Naj zaradi zanimivosti in zaradi bolj nazorne ilustracije problema ta izračun na kratko povzamem. Če bi bili redno zaposleni in imeli denimo 1000 evrov neto plače, bi država od vas pobrala mesečno 370 evrov obveznega prispevka za pokojninsko zavarovanje. Ob tem znesku prispevka v ZPIZ lahko v primeru sedanjega sistema računate, da bi dobili približno 580 evrov pokojnine. Denimo, da - namesto da prisilno plačujete v državni ZPIZ - ta denar raje naložite na banko, namensko varčujete in vežete na obdobja po pet let. Po 29 letih bi ob takrat veljavnih bančnih obrestih privarčevali skoraj 211.000 evrov, kar bi ob vezavi prineslo 7068 evrov obresti letno ali 590 evrov mesečno. Po 29 letih varčevanja tega istega obveznega pokojninskega prispevka bi prišli do vaše pokojnine po obstoječem sistemu. Če bi denimo varčevali 35 let, bi privarčevali dobrih 292.000 evrov oziroma za 815 evrov mesečnih obresti. Če bi varčevali 40 let, bi privarčevali dobrih 382.000 evrov oziroma za 1066 evrov mesečnih obresti. S preprostim samostojnim varčevanjem 370 evrov mesečno v vaši celotni delovni dobi bi tako prišli do mesečne pokojnine, ki bi bila višja od vaše povprečne neto plače in za skoraj 500 evrov višja od tega, kar bi dobili od ZPIZ.

Toda glavni udarec šele pride - ob lastnem varčevanju bi vam ostala še glavnica, s katero bi lahko kupili dve stanovanji za svoje vnuke. Pri obveznem pokojninskem zavarovanju pa vam ne ostane nič, le uboga državna penzija, za polovico nižja od obresti, ki bi jih lahko sami privarčevali za stara leta.

Ni čudno, da je ob tem izračunu završalo med mladimi po spletu in da so se začele pojavljati pobude za izstop iz sistema obveznega pokojninskega zavarovanja ter za ustanovitev stranke mladih, ki bi bila antipod lobističnemu vladnemu združenju DeSUS. Predlagana racionalna rešitev je bila, da država ukine sedanji obvezni pokojninski sistem in namesto tega uzakoni obvezno varčevanje v znesku dosedanjega prispevka. Če ste stari 30 let in če ste racionalni, je za vas najboljša rešitev, da ustanovite svoj s.p. in se prek s.p. zaposlite pri istem delodajalcu. Nato pa plačujete minimalni zakonski prispevek za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, preostanek do zneska, ki vam ga danes odtegujejo za oba namena, pa individualno plačujete v lastno varčevalno shemo, lastno zdravstveno zavarovanje in lastno zavarovanje za primer brezposelnosti. Prednost redne zaposlitve pred zaposlitvijo po pogodbi je samo v navidezni večji varnosti. Toda danes nobena zaposlitev ni več varna, razen če ste zaposleni v javnem sektorju.

Kolaps sedanjega modela

Seveda, to je ena, strogo racionalna in individualistična plat problema. Druga plat je bolj socialna ali bolje rečeno prisilno solidaristična. V Sloveniji imamo uzakonjen pay-as-you-go sistem, ki temelji na implicitnem medgeneracijskem sporazumu, po katerem trenutno zaposleni sproti plačujejo tekoče pokojnine upokojenim. Iz meseca v mesec. Nobene rezerve ni. Ker pač država tistih vplačil v pokojninsko blagajno lani, predlani ter izpred desetih, dvajsetih in tridesetih let ni nikamor naložila, ampak jih je preprosto sproti porabila. Seveda sedanji upokojenci niso nič krivi za to, da je država tako slabo gospodarila z njihovim denarjem. Tudi tisti, ki se bodo upokojili čez nekaj let, nimajo nič pri tem, da iz njihovih vplačil v pokojninsko blagajno ni nastala neka solidna glavnica, iz katere bi jim država izplačevala obresti ali celo vrnila glavnico.

Zadeva je še hujša. Ne samo, da sploh ni glavnice, tudi tekočih vplačil v pokojninsko blagajno ni dovolj, da bi sedanjim, kaj šele bodočim upokojencem država sploh lahko izplačevala že tako mizerno nizko izračunane pokojnine. Finančni načrt ZPIZ za leto 2010 predvideva, da bo za izplačilo pokojnin letos namenil okroglo 4 milijarde evrov. Vendar pa bo prihodkov iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje predvidoma zgolj za 3286 milijonov evrov. Glede na mesečni obseg izplačil pokojnin v višini okoli 385 milijonov evrov torej ZPIZ zmanjka denarja za pokojnine že konec oktobra. Za preostala dva meseca pokojnin mora država doplačati iz proračuna, 100 milijonov pa naj bi pristavila Kapitalska družba (Kad). Torej mora država vsako leto pobrati za dobrih 600 milijonov evrov dodatnih davkov, da lahko ZPIZ izplača vse pokojnine. Za primerjavo - leta 2000 je primanjkljaj ZPIZ znašal "samo" 113 milijonov evrov.

Vendar se situacija še poslabšuje. Zaradi staranja prebivalstva se delež upokojencev v celotni populaciji povečuje, čemur pa ne sledi število aktivnega prebivalstva, ki njihove pokojnine dejansko sproti plačuje s svojimi prispevki. V zadnjih desetih letih se je število upokojencev povečalo za 19 odstotkov, število zavarovancev pa je leta 2010 le za 5,5 odstotka večje kot leta 2000. Tudi v času največje gospodarske konjunkture, v letu 2008, ko smo imeli rekordno visoko gospodarsko rast in rekordno visoko število zaposlenih, je bilo število zavarovancev le za 7,7 odstotka višje kot leta 2000. Škarje med številom aktivnega prebivalstva in številom upokojenih se torej vedno bolj odpirajo in prav nobene možnosti ni, da bi jih bilo mogoče zapreti s še tako visoko konjunkturo. Tudi če bi bila stopnja brezposelnosti enaka nič, kar je teoretično nemogoče.

Razmerje med številom zavarovanih, ki vplačujejo prispevke v pokojninsko blagajno, in številom upokojenih se stalno poslabšuje. Še v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo razmerje en upokojenec na tri zaposlene. Leta 2000 je razmerje znašalo samo 1,74, v letu 2010 pa znaša samo še 1,54. Če bi denimo vzeli število zaposlenih oseb pri pravnih osebah in izločili zasebnike in zaposlene pri zasebnikih ter ostale kategorije, ki plačujejo minimalne prispevke v pokojninsko blagajno, bi to razmerje znašalo samo še 1,2 zaposlenega na enega upokojenca. Demografski trendi kažejo, da se bo to razmerje v naslednjih letih še naprej hitro zniževalo in bomo kmalu v situaciji, ko bo en zaposlen moral vzdrževati enega upokojenca.

Sindikalna megla

Dejstvo je, da tak pokojninski sistem ni vzdržen. Preprosto vodi v kolaps javnih financ, ko se bo država tako močno zadolžila za pokojnine (kot denimo Grčija ali nekdanja Jugoslavija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja), da ji nihče ne bo hotel več posojati. Nujno je torej treba najti rešitev, ki bo vzdržna. Toda kako pripeljati skupaj strogi individualni racio mladih in hudo sebično zahtevo upokojencev po obvezni solidarnosti s strani mladih? In kako priti do rešitve, ki bo tudi javnofinančno vzdržna na dolgi rok?

Rešitev, ki jo ponujajo mladi, zveni privlačno, vendar ni dolgoročna. Nemogoče si je predstavljati, da bi sedanji sistem v hipu zavrgli in proračunu naložili za dodatne 4 milijarde evrov bremena, kar pomeni približno 12 odstotkov BDP. Toliko dodatnega davka je nemogoče pobrati.

Rešitev, ki jo predlagajo sindikalni voditelji (ne razumem sicer, koga v tem primeru zastopajo, interese upokojencev ali interese zaposlenih), je podobno preprosta - nobene spremembe niso potrebne, država naj samo dvigne davke. Njihov prvi predlog je, da naj država dvigne stopnjo prispevka za delodajalce na tisto iz leta 1996 - na 15,5 odstotka (dvig za 6,65 odstotne točke). To pomeni, da bi se stroški dela dvignili v enaki meri, kar bi seveda hitro potopilo delovno intenzivne panoge. Prav tiste, za katere zaposlene naj bi se sindikalni voditelji zavzemali. Pa še vedno ne bi bi bilo niti približno dovolj za pokritje luknje v ZPIZ. Nasprotno, ker bi prišlo do zapiranja delovnih mest, bi se prilivi v pokojninsko blagajno zmanjšali, odlivi pa povečali zaradi plačevanja nadomestil za brezposelnost.

Druga predlagana rešitev je, da naj država bolj obdavči tiste, ki se izogibajo plačevanju prispevkov. V redu, toda treba je povedati, koga in kakšen bo izkupiček od tega, če bi denimo obdavčili vse popoldanske s.p. in prejemnike avtorskih honorarjev še s pokojninskimi prispevki. Ni prava rešitev, verjemite, prineslo bi le nekaj deset milijonov evrov. Hkrati pa tisti, ki bi bili na ta način dodatno obdavčeni, ne bi mogli iz tega naslova črpati nobenih pravic. Morda bi jim ostalo zadovoljstvo, da lahko solidarnostno pomagajo državi.

Tretja predlagana rešitev je, da bi bolj obdavčili sivo ekonomijo. Po zadnji oceni avstrijskega ekonomista Schneiderja (ki je metodološko zelo privlečena za lase, verjemite) naj bi bilo v Sloveniji za dobrih 20 odstotkov BDP sive ekonomije (še dve leti nazaj je je bilo po isti metodologiji za 27 odstotkov BDP!). Po domače, ena petina BDP je neregistrirana in ne plačuje nobenih davkov. Krasno, boste rekli, pa dajmo. No, problem je, da nihče ne ve natančno, kje se ta petina neobdavčenega BDP nahaja. Morda v medsosedski pomoči, ko čez vikend pomagate sosedu pri betoniranju ograje okoli hiše? Morda v količinah pijače, ki jo lastniki majhnih bifejev točijo mimo trošarinskih kontrol? Morda v nižjih cenah gradbenih storitev, ker se dela brez računov? Ja, verjetno bi se nekaj našlo. Toda tudi če s skrajnimi napori in s trumo novih davčnih inšpektorjev v naslednjih desetih letih odkrijete za eno milijardo evrov neregistriranih dejavnosti (približno 3 odstotke BDP), kar je resnično ogromno, in jih obdavčite s 30-odstotnim davkom, bo ta znesek še vedno dosegel komaj polovico enoletnega primanjkljaja ZPIZ.

No, sindikati imajo še četrto rešitev. Menda ni problem v tem, da naši zaposleni ne delajo dovolj dolgo in da se v povprečju moški upokojujejo že pri dobrih 60, ženske pa pri dobrih 57 letih. Zaradi tega zaposleni pri nas za dolgih 5 let pri moških in za še daljših 7 let pri ženskah manj časa prispevajo v pokojninsko blagajno kot denimo na Švedskem in za prav toliko dlje časa uživajo blagodati pokojnine. Verjetno mi ni treba pojasnjevati, da to efektivno pomeni dvojno luknjo v pokojninski blagajni. Ne, sindikalni voditelji pravijo, da je problem v tem, ker ni dotoka mladih na trg dela in da mladi ne najdejo zaposlitve in zato ne morejo prispevati v pokojninsko blagajno. Ja, se močno strinjam. Problem je v tem, da mladi ne morejo najti službe prav zato, ker jim sindikati s svojimi rigidnimi zahtevami tega ne dovolijo. Če bi bil trg dela bolj prožen, bi mladi dobili hitreje službo. Ampak sindikalni voditelji temu nasprotujejo, ker seveda ščitijo tiste, ki že imajo službe, za tiste, ki so brez, pa jim je malo mar. Na ta način pa se njihova enačba seveda nikakor ne more iziti.

No, tudi če bi takoj zaposlili vse mlade, ki končajo šolanje, problema pokojninske luknje ne bi niti zdaleč rešili. Problem je, da večinoma sploh ni delovnih mest. Zakaj jih ni? Ker je zakonodaja preveč rigidna, davki, povezani s plačami, pa previsoki, da bi se splačalo dodatno zaposlovati. In smo v začaranem krogu. Če mislite, da pretiravam, vam - preden vržete gnilo jajce vame - predlagam, da poskusite sami. Ustanovite svoje podjetje in se najprej sami zaposlite v njem. Boste videli, da ni tako preprosto za vsak evro vaše neto plače na trgu zaslužiti dva in enega dati državi.

Poskrbi sam zase

Kot je videti že iz aviona, ne prvi ne drugi koncept - individualistični racionalni in sebični prisilno solidarnostni - ne vodita k vzdržni rešitvi pokojninskega problema. Ostane nam torej še država, da nekako poskuša zakrpati ta problem in najti rešitev vsaj za kakšnih deset let. Sedanji predlog pokojninske reforme sledi rešitvam iz drugih držav članic EU in stavi hkrati na podaljšanje delovne dobe ter povišanje upokojitvene starosti na 65 let. Večina evropskih držav ima upokojitveno starost - za moške in ženske enako - določeno pri 65 letih, v Islandiji in na Norveškem pa pri 67 letih. Zanimivo je, da medtem ko se pri nas zaposleni upokojujejo dve ali tri leta pred uradno upokojitveno starostjo, v kar nekaj državah (Islandija, Portugalska, Švedska, Irska in Švica) zaposleni delajo kakšno leto dlje. Zanimivo je, da se moški v le sedmih evropskih državah upokojujejo mlajši kot v Sloveniji (pri nas pri 60,7 leta), ženske pa se samo v eni državi upokojujejo mlajše (pri nas pri 57,4 leta). Verjetno je težko trditi, da so pri nas delovni pogoji toliko slabši, da se moramo upokojiti dobrih 5 ali 7 let prej kot denimo na Švedskem, v Švici ali na Norveškem.

Ta pokojninska reforma bo malce omilila problem financiranja pokojninske luknje v ZPIZ, ker bo po eni strani okrepila prilive v blagajno, po drugi strani pa izplačila prestavila za nekaj let in jih tudi nekoliko absolutno zmanjšala za vsakega posameznika. Toda problema ne bo rešila. Glavna težava ostaja in to je izjemno nizka donosnost plačevanja v pokojninsko blagajno. Če 40 let plačuješ 370 evrov mesečno v pokojninsko blagajno in nato ob upokojitvi iz nje dobivaš nominalno samo 580 evrov, je to zanič zavarovanje. Čisti nateg. Takšnega zavarovanja vam na trgu nihče ne bi mogel prodati. Le država vas lahko vanj prisili.

Rešitev je drugje. Začasna rešitev je po eni strani, kot smo predlagali s kolegi, v modernizaciji tretjega stebra pokojninskega zavarovanja, in sicer tako, da bi v okviru individualnih pokojninskih računov tretjega stebra davčno spodbudili vse posameznike, da bi prostovoljno namensko varčevali za pokojnine po individualno izbranih varčevalnih ali naložbenih shemah. Druga začasna rešitev pa je - glede na to, da na državo verjetno ne gre računati -, da sami naredite svoj lastni tretji pokojninski steber. 50 privarčevanih evrov mesečno danes se vam v petnajstih letih več kot podvoji v obliki rente.

Prava rešitev mora biti sistemska, veljati mora za celoten pokojninski sistem. Iskati jo moramo v smeri, ki jo je ubrala Švedska leta 2001 z ukinitvijo pay-as-you-go sistema in uvedbo individualnih pokojninskih računov vsakega posameznika. Po tem sistemu je 18,5 odstotka vseh obdavčenih prihodkov namenjenih za pokojninske blagajne; 16 odstotkov gre v državne pokojninske sklade, 2,5 odstotka pa na individualne pokojninske račune. Vsak posameznik ob upokojitvi s svojega individualnega računa dobi del pokojnine v skladu s tem, koliko je skozi delovno dobo vplačeval na svoj račun.

Za Slovenijo je to seveda še znanstvena fantastika. Še kar nekaj dolgih let bomo deležni te lažne sindikalne folklore in bedastega teatra, ki materialno koristi samo sindikalnim voditeljem, vse nas pa dela bolj revne. Zato predlagam, da vsak po svoji moči poskrbi sam za svojo starost. Nekaj z varčevanjem, nekaj pa s čim več potomci, da bodo lahko skrbeli za vas.