredna soseda in je njena usoda zvezana z razpletom vojne v Ukrajini. »Evropa?« sta začudeno zmajala z glavo. »Vseeno je, kaj reče Evropa. Vse je odvisno od tega, kaj naredi Amerika. Čakamo, kaj se bo zgodilo na volitvah in kam se bodo obrnili Američani.« Vprašal sem, ali jih skrbi morebitna zmaga Donalda Trumpa. Pa nista bila čisto prepričana, da bi bila njegova zmaga kaj bolj uničujoča od zmage Kamale Harris. Ko je preživetje odvisno od razumevanja političnega konteksta, so analize sveta pogosto presenetljive. »Trump vse razume kot tekmo, v kateri hoče zmagati. Čisto mogoče, da se bo dogovoril s Putinom. To lahko gre kamor koli. Če pa bo ostajala možnost, da Putin na koncu izpade kot zmagovalec in Trump kot poraženec, si bo premislil.«

Kaj pa Evropa? Ideja, da je Evropa v teh zgodbah opazovalka, je neprijetna. Nekakšno težo pri upravljanju sveta bi pol milijarde ljudi moralo imeti. Pa vendar je bil odziv iz Bruslja vreden preročišča v Delfih.

»Ob priznavanju izraelske pravice do samoobrambe EU poziva vse strani k maksimalni vzdržnosti, da bi se izognili nenadzorovani eskalaciji, ki ni v nikogaršnjem interesu.« Nekoliko nenavadno je, da ob napadu napadeno stran pozivamo k strpnosti. V Bruslju znajo tudi drugače. Ko je Iran prvega oktobra poslal rakete na Izrael, je bilo sporočilo jasno.

»EU najodločnejše obsoja iranski napad na Izrael, ker predstavlja grožnjo varnosti v regiji. EU še naprej poudarja svojo predanost varnosti Izraela.«

Iran se je odzval na zrušenje svojega konzulata v Damasku in uboj vodje politične pisarne Hamasa Ismaila Hanije med obiskom inavguracije iranskega predsednika Pezeškiana v Teheranu.

To smo enkrat že videli. Bill Clinton je v devetdesetih letih pozival Palestince, naj se odpovejo nasilju in podpišejo mirovni sporazum z državo, ki ima pravico do samoobrambe. Iz tega je nastal svetovni trend. Nikjer ne slišimo več za osvajalne vojne. Vsi se samo branijo. Ko bo Kitajska odkrila pravico do samoobrambe, bo zavladal svetovni mir.