Na srečo se v kontrolni sobi znajde tudi prisebni in neskorumpirani vodja kontrolorjev Jack Godell (Jack Lemmon), ki hudo nesrečo prepreči, nato pa počasi izvrta, kaj se je zgodilo. Lastniki elektrarne so v strahu za svoje dobičke zavestno prikrili konstrukcijske napake elektrarne, kar ob spletu okoliščin (operaterji si napačno razložijo, koliko hladilnega sredstva oziroma vode je v reaktorju) skoraj privede do t.i. kitajskega sindroma - taljenja jedrske sredice in posledično do taljenja zemeljske gmote pod elektrarno proti središču Zemlje in naprej proti Kitajski.
Takšen je scenarij filma Kitajski sindrom, prve odmevne hollywoodske ekranizacije nevarnosti jedrskih elektrarn. V njem je Hollywood - in kdo neki razume svet bolje od Hollywooda - prvič opozoril na dotlej širši javnosti malo znano dejstvo, da lahko ob izpustu pare zaradi nujnega hlajenja reaktorjev pride do eksplozije, med katero lahko v okolje uidejo radioaktivni delci in ogrozijo življenje in zdravje ljudi na širšem območju. Če se stali sredica - to je drugo povsem tehtno opozorilo -, pa lahko pride do kontaminacije podtalnice. Čeprav je bil film posnet pred več kot tridesetimi leti, je kljub nekaterim pretiravanjem - zemeljska gmota se, na primer, ne more kar taliti in taliti - še vedno srhljivo realističen. Celo preroški. Prva huda nesreča v zgodovini jedrskih elektrarn se je namreč zgodila na Otoku treh milj v ZDA 28. marca 1979 ali natanko 12 dni po premieri filma.
Tudi v tem resničnem primeru operaterji niso pravočasno ugotovili, da hladilni sistem ne deluje tako, kot bi moral. Ker pa ni bilo nikjer Jacka Lemmona, so bile posledice hujše: prišlo je do razkritja in delne stalitve sredice, na srečo brez izpustov radioaktivnih delcev v okolje.
Največja srhljivost tega filma - gledano kajpak skozi današnje oči - pa se najbrž skriva v dejstvu, da so scenaristi ob pomoči treh nekdanjih inženirjev jedrskega oddelka družbe General Electric izpostavili elemente, ki jih je najti prav v vseh treh dosedanjih hudih nesrečah: na Otoku treh milj v Pensilvaniji leta 1979, v Černobilu v Sovjetski zvezi leta 1986, ki zaenkrat še velja za najhujšo, in v elektrarni Fukušima na Japonskem, katere posledice še niso povsem razvidne. Ob tem je dobro vedeti, da so "preroški" elementi skupni nesrečam, ki so se zgodile v treh različnih elektrarnah, zgrajenih v treh različnih političnih sistemih in v treh različnih obdobjih tehnološkega razvoja elektrarn.
Skrita sredica Kitajskega sindroma
Tako kot v filmu je bila lokalna in svetovna javnost o nesreči v vseh treh primerih obveščena pozno, zavajajoče ali vsaj nepopolno. Po dostopnih podatkih ob prvi nesreči na Otoku treh milj še najmanj; tam je bila še največja težava panika, ki jo je ob pomoči medijev dodatno pognal še film. Za černobilsko nesrečo, do katere je prišlo izključno zaradi človeškega dejavnika oziroma skrajno slabe varnostne kulture med izvajanjem poskusa, je svet izvedel dan ali dva kasneje, šele potem, ko so na Švedskem zaznali povečane stopnje radiacije. Slovenski tiskani mediji so prvo novico o nesreči, ki se je zgodila 26. aprila 1986, objavili šele 30. aprila. Dnevnik je tedaj na prvi strani poročal o hudi nesreči v SZ z naslovom Jedrski oblak grozi. Članek se začne z vestjo, da je Sovjetska zveza dan poprej "zahtevala pomoč od Švedske in ZRN pri gašenju ognja v jedrskem reaktorju Černobil". V okvirčku je bila objavljena tudi novica, da je "stanje okolja v Sloveniji normalno". Razsežnosti nesreče so se izkazale šele v dneh, ki so sledili; radioaktivna izotopa cezija in stroncija, ki ju v naravi ni, je v nenevarnih količinah v slovenskih tleh mogoče najti še danes.
