Ko berem poročila in gledam posnetke vdora izraelskih tankov v postojanko OZN Ramija v južnem Libanonu, me kot veterana mirovnih sil svetovne organizacije prevevajo mešani občutki jeze, žalosti in tesnobe. Jeze, da nekdo tako brutalno uničuje simbole časa, ko je modra zastava svetovne organizacije resnično dajala zavetje pred napadalci. Žalosti, ker se s tem rušijo, ne da bi bili kaznovani ali preprečeni, okopi svetovnega reda in ureditve, zasnovane na mednarodnem pravu in pravičnosti. Ter tesnobe, kaj nas še čaka, kaj nam prinaša prihodnost. Pravzaprav ne znam pojasniti, kaj se dejansko dogaja na Bližnjem vzhodu, v Gazi, Libanonu in drugod na tem območju. Ne znam niti korektno komentirati. Vem samo, da je vse drugače, kot je bilo nekoč. Mirovna misija Združenih narodov Unifil deluje na tem območju že od prvega napada Izraela na Libanon leta 1978, v sedanji obliki pa na podlagi resolucije varnostnega sveta ZN št. 1701 od leta 2006. Šteje več kot 10.000 pripadnikov iz 50 držav sveta.
V sedanji izraelski »omejeni operaciji« na Libanon je izraelska vojska IDF ranila že pet njenih pripadnikov. Zadnji incident predstavlja eskalacijo, kot je v zgodovini mirovnih operacij OZN še nismo doživeli. Netanjahujev neposredni televizijski apel, dejansko ukaz generalnemu sekretarju OZN, da naj umakne opazovalce v zaledje Libanona, ker otežujejo izraelsko vojaško operacijo ter omogočajo zavetje Hezbolahu, je nepredstavljiva aroganca državnega voditelja zoper svetovno organizacijo, katere članica je tudi Izrael. Izraelska kritika Združenih narodov kot protiizraelske, antisemitske organizacije, razglasitev generalnega sekretarja Antonia Guterresa za persono non grato, protesti zoper nominacijo UNRWA za Nobelovo nagrado, groba kritika nastopa predsednika organizacije Nihon Hidankjo ob podelitvi Nobelove nagrade za mir, vse to je moralo prej ali slej pripeljati do obnašanja izraelske vojske, ki jo v Libanonu na poti napada motijo opazovalci Združenih narodov. In jih je pripravljena s silo odstraniti.
Izrael zapuščajo resnični prijatelji
V Sloveniji je od prve misije v okviru avstrijskega mirovnega korpusa na Cipru pod modro zastavo Združenih narodov sodelovalo nekaj tisoč vojakov, policistov, civilnih strokovnjakov različnih profilov, ki so v mirovnih misijah delovali in še delujejo na Balkanu, v Sredozemlju, na Bližnjem vzhodu, v Afriki, vse do južnega Pacifika. Mnogi med njimi so združeni v Združenju slovenskih mirovnikov, ki deluje pod sloganom Za mir!. Za vseh njih je izkušnja služenja pod zastavo Združenih narodov posebna izkušnja. Ne samo zaradi profesionalnih izzivov, temveč zaradi širše in globlje človeške izkušnje biti član organizacije, ki jo bolj kot orožje ščiti in varuje njen imidž spoštovanja humanosti, človekovih pravic in miru. Slovenska vojska je sodelovala v misiji Unifila v obdobju 2006–2023. V tem času je v 32 rotacijah tam delovalo okoli 400 pripadnikov in pripadnic SV. Med njimi so tudi odlikovanci z medaljami za posebne zasluge v varovanju miru v regiji. Misija se je končala brez smrtnih žrtev, vendar z nekaj resnimi lokalnimi incidenti. Še vedno pa ima tri opazovalce SV v sestavi opazovalne misije UNTSO (najstarejše misije OZN, ustanovljene leta 1948 za nadzor premirja Izraela s sosedi), dva v Libanonu in enega v Izraelu. Z izraelskim napadom na opazovalno postajo Unifila so po človeški plati napadeni tudi vsi ti bivši in sedanji pripadniki mirovnih sil Združenih narodov.
