Ukvarjati se je moral z dokazovanjem, da je zunajzakonska skupnost obstajala in da je lastništvo premoženja skupno. »Bilo je tako travmatično, da sva si rekla, da bo bolje, če greva po ta papir. Če bi se komurkoli od naju kaj zgodilo, bi bilo tistemu, ki bi ostal, vsaj v tem smislu lažje.« Zakonca pravita, da bi bilo takšnim, kot sta sama, z novim družinskim zakonikom lažje. »Ne bi bilo obreda, prič, tiste glasbe in nesmiselnega govorjenja.« Družinski zakonik bo, če bo uveljavljen, parom, ki ne želijo ceremonije, omogočil zgolj žigosanje papirja.

Mojci, profesorici in knjižničarki na gimnaziji, ter Cirilu, striparju in ilustratorju, sta se v zakonu rodila še dva fanta, danes štiriletni Izak in dveletni Jakov. Vsi trije so med popoldanskim pogovorom v bližini vrtca skakali okrog mize, plezali po skalah in po starših. Omar je kmalu obvisel v očetovem naročju. Za njim je bil težek dan, s šolsko nogometno ekipo so izgubili tekmo. »Ena proti štiri,« je potožil fant. »Odpočij se, potem se bomo pogovorili,« je rekel oče.

Ciril Horjak je odraščal z materjo, njenim partnerjem in bratom dvojčkom. Očeta ni bilo in nadomeščal ga je ded. »Otrok potrebuje močno figuro,« pravi. »Zato je ded stopil v čevlje očeta. On je moj superheroj.« Horjak pravi, da je družina skupnost otrok in starejših oseb, kjer se starejše osebe zavedajo, da morajo otrokom zagotavljati varno in ljubeče okolje. »Obstajati mora tudi načelna in praktična zaveza k vzgoji,« je dejal. »Kar pa ni vedno prijetno,« ga je dopolnila žena. »Res je, vzgajanje je večkrat neprijetno.«

Horjak priznava, da je glasen starš. Otrok nikoli ne tepe, a če želita z ženo zjutraj vse tri spraviti iz predmestja v vrtec in šolo v centru, mora biti vzgoja trda. »Sicer bi vse razpadlo. Otrok mora doživeti tudi pritisk. Ko odraste, mora biti delaven, odgovoren do sebe in drugih, imeti mora spoštovanje in ne sme biti sebičen.« Zakonca se sicer strinjata, da vzgoja nujno pomeni omejevanje. »Tudi stres se žal prenaša. Ko je najino poklicno življenje stresno, ga čutijo tudi otroci. Zato pa so prijetni konci tedna in izleti. Ves čas pa jim govoriva eno: imava vas rada, lahko se crkljamo in gojimo ljubezen, a ker živimo skupaj, se moramo držati pravil. Pravila pa postavljava midva.«

Ciril in Mojca otroke učita prepoznavanja hierarhije. »Razmerja med otroki urejava tako, da je starejši malo bolj glavni kot mlajši. Naučiti se morajo razpravljati in pogovarjati, a hierarhija mora obstajati. Starejši ima več izkušenj. Pika.« V tem smislu, pravi Horjak, je tradicionalni tip družine dobro utečen in koristen. »O tem se s prijatelji iz Legebitre (nevladne gejevsko-lezbične organizacije, op.p.) velikokrat ne strinjamo. Njihov način je manj konservativen, a tudi deluje.«

Horjak družinski zakonik podpira, ker po njegovem mnenju na dokaj konservativen način ureja že obstoječa razmerja v slovenski družbi. Dobro pa se mu zdi predvsem, da se ob njem odpira razprava. »Vsi konservativci bi morali zakonik pravzaprav podpreti, nato pa oblikovati oster diskurz o težavnejših stvareh, kot so denimo posvojitve pri istospolnih parih. Ljudi je treba s tem zakonom v izhodišču izenačiti. Nato, ko bodo izhodišča enaka, pa je treba razpravo radikalizirati. Šele potem bomo morda lahko ugotovili, da posvojitve niso primerne.«

Družina je mir

Nina B. in njen enajstletni sin Tim sta v sredo popoldan sedela v garsonjeri na severnem robu Ljubljane in se spraševala, kaj je družina. »Družina je mir in red,« je rekla Nina. Njen oče, Timov ded, je bil vojaški oficir. »Od njega sem dobila občutek za 'vojaško vzgojo',« se je nasmehnila. »V mladosti mi je šla ta vzgoja na živce, a danes se mi zdi dobro, da je bilo tako. Seveda pa njegovih vzorcev ne znam ponoviti.«