Povedno dejstvo je, da je šele Černobil mednarodno skupnost prisilil, da je sprejela dve mednarodni konvenciji o odzivanju po tovrstnih nesrečah: o zgodnjem obveščanju mednarodne skupnosti - na podlagi te konvencije je Slovenija podpisala bilateralne sporazume z vsemi svojimi sosedami - in o pomoči po nesrečah.
O zaskrbljujočem dogajanju v Fukušimi so pristojni glede na Černobil ljudi obvestili neprimerljivo hitreje. V dobi interneta druge možnosti navsezadnje niti ni. Zdi se, da se je v komuniciranju med vlado, upravljavcem elektrarne, družbo TEPCO ter pristojnimi mednarodnimi organi in državami zapletlo ob preraščanju (naravne) nesreče v (jedrsko) katastrofo. Sam japonski premier je novinarjem priznal, da je o eksploziji v prvem reaktorju v Fukušimi izvedel uro po nesreči, v torek pa je premierja k boljšemu obveščanju mednarodne javnosti moral pozvati njegov rojak, generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko varnost na Dunaju Yukija Amano.
Dr. Andrej Stritar, direktor Uprave za jedrsko varnost RS, je prav tako nezadovoljen z informacijami, ki jih preko Dunaja in po spletu dobivajo od japonskih oblasti: "Deloma gre najbrž zmedo pripisati temu, da Japonci tudi sami prav natančno ne vedo ali niso vedeli, kaj se dogaja, in medkulturnim razlikam. Japonska sporočila so enostavno drugače strukturirana, skoznje se tudi strokovnjaki težko prebijamo." Japonski profesor s tokijske katoliške univerze Sophia Univerzity dr. Jean-Claude Hollerich, ki je te dni na povabilo Katoliškega inštituta predaval v Ljubljani, prav tako opozarja na kulturne razlike oziroma na napake, ki jih delajo zahodnjaki, ko presojajo ravnanje Japoncev v tej nesreči. "Ljudje še malo niso tako mirni, kot se zdi. Toda za Japonca je nespodobno kazati strah in ogorčenje in tako izstopati. Zdaj gre za to, da kot kolektiv storimo, kar lahko; potem bo čas za očitke." Glede informiranja oblasti pa ni tako kritičen kot svetovna javnost. "Si sploh predstavljate, kaj bi bilo, če bi panika zajela milijonska mesta, kot so Tokio, Osaka, Jokohama?!"
Eksperti, vera in statistika
Tako kot v Kitajskem sindromu so bile vse elektrarne, v katerih se je zgodila nesreča, javnosti predstavljene kot vrhunski tehnološki projekti. Ker so njihovo delovanje razumeli oziroma ga razumejo le posvečeni, mora javnost vedno znova zaupati strokovnjakom, da znajo predvideti možne nevarnosti in o njih odkrito seznaniti javnost ne glede na interese energetsko-jedrskih lobijev v ozadju in plašnice, ki jih vsem nam natika prevladujoča paradigma vere v znanost in tehnologijo. V vseh treh nesrečah se je tudi izkazalo, da eksperti ne morejo ali ne znajo predvideti vseh možnih spletov okoliščin, ki privedejo do katastrofe, pri čemer je vseeno, ali nimajo dovolj domišljije ali je ne "smejo" imeti.
Znanstvene statistike se z današnjega zornega kota kažejo skoraj kot šala. Na to je na CNN opozoril dr. Tom Cochran, ameriški jedrski strokovnjak iz Natural Resources Defense Council. "Doslej je veljalo, da lahko pride do taljenja jedrske sredice enkrat na 10.000 obratovalnih let reaktorja. Pokazalo se je, da je v tridesetih letih prišlo trikrat do taljenja sredice v manj kot petsto letih delovanja reaktorjev (v omenjenih treh elektrarnah). To pa pomeni, da je verjetnost, da pride do taljenja sredice, ena na nekaj sto let obratovanja, ne pa na 10.000."
In še pomembna določilnica vseh omenjenih nesreč: še vedno, po več kot tridesetih letih od prve, velja, da lahko globalna skupnost nesrečo kljub njenim globalnim posledicam le opazuje, pomaga in soodloča pa le toliko, kolikor ji lokalne oblasti dovolijo. Do danes pa ni niti na vidiku prav nobene mednarodne zaveze o načinu obveščanja prizadetega prebivalstva.
Ključno vprašanje, ki si ga moramo v zvezi z varnostjo jedrskih elektrarn zastaviti, zato ostaja enako: kakšne možnosti sploh imamo državljani sveta in Slovenije, da smo verodostojno informirani o (ne)varnosti jedrskih elektrarn, tako tistih, ki obratujejo, kot tistih, ki jih države po svetu še nameravajo zgraditi.
Dr. Andrej Stritar je pomirjujoč. Na vprašanje, ali imamo "navadni" ljudje sploh kakšno možnost, da pridemo do relevantnih in zanesljivih informacij, glede na vse interese, ki jedrsko mašinerijo poganjajo v ozadju, odgovarja pritrdilno. Tudi zato, ker, kot sam odločno zatrjuje, jedrskega lobija, ki bi pritiskal na odločevalce in strokovnjake, "v Sloveniji ni, pa naj se komu še tako čudno sliši". Štejejo argumenti, trdi. Toda argumenti in vsakovrstna zagotovila so se še vselej izkazali za nepopolne ali vsaj za zavajajoče. Ali sploh obstaja možnost, da strokovnjaki po izpolnitvi najstrožjih standardov ljudem zagotovijo varnost? Ali pa je tveganje neizogibni del odločitve za energetsko varnost, ki bi jo zagotavljale tudi jedrske elektrarne?
Z dr. Stritarjem smo se pogovarjali v sredo, ko se je kot kakšna jedrska goba tudi poznavalcem že prikazoval črni scenarij (ne)reševanja rastočih težav Fukušime. V šestem nadstropju poslopja uprave so se v veliki sobi nad računalnike sklanjali uslužbenci skrajno resnih obrazov. Dr. Stritar je nekoliko pomolčal, preden je odgovoril. "Nihče ne more zagotoviti popolne varnosti. Na elektrarno navsezadnje lahko pade meteorit, morda bo nekoč ne glede na vse napovedi strokovnjakov udaril potres z magnitudo 11. ali 12. stopnje, morda izbruhne vulkan. Toda ali je kakšna stvar na tem svetu, ki je brez tveganja?! Ali lahko kdo predvidi vse možne nesrečne splete okoliščin?" Tako kot mnogi drugi jedrski strokovnjaki je prepričan, da je prav splet okoliščin izjemno močnega potresa in izjemno visokega cunamija, med katerimi za razliko od prvih dveh nesreč ni človeškega dejavnika, povzročil razdiralni zaplet: nedostopnost energije za napajanje rezervnih generatorjev in s tem vode za hlajenje.
Kot pravi, je v Krškem že zdaj dobro poskrbljeno za več rezervnih virov energije. Na to so zelo skrbno mislili celo med osamosvojitveno vojno, ko so po grožnjah vojske z bombardiranjem Krškega od uprave zveznih (!) rezerv dobili rezervni generator. Še zdaj stoji na neki prikolici. Ljubkovalno mu pravijo "kadijevič".
Protokoli o obveščanju
Ko se z dr. Stritarjem pogovarjava o obveščanju ljudi, ko pride do nesreče - ali zgolj okvare -, je prav tako pomirjujoč. Po protokolu mora krška nuklearka o težavah, ki so jasno definirane, nemudoma - v 15 minutah - obvestiti Center za obveščanje RS, upravo za jedrsko varnost in regionalne centre obveščanja. Uprava za jedrsko varnost mora v pol ure obvestiti sosednje države in pristojne vladne organe; vsa obvestila pošljejo tudi medijem. Če gre za izredni dogodek, ki je po slovenski 4-stopenjski lestvici vsaj 2. stopnje, kar pomeni, da gre za ogroženost ljudi, se nemudoma aktivira republiški štab civilne zaščite, ki nato samostojno ukrepa. Na upravi za jedrsko varnost le svetujejo.
Dr. Stritar ob tem odkrito priznava, da dilema, ali povedati vse ali biti "previden", obstaja. To je, kot pravi, spoznal 4. junija 2008, ko se je krška elektrarna zaustavila zaradi napake na enem od izolacijskih ventilov in posledično puščanja vode iz primarnega sistema v zadrževalni hram. Da bi naredili vse tako, kot je treba, so v Bruselj v skladu s predpisi poslali tudi t.i. "alert", toda tam so obvestilo povzeli tako nesrečno, da so številne evropske televizijske mreže zaradi novice prekinile svoje programe, naslednje jutro pa se je pred nuklearko znašlo kakšnih 50 tujih televizijskih kombijev. In vendar je šlo za kontrolirano zaustavitev reaktorja, izpust radioaktivnega hladila pa je bil zaznan samo v zadrževalnem hramu. Kasneje so ugotovili, da so "alert" poslali prvi v Evropi. Po tem dogodku so zato pripravili posebne, bolj "jedrnate" obrazce za zgodnje obveščanje.
Dr. Renata Salecl, svetovno znana slovenska sociologinja in filozofinja, opozarja na nekatere manj znane vidike obveščanja ljudi po hudih nesrečah in dileme zaradi pričakovane panike ljudi. "Sploh ni nujno, da se ljudje na ogrožujoče dogajanje odzovejo s paniko. Bolj verjetno je, da nevarnost zanikajo, kar velja tudi za ljudi v pristojnih organih za obveščanje. To samo po sebi ni slabo, kajti zanikanje lahko koristi. Nekatere medicinske študije so pokazale, da imajo bolniki, ki zanikajo bolezen, več možnosti, da ozdravijo. Toda v naslednji fazi sledi panika in nato iskanje krivcev, največkrat grešnih kozlov," pojasnjuje dr. Renata Salecl. Najslabše je, dodaja, če se v zanikanje zateče tudi politika. Tedaj se pojavi nevarnost paranoje. Najbolje je zato, da politika z javnostjo komunicira odprto.
Da so odgovori stroke in politike glede (ne)varnosti jedrskih elektrarn pomanjkljivi, vemo, vseeno pa v Evropi vznikajo novi načrti o gradnji jedrskih elektrarn. Na primer na Poljskem. Ali ljudje torej slepo zaupamo odločevalcem, ne glede na informacije, ki jih imamo? Po mnenju Saleclove smo ljudje tako obremenjeni z vsakodnevnim odločanjem, da se pred tem zaščitimo tako, da odločanje enostavno prenesemo na druge. To se nam seveda utegne maščevati.
Kako torej komunicirati in komu verjeti
Pomembno vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, ali lahko profesionalni komunikatorji, ko gre za vprašanja, ki zadevajo usodo miroljubnega izkoriščanja jedrske energije, sploh opravijo svoj posel v dobro ljudi in ne le v dobro njenih vsemogočnih zagovornikov.
Darinka Pek Drapal, direktorica podjetja Consensus in svetovalka za komuniciranje na področju okoljske problematike (tudi za Gen energijo), meni, da je to mogoče. Kot pravi, je pri komuniciranju o jedrskih tveganjih ključno zavedanje komunikatorja, kako javnost, zlasti laična, zaznava tveganja nasploh. Raziskave kažejo, da se ocene ljudi od ocen strokovnjakov najbolj razlikujejo pri tveganjih, o katerih ljudje ