Poleg že omenjenega je bil še predsednik Delniške pivovarne Union Ljubljana in Laško ter soustanovitelj ter podpredsednik Ljubljanske borze. Skratka gospodarstvenik, ki je ob pravem času začutil potrebo, da Ljubljana pokaže tako drugim delom kraljevine Jugoslavije kot nekdanji domovini Avstriji, da je Slovenija napredna in podjetna z mnogo pridnimi rokami. Drugi zelo pomemben mož iz vrst ustanoviteljev velesejma je bil ravno tako zelo znan trgovec, podjetnik in tovarnar Peter Kozina, ki je leta 1906 v Tržiču ustanovil tovarno čevljev, ki jo je po razširitvi leta 1917 preimenoval v še danes znano znamko Peko. Ustanovitev in odprtje prvega velesejma leta 1921 sta za mnoge predstavljala pravo presenečenje, na kralja Aleksandra pa naredila takšen vtis, da je prvi velesejem osebno odprl. Velesejem so v posebej zanj zgrajenih paviljonih ter na prostem prirejali na sprva 25.000 kvadratnih metrih površine v trikotniku med kopališčem Ilirija, Celovško cesto in parkom Tivoli (danes je tam med drugim veliko parkirišče), ki so ga kmalu povečali še za 13.000 kvadratnih metrov. Leta 1939 so pripravili načrte za dokončno in trajno ureditev sejmišča, vendar jih je pred uresničitvijo prehitela druga svetovna vojna. Okupator je sejmišče spremenil v vojašnico, nekaj let po vojni pa je vlogo nekdanjega velesejma s prirejanjem tematskih sejmov prevzelo Gospodarsko razstavišče na lokaciji, na kateri deluje še danes.
Zakaj uspeva ljubljanski velesejem!
Kolo časa se je zavrtelo za eno kratko leto in zopet stojimo pred velesejmom, že pred IV., kateremu daje pečat sijaja pokroviteljstvo Nj. Vel. kralja. Vsi smo vzradoščeni nad dejstvom, da bo na tako svečan način dano priznanje tudi naporu, katerega uveljavljajo v dobrobit države in v ponos naroda pridobitveni krogi Slovenije v zvezi z ustvarjajočo silo delovnega ljudstva na polju industrijskega razmaha, trgovinskega razvoja in splošnega gospodarskega udejstvovanja.
Ljubljanski velesejem, največje narodno gospodarsko podjetje v naši državi se ne razvija tako krasno samo zaradi velikopotezne propagande v svrho homogene pridobitve producentov in konzumentov, temveč tudi naravno trgovsko središče mesta Ljubljane in najugodnejše prometne zveze so važen faktor. (…)
In še eden odločilnih momentov igra veliko vlogo v razvoju Ljubljanskih velesejmov – industrijski center. Znano je, da ima Slovenija relativno, kakor absolutno najbolj razvito industrijo, ki gravitira na naravno središče Ljubljano. (…)
Narodni dnevnik, 12. avgusta 1924
Govorjenje in delo.
V času, ko v Zagrebu zopet slovesno done Radićeve fraze, se otvarja v Ljubljani 4. vzorčni velesejm. Tam besede, ceneno govorjenje, tu delo, ustvarjanje blagostanja. Nobenega dvoma ne more biti, kje da je močnejša plat in kje da bo končna zmaga.
Tudi mi Slovenci smo po prevratu, pa tudi pred prevratom živeli v znamenju govorjenja. Samo govorili smo o naši novi svobodi, samo sanjali smo o darovih, ki nam jih prinese ujedinjenje, pozabili pa smo za svojo lahko pridobljeno svobodo tudi delati. In žalostne posledice niso mogle izostati.
Na vseh koncih in krajih je prišlo hladno razočaranje in zadela nas je neprilika za nepriliko. Toda spoznanje nas še vedno ni obiskalo. Mesto da bi odpravili vzroke razočaranja z delom, smo pričeli z zabavljanjem in psovanjem in skoraj je postala moda zaničljivo govoriti o vsem, kar je v zvezi z Jugoslavijo. Tedaj je bil triumf govorjenja v Jugoslaviji, tedaj pa je bil tudi višek naše krize.
Tedaj pa se je pričelo tudi ozdravljenje, ker delovni ljudje so poskrbeli, da se je sredi oglašujočega govorjenja pričelo z delom. Brez ozira na vse nergače in zabavljače, brez ozira na vsa prerokovanja političnih hujskačev in opijatov je skupina delovnih ljudi skrbela, da je napredovala naša industrija in da se je dvigal naš obrt. (…)
Bila je senzacija, ko je prišla v javnost prva vest, da se priredi v Ljubljani velesejm, kakršen je običajen le v velikih mestih. Bila je senzacija za tujino, ko je izvedela, da se v Jugoslaviji, tej tako omalovaževani državi, upa kdo misliti na prireditev velesejma. Toda še večja senzacija je bila, ko so bili osramočeni vsi skeptiki in vsi krivi proroki, ko se je Ljubljanski sejem otvoril in ko je bila vsa jugoslovenska javnost od njegove uspešnosti veselo presenečena. Vsa Jugoslavija je bila tedaj ponosna na Ljubljano in njen velesejm, zakaj s sejmom smo se postavili v eno vrsto z velikimi in naprednimi narodi.
Kadar bo pisal zgodovinar zgodovino jugoslovenskega narodnega gospodarstva, se bo moral ustaviti s posebnim poglavjem na prvem ljubljanskem velesejmu, zakaj ta je dal pobudo vsem drugim, ki so pozneje nastali v državi in ki so toliko pripomogli k gospodarskemu napredku države.
Ljubljana je dala idejo sejmov in Ljubljana je to idejo tudi kot prva uresničila. Ljubljana pa mora dati tudi to, da bo ta misel vedno bolj izpopolnjena in da bodo sejmi vedno bolj in bolj povsem odgovarjali svojemu namenu. Pregled vseh ljublj. dosedanjih sejmov ipriča, da prireditelji ljublj. sejmov to nalogo vrše in da je ljubljanski vzorčni sejem vzgleden sejem za vso Jugoslavijo.
Ljubljanski vzorčni sejmi so triumf dela in najučinkovitejša obsodba tistega praznega govorjenja. Obenem pa so tudi resen opomin naši politiki, ki mora priti iz dobe govorjenja v dobo dela.
Ne rabimo prav nobenih obljubarjev, mi rabimo samo delavce. Obljubarji so samo napotje napredku naroda, zato proč z njimi z vodilnih mest.
Naša politika boleha samo zato, ker je v njej premalo delavcev, ker se ne razpravljajo gospodarska vprašanja, kjer se edino da presoditi strokovna zmožnost posameznika, temveč se posveča pozornost samo teoretskim vprašanjem, kjer so vrata govorjenju na stežaj odprta.
Zato pravimo: Dajte mesto gospodarstvu v politiki, pustite besedo narodnim gospodarjem. Oni so že pokazali, da morejo brez vsake državne pomoči ustvariti dela, da se more ž njimi država ponašati in oni so nam že dvignili bogastva, ki so nas obvarovala pred najhujšim.
Narodni dnevnik, 15. avgusta 1924
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