Pogled po prostoru, v katerem se zbujata, živita in odhajata spat Nina in Tim (njuni imeni sta v izogib stigmatizaciji spremenjeni), je ponujal občutek, da je red nujen. Življenje na dvajsetih kvadratnih metrih stanovanja z eno samo svetlobno odprtino, ki je hkrati vhod, ne dovoljuje ležernosti. Če ne bi vsaka stvar stala na svojem mestu, bi se stanovalca spotikala na poti med kavčem, ki je hkrati postelja, do kopalnice na drugi strani sobe. Obenem pa je pogled na sogovornika dajal drugačen vtis. Nasmejana, sproščena obraza, brez trohice zadrtosti.

»Od Timovega rojstva sva ves čas skupaj,« je rekla Nina. Tim se je izpred televizije preselil za mamino ramo in slonel ob njej kot ob prijatelju. »Hodiva v naravo, na športne tekme, dvakrat na leto, pozimi in poleti, tudi v Čateške toplice.« Odveč je bilo vprašanje, ali za en teden ali za en dan. »Lani nama je uspelo, letos pa še ne,« je rekla Nina.

Pred tednom dni so k njima prišli rubežniki. Prišli so zaradi neodplačanega kredita, ki ga je Nina vzela, ker nista imela dovolj hrane. »So obdobja, ko sem več lačna kot sita. Vse dajem otroku. Zdaj je spet težko. Jasno mi je, da je stvar zaribala,« je zavzdihnila.

Nina je mati samohranilka. S Timom tvorita značilno enostarševsko družino. Kdor bi bral sedaj veljavno družinsko zakonodajo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, bi se sicer lahko vprašal, ali je njuna oblika življenjske skupnosti »družina«. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je nerodna zbirka predpisov, ki se je, ko je bil sprejet, naslanjal na vzorce iz osemnajstega in devetnajstega stoletja. V njem se tesno prepletajo pojmi mož, žena, otrok in »zasnovanje družine«. Družinski zakonik, ki bo čez teden dni lahko sprejet, te pojme nekoliko rahlja in se preusmerja na otroke. Družina je tam, kjer je otrok.

»Ko je bil moj oče še živ, ga je skrbelo za Tima,« se spominja Nina. »Zavedal se je, da mu je brez očeta težko. Zato ga je skušal nadomestiti tako, da je Tima vzgajal. Zdelo se mu je, da otrok potrebuje vzor.« Da Tim nima očeta, ne drži povsem. Očeta ima, vendar Tim pravi, da ga vidi bolj redko. Oče ne živi v Ljubljani in k sebi ga vzame vsakih nekaj tednov. »Ta konec tedna bom pri njem,« je rekel Tim.

Tudi Timov oče je vojak, častnik slovenske vojske. »Ko obleče uniformo, je videti super,« je rekel Tim. »Všeč mi je in mislim, da me ima rad.« Fant nekoliko skomigne z rameni. »Vem vsaj to, da mu zame ni povsem vseeno.« Nina se spominja, da ji je Timov oče nekoč rekel, da je srečen, ker jo je izbral za mater svojega otroka. »Ve, da sem dobra mati.«

Prvi dve leti po Timovem rojstvu so živeli skupaj, v istem stanovanju. »Bili smo super družina. Nisva bila poročena, nismo bili veliko skupaj, a ko smo bili, smo bili videti srečni.« Po dveh letih so se začele težave, prepiri in Ninini brezplodni poskusi, da bi razmerje uredila. Takšna je njena plat zgodbe. »Tim ni slišal ničesar, morda le prepir ali dva. Sicer sem vedno počakala, da je zaspal, preden sem načela pogovor. Vztrajala sem dve leti, potem pa sem sprevidela, da ne bo šlo.« Nina pravi, da se je umaknila zaradi otroka. Pravi, da je bila težava Timovega očeta alkoholizem. Timov oče je imel za seboj še eno razdrto razmerje, iz katerega izhaja Timova starejša polsestra. Obe očetovstvi sta končali na sodišču. »Izogibal se je plačevanju preživnine,« pravi Nina. »Tudi danes z izplačili zamuja.« Timu manjkajo obleke, računalnik, denar za treninge košarke. Še nikoli v življenju ni imel žepnine. Ko je od babice dobil nekaj deset evrov, ga je mama prosila, če ji lahko denar posodi. Porabila ga je za hrano. »Še vedno sem ti dolžna,« ga pogleda. Tim se nasmehne.