Katera kost se bo Netanjahuju končno zataknila v grlu? Za Gazo je mednarodna skupnost »požrla« tudi Libanon, sedaj s slabim občutkom molče prežvekuje napad na Združene narode. Ranjeni so pripadniki ZN s svetovnega juga in ne iz Francije ali Italije, največjih evropskih udeleženk misije, zato ob incidentu zgolj medlo protestiranje. Ostal je še napad na Iran. In kaj potem? V nekem trenutku bo tudi Netanjahuju zmanjkalo moči, ki sedaj daje zaslombo njegovi nerazumno destruktivni politiki do regije in sveta. Izrael zapuščajo resnični prijatelji, ostajajo zgolj tisti, ki jim je to obveza, ki jo poganja »Staatsrazon« (kot se izgovarjajo Nemci), ali jih za vrat držijo izraelski lobiji v ZDA, zahodni Evropi ter drugod po svetu. Vojna, ki jo proti regiji vodi Izrael v slepi veri, da ima odprto okno priložnosti, tako rekoč zgodovinsko priložnost, da udejanji biblijsko projekcijo Salamonove države do Bagdada in Evfrata, pa čeprav po Jozuetovi knjigi, ki kot strategijo do tega cilja svetuje, da »… pobije vse moške, ženske, mlade in stare, govedo in ovce …«. Napad na postojanko Združenih narodov in aroganca, ki jo pri tem izkazuje, kažeta, da je točka preloma nemara bližje, kot si predstavljamo.
Združeni narodi so v tej vojni največja multilateralna kolateralna žrtev, s posledicami, ki jih bo čutil ves svet. Agresija ni nikoli samoomejujoča. Če se ne prepreči, omeji ali nevtralizira, se sama po sebi ne bo ustavila. V Evropi nam je to dokaj jasno, ko gre za Putinovo vojno v Ukrajini. V Sloveniji dosti manj. Hkrati pa se slepimo in pozabljamo, da to enako velja tudi za druge predele sveta, za druge avtokrate, za druge primere nekontrolirane uporabe brutalne sile. Ko se ruši svetovna ureditev in krši mednarodno pravo na enem koncu sveta, je ogrožen globalni mir. Smrt modre zastave zato ni samo še ena od mnogih anonimnih smrti v regiji, temveč resna plat zvona, ki oznanja nevarnost žalostnega konca svetovne organizacije.
* * *
Konec poletja 1988 sta Iran in Irak po osmih letih vojskovanja sklenila premirje. Združeni narodi so z resolucijo varnostnega sveta 598 na liniji premirja vzpostavili opazovalno misijo UNIIMOG z nalogo, da nadzoruje izpolnjevanje sporazuma in poroča o kršitvah. Južni sektor Ahwaz na iranski strani je bil najbolj nevralgičen, saj so prav na tem območju v času vojne potekali najbolj krvavi boji, z ogromno žrtvami na obeh straneh. Opazovalna misija je bila častniška in neoborožena. Naša edina zaščita je bila modra zastava OZN in druge insignije svetovne organizacije. Ko smo na dan premirja s temi zastavami določali natančno razmejitveno linijo na terenu, so nas borci z obeh strani fronte prijateljsko pozdravljali kot Alahove prinašalce miru. Kasneje, ko so se emocije ohladile in so na plan spet prihajali državni interesi, sta začela naraščati število in resnost kršitev premirja. Opazovalci, ki smo o tem poročali New Yorku, smo postajali vse manj zaželeni, s časom pa tudi moteči tujki, neverniki in sovražniki islama. To so bile zelo resne in nevarne obtožbe, na milost in nemilost smo bili prepuščeni svojim gostiteljem. Sektor Ahwaz so vsa leta vojne nadzorovali pazdarani, revolucionarna garda, poznana po svoji bojni in verski fanatičnosti. Pa vendar – nikomur se ni nič zgodilo. Celo oni se nas niso upali tako nezaščitene in neoborožene napasti ali nam prizadejati zlo. Ko je prišlo do zelo resnih kršitev, ki so grozile, da bi se konflikt lahko ponovno razplamtel v vojno, so na kritično območje vstopile naše patrulje, »oborožene« samo z zastavami OZN, in s svojo prisotnostjo preprečile obnovitev sovražnosti. Bil sem namestnik poveljnika sektorja Ahwaz, zavedal sem se, da takšno početje ni v našem mandatu, da je naloga nora, da je ne morem in ne smem ukazati. Pa vendar, bili smo mladi in nadvse smo verjeli v simbolno moč modre zastave. In je delovalo. Z mirovnimi silami v medprostoru je bil topniški ogenj ustavljen. Podobne primere, zabeležene edino v obskurnih operativnih dnevnikih in situacijskih poročilih, najdete v misijah na vseh koncih sveta.
