Glede potrebnih ukrepov si je dokaj enotna tudi ekonomska stroka. Ugledna ekonomista Alberto Alesina s Harvarda in Francesco Giavazzi z univerze Bocconi sta pred nedavnim za širšo javnost povzela optimalno kombinacijo ukrepov za fiskalno konsolidacijo. Pravita, da je bolj kot "koliko" pomembno "na kakšen način" zmanjšati proračunski primanjkljaj. Izkušnje razvitih držav OECD v zadnjih štiridesetih letih s fiskalnim prilagajanjem namreč kažejo na tri temeljne zakonitosti. Prvič, fiskalne konsolidacije, dosežene z zmanjševanjem javnih izdatkov, so se izkazale kot manj recesijske kot tiste, dosežene z zviševanjem davkov. Drugič, če fiskalnim konsolidacijam na osnovi zmanjševanja javnih izdatkov sledijo tudi primerne strukturne reforme, so te konsolidacije ne samo manj recesijske, ampak lahko celo pozitivno vplivajo na gospodarsko rast. In tretjič, samo zniževanje javnih izdatkov se na dolgi rok izkaže kot učinkovita politika dolgoročne stabilizacije javnih financ države.

Največ prihrankov na račun infrastrukturnih politik

Na podlagi tega Alesina in Giavazzi pravita, da je pomembna pravilna struktura fiskalnih ukrepov in ne toliko višina javnega varčevanja. Kajti varčevanje za vsako ceno ter dvigovanje davkov zadušita gospodarsko aktivnost in s tem pahneta državo še za dalj časa v recesijo in javnofinančne težave. Pri zmanjševanju javnih izdatkov je torej treba gledati, katere izdatke "porezati" bolj, katere manj in katerih ne. Izkušnje razvitih držav kažejo, da je zniževanje socialnih transferjev dolgoročno manj škodljivo kot pa denimo zmanjševanje naložb v infrastrukturo. Prav tako večina držav ne more mimo zvišanja upokojitvene starosti ter odpuščanja v javnem sektorju. Povsem podobno je na strani prihodkov. Zviševanje davkov na porabo (DDV, trošarine) je manj škodljivo kot denimo dvigovanje davkov na dohodke.

Poglejmo, kako so se fiskalne konsolidacije lotile države Evropske unije. Slovenija se je fiskalne konsolidacije lotila kot zadnja med članicami EU. Pahorjeva vlada je celo vodila močno ekspanzivno fiskalno politiko, ki je šla daleč izven okvirja avtomatskih stabilizatorjev. Pri tem je za razliko od drugih držav maso plač v javnem sektorju v času krize še povečala za 10 odstotkov, čemur so zaradi usklajevanja z rastjo plač sledili tudi pokojnine in nekateri socialni transferji. Šele v drugi polovici leta 2010 je vlada stopila na zavoro z interventnim zakonom, ki je zaustavil rast plač v javnem sektorju. Ni pa naredila nobenih drugih rezov v proračunu.

V nasprotju s Pahorjevo je Janševa vlada letos takoj po prevzemu oblasti pripravila varčevalne ukrepe, s katerimi namerava že letos zmanjšati proračunski primanjkljaj na 3 odstotke BDP. Rebalans proračuna za letos kaže, da naj bi se proračunski izdatki letos zmanjšali za 349 milijonov evrov oziroma za 3,7 odstotka glede na leto 2011. Medtem ko je prvotni vladni predlog predvideval linearno znižanje plač v javnem sektorju za 15 odstotkov, pa je vlada kasnejše predloge zniževanja plač omilila in se gibljejo na ravni 5 do 10 odstotkov (zaradi odprave plačnih nesorazmerij). Znižanju plač pa sledijo tudi vertikalni ukrepi, torej zmanjševanje izdatkov za posamezne vladne politike.

In prav pri zadnjih naravnost bode v oči nekoliko nenavadna struktura zniževanja javnih izdatkov. Podatki kažejo (glej tabelo), da glavnino rezov v javnih izdatkih dejansko nosijo "infrastrukturne" politike in zdravstvo. Rebalans proračuna namreč zmanjšuje izdatke za šolstvo, visoko šolstvo ter znanost in tehnologijo za skupaj 285 milijonov evrov. To pomeni, da vlada na šolstvo, znanost in tehnologijo prevaljuje kar 82 odstotkov celotnih neto prihrankov v proračunu za leto 2012. Če k neto prihrankom prištejemo še povečanje izdatkov za servisiranje javnega dolga, pa rezi v izdatkih za šolstvo, znanost in tehnologijo še vedno pomenijo polovico (47 odstotkov) celotnih proračunskih prihrankov. Na drugem mestu je prometna infrastruktura, ki k celotnim prihrankom prispeva 14 odstotkov, sledi obrambna politika s 13 odstotki. Močno oklestenje je doživelo tudi zdravstvo (za 20 odstotkov), medtem ko kmetijstvo in javna uprava denimo prevzemata le po dobrih 5 odstotkov vseh proračunskih prihrankov.

Bela vrana v EU

Glede na to, da infrastrukturne politike na dolgi rok najbolj prispevajo k dinamiki razvoja (prometna infrastruktura z izgradnjo fizičnega kapitala, šolstvo, znanost in tehnologija pa z izgradnjo človeškega kapitala), se zdi skrajno nenavadno, da se je vlada odločila, da bo dobrih 60 odstotkov vseh proračunskih prihrankov ustvarila prav pri teh dveh politikah.

Zanimivo je, da se vlada ni odločila, da bi večji poudarek dala linearnemu znižanju plač v javnem sektorju ali linearnemu znižanju vseh proračunskih izdatkov ter zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Če bi vlada linearno znižala izdatke za posamezne politike za 6,5 odstotka, s čimer bi dosegla enak agregatni cilj, bi bistveno bolj pošteno porazdelila učinke varčevanja. Kot kaže zadnji stolpec v tabeli, s predlaganim znižanjem izdatkov v predlogu rebalansa vlada osnovnemu in srednjemu šolstvu jemlje za 81 milijonov evrov več, kot bi v primeru linearnega znižanja, znanosti in tehnologiji pa za 70 milijonov evrov več. Prometni infrastrukturi jemlje za 53, obrambni politiki za 22, zdravstvu, kulturi in trgu dela pa za dobrih 11 milijonov evrov več.

Slovenija je s tovrstno strukturo varčevanja v javnem sektorju dejansko bela vrana med članicami EU. Pregled varčevalnih ukrepov po državah EU, kot ga je pripravil The European Institute, namreč kaže, da se je večina držav odločila, prvič, bodisi za triletno zamrznitev plač ali za 5- do 25-odstotno linearno znižanje plač v javnem sektorju; drugič, za linearno odpuščanje v javnem sektorju; tretjič, za zmanjševanje socialnih transferjev in nadomestil za brezposelnost; četrtič, za dvig upokojitvene starosti; in petič, za dvig nekaterih davkov na porabo (DDV in trošarine) ter na izpuste CO

2

. Prav nobena izmed preostalih 26 držav EU pa se ni odločila, da bi šla v drastično zniževanje javnih izdatkov za šolstvo, znanost in tehnologijo ali izdatkov za prometno infrastrukturo.

Kaj se torej dogaja v glavah vladnih politikov? Se niso bili sposobni osredotočiti na enake ukrepe kot druge članice EU ali pa preprosto menijo, da so naložbe v fizično infrastrukturo in človeški kapital najmanj pomembne oziroma da so celo najbolj škodljive za gospodarski razvoj? Če gre za slednje, nas je lahko zelo strah. Kajti brez naložb v infrastrukturo bo ob opešanem tujem in domačem povpraševanju težko zagnati gospodarsko rast. Brez naložb v človeški kapital in tehnologijo pa bomo težko naredili tehnološki preboj in prestrukturirali slovensko gospodarstvo v smeri večje tehnološke zahtevnosti.

Upamo lahko, da je pri tem rebalansu morda šlo le za preveliko "pridnost" resornega superministra in ne za uradno vladno filozofijo ter da bo vlada ta rebalans popravila.