Nina zadnjih nekaj let vozi taksi. Cene goriva se višajo, cene prevozov se nižajo. »V taksijih je vedno več mladih fantov, ki delajo dvanajst, štirinajst, šestnajst ur na dan. Ne bi smeli, a le tako je mogoče prihodke dvigniti nad stroške.« Nina ne more toliko delati, ker mora skrbeti za otroka. Pravi, da bo lažje, ko bo Tim toliko zrasel, da bo lahko sam doma. »Potem bom delala ponoči in bom več zaslužila.«

»V našem razredu samo jaz in še en fant živiva sama z mamo,« je rekel Tim. »Vsi drugi imajo mamo in očeta.« Tim ne ve, ali so vsi očetje in matere sošolcev »pravi« ali pa so med njimi tudi novi partnerji mater in očetov. V Sloveniji je razdrta tretjina zakonov, ta odstotek pa še narašča. Vendar Tim pravi, da to ni tema, s katero bi se otroci ukvarjali.

»Problem smo imeli samo enkrat, na začetku,« se spominja Nina. Razredničarka jo je poklicala in rekla, da ima Tim psihosocialne težave. Eno risbo je narisal s črno barvico. Rekla je, da je Tim žalosten, ker ne živi z očetom. »Bolje bi bilo, da bi imel očeta, pa kakršenkoli že je, kot pa da ga nima,« je pripomnila učiteljica. Nina je bila jezna. Učiteljičino mnenje se ji je zdelo absurdno. »Motite se,« je odvrnila. »Bolje je, da nima očeta, kot pa da bi imel slabega očeta.«

Nina se takoj dopolni, da so slabe lahko tudi matere. »Zato sta najbolj pomembna vzgoja in red. Res pa je, da je treba v to vložiti ogromno energije.« Nino in Tima je pred rubežniki prejšnji teden rešilo urgentno nakazilo Zveze prijateljev mladine. Tisoč evrov. Šlo je za Timovo varnost. Otrok ni ničesar kriv.

Vse prave, vsaka drugačna

Imam tri družine, je rekla štirinajstletna Maja. »Eno tukaj, pri teti, eno pri mami in eno pri očetu in mačehi. Vse tri družine so moje. Vse so prave in vsaka je drugačna. Zaradi tega teta pravi, da sem bogata. Imam veliko ljudi, ki me imajo radi.« Maja že devet let živi v rejniški družini Pergarjevih v Mariboru. Zakoncema Marjeti in Zvonetu pravi »teta in stric«. Iz njene prve družine, od mame in očeta, je Majo (zaradi zaščite so imena vseh otrok v tem članku spremenjena) socialna služba morala umakniti, ker je bilo doma prehudo. Pred prihodom k Pergarjevim je mesec dni ležala v bolnišnici. Tedaj je bila stara pet let. »Ničesar se ne spominjam,« pravi Maja. »Vsi moji spomini so tu.«

Sedeli smo v kuhinji hiše visoko nad Dravo. Spodaj ob reki so drveli avtomobili, na nasprotnem bregu se je bleščal Lent. Za vrati je brnelo pnevmatsko kladivo. »Prenavljamo in dozidavamo,« je rekla gospa Marjeta. Nastajata igralnica za otroke in še ena kopalnica. Trenutno imajo tri.

Arhitekturna zasnova hiše Pergarjevih je »organska«. Polna je prehodov in sklopljenih prostorov. Hiši se pozna, da je rasla, kot je rasla družina v njej. Pergarjeva svojih bioloških otrok nimata, Maja je prišla k njima, ko sta bila sredi štiridesetih. Manj kot leto dni kasneje je prišla Zarja, ki ima danes trinajst let. Še šest let kasneje so prišle danes šestnajstletna Špela ter njeni sestrici Urška in Tanja, ki imata devet in sedem let.

V četrtek popoldan so vse razen Špele, ki je imela popoldanski pouk v gimnaziji, sedele za mizo in se pogovarjale o tem, kaj je družina. »Družina smo mi,« so kazale druga na drugo. Druga drugi pravijo sestra. »Imamo tudi babico, ki ji rečemo babica, in dedka, ki mu rečemo dedek,« je rekla Zarja. Babica in dedek sta Marjetina starša. Zarja ima tudi biološko mamo, ki večkrat pride na obisk. Na obiske prihajajo vsi biološki starši otrok, z izjemo matere treh »pravih« sestric, ki je umrla. Igrajo se, z njimi berejo in se učijo. Potem spet odidejo. »Včasih se počutim kot generator socialne mreže za njihove biološke starše,« se je nasmejala rejnica. »Tu se zbiramo in pogovarjamo.«

Popoldne je teklo v značilnem otroško-najstniškem ritmu. Maja se je zabavala s sončnimi očali, šobila se je in prhala, kadar se s čim ni strinjala. Zarja je tekala iz kuhinje v nadstropje, kjer so štiri živobarvne spalnice in dve kopalnici s petimi umivalniki. Urška in Tanja sta izpolnjevali delovne zvezke. »Kaj me spominja na božič?« je Tanja pokazala na prazne prostore v zvezku. »Smrekico in lučke smo imeli,« je rekla Marjeta. »To sem že napisala. Potico tudi.« »Sneg in mraz?« »Točno, sneg,« je Tanja izpolnila nalogo. Potem se je preselila na drugo stran mize in se tesno ovila okrog Marjete. »Naša nalepka,« se je nasmehnila teta in jo poljubila na košate lase.

Pergarjeva dekleta imajo za seboj strašne zgodbe. Preveč strašne za pisanje. »Mene je morala odpeljati policija.« »Mene tudi.« »Nas tudi.« Devetletna Urška se vsega spominja. »Ni bilo prijetno.«

Marjeta Pergar pravi, da biološki starši otrok večinoma razumejo, da sami zanje ne morejo skrbeti, in so veseli, da so pri njej. »Radi jih imajo in jim dovolijo, da so srečne.« Dovoljenja bioloških staršev pa so nujna. Rejniki namreč po zakonu nimajo pravice odločati o življenju otrok, temveč bi morali – vsaj po zakonskih pravilih – o vsem odločati starši. Tem starševske pravice niso bile odvzete, temveč so jim bili odvzeti otroci. Pravica bioloških staršev do odločanja o življenju svojih otrok je ena najbolj sveto zaščitenih pravic, kar jih je. Ideja, da biološki starši lahko (najbolje) skrbijo za svoje otroke, je temelj družbenih odnosov – od družinske »matične celice« pa vse do ravni države. Ta ideja pade šele, ko življenja otrok krpajo zdravniki in psihologi. Pa še tedaj ne povsem.

Za tri otroke sta Pergarjeva pridobila delno skrbništvo, odločata lahko o šolskih in zdravstvenih zadevah. Pri dveh deklicah to ni bilo mogoče. Uradno bi morali o vsakem njunem zdravniškem pregledu odločiti biološki starši. Ker so starši težavni, pa je, kot pravi Pergarjeva, potrebno veliko potrpljenja in modrosti.

Dolgoletna rejnica, ki dekletom pravi »moji otroci«, sebi pa »njihov starš«, podpira družinski zakonik, ker se osredotoča na koristi otrok in ker ne ločuje med »pravimi« in »nepravimi« družinami. »Nihče mi ne bo rekel, da otroci nimajo potrebe po svojih bioloških starših,« je rekla. »Ampak naša družina smo mi. Njihove mame in očetje, bratje in sestre pa so druge družine.« Z oblikami vseh teh družin se pri Pergarjevih ne obremenjujejo.

Prišla ga bo iskat mami ali babi

Severni mestni park, zaradi svoje moderne otroške infrastrukture in dobre lege priljubljeno zbirališče ljubljanskih mladih družin, je tudi v četrtek pokal po šivih. Visoki tobogani so bili zasedeni, lesena barka se je zibala. »Tudi on ima rumenega,« je s široko odprtimi očmi in z iztegnjenim prstom proti skupini otrok, ki se je z raznobarvnimi dvokolesniki zdaj dvigala, zdaj spuščala po valoviti podlagi iz umetne mase, zaklical Veno. Ko smo se prvič srečali, še ni govoril. Danes uporablja poganjavčka, veliko reže s škarjami, vstaja okoli sedme ure, med tednom pa je v vrtcu. V rokah je držal Nodija in dva motorčka. »Rad ima knjige. Ko ga damo spat, ima svoje monologe, z blazinami pa si postavi prenosni računalnik. Lepo uporablja rodilnik, tako da je sin svoje mame,« dveinpolletnega sina opisuje Jerneja. »In reče: mame dve, zdaj bo predstava,« doda Maja.

Maja in Jerneja sta odraščali v tradicionalni družini osemdesetih let. Vzgajali so ju podobni starši, nosili sta podobna oblačila, doma sta imeli podobno kuhinjo... Pred dvema letoma je Jerneja komentirala, da najverjetneje ne bo imela sredstev, da bi lahko otroka vsak vikend vozila na smučanje na Krvavec, kot sta to v osemdesetih letih z njo počela njena starša. Z Majo nista spremenili mnenja, čeprav, kot pravita, sta imeli veliko srečo s stanovanjskim vprašanjem. Pred letom dni je Veno dobil svojo sobo. »To je ogromna sreča in prednost pred mladimi družinami, ki stanovanjsko problematiko rešujejo same. Z ekonomskega vidika za marsikoga drži, da trenutne razmere niso dobre,« se zaveda mlajša Jerneja, vendar dodaja, »če pa si skromen in ti je dovolj tudi ena plača, je drugače.« Ker se je mlada družina lani osredotočila na pisanje Majinega doktorata, je poskušala življenjske stroške čim bolj omejiti. »Zdi se mi, da se lahko prilagodiš na trenutne razmere. Si vesel za tisto, kar imaš,« je prepričana Jerneja.

Maja in Jerneja sta skupaj devet let. Marca 2008 sta registrirali istospolno partnersko skupnost, pred dvema letoma in pol pa sta sporazumno dobili sina Vena, ki ga ne brez Maje ne brez Jerneje ne bi bilo. »Veno je bil že navsezgodaj zjutraj v trgovini, čeprav sva pred rojstvom govorili, da ne bova hodili v šoping z njim. Z mami Jernejo sta šla kupit zajtrk, da sem jaz še malo spala. Zame šteje vsake pol ure, da lahko nadoknadim nočni manko, tudi če ne spim, ampak samo ležim. Zajtrk je bil razkošen, z odličnim krofom in kavo!« je Maja 5. februarja 2010 zapisala v svoj dnevnik, ki ga je objavljal Open.si. Pisanje dnevnika je prevzela tista, ki je verbalno spretnejša v tej družini, je zapisala v uvodu. Trenutno sta v postopku, da bi lahko Jerneja posvojila svojega sina.

Če sta pred dvema letoma poznali 21 otrok, ki živijo z lezbičnimi oziroma gejevskimi starši, naj bi si štirje pari v zadnjem obdobju uredili ali bili zelo blizu ureditvi posvojitve. »Tudi če imava isti priimek, ne bi smela sama z Venom čez mejo. Čeprav me zdravnica vselej vpraša, ali potrebujem bolniško za Vena, je ne morem vzeti,« nekaj bizarnosti iz vsakdana prikaže Jerneja, ki v relaciji mati-sin ne obstaja. Maja pravi, da za razliko od nje zelo mirno prenaša referendumsko kampanjo. Kljub vsemu pa načrtov izpred dveh let ne spreminjata: prepričani sta, da mora Veno dobiti sestrico ali bratca. »Jezim se. Samo čakam, da se to konča. Želim si, da bi nam že enkrat dali mir,« pravi Maja, ki je v začetku februarja 2010 v svojem dnevniku preroško zapisala, da nameravata z Jernejo ob oddaji prijavnice za vrtec do ravnateljice, da se predstavita, da ne bo kasneje kakih zadreg.

Lanskega avgusta je Veno dobil mesto v vrtcu. Brez težav se je vključil v novo okolico, pravita mami. »Ko pa so se pogovarjali o tem, kdo od sorodnikov pride po koga od otrok, je vprašal, kdaj pride njega oče iskat. Šlo je za eno vprašanje, ki pride in gre. Vzgojiteljicam sva predlagali, naj mu naslednjič povesta, da očija nima in da ga bo prišla iskat mami ali babi,« je težavo rešil mlad par, ki stavi na zelo umirjeno vzgojo brez nepotrebnih histeričnih omejitev in odprtost. Tudi Veno je že padel s tobogana. »Ampak najbolj zanimivo je, kako se potem začne tekmovanje med starši. Naš je z višjega padel, naš pa na bok in potem na glavo, naš pa je imel takrat tri leta,« različne mlade družine spoznava Jerneja. Kakšna pa je danes tradicionalna? »V zadnjem letu sva jo doživljali tako: otroka daš v vrtec, greš v službo, se vrneš v vrtec, greš na igrišče in si tam, dokler se ne prižge mestna razsvetljava. Na igrišču so zbrane vse tradicionalne družine, ki se med seboj razumejo. Enkrat sta oba starša prisotna, drugič je samo mama ali oče, včasih so tudi babice,« nam je v četrtek odgovorila Jerneja, medtem ko se je Veno zabaval z Majo.

Maja, Jerneja in Veno so povsem normalna družina. Le v svetu sovražnosti, hladnih uradniških pisarn in papirjev dobijo drugačen odsev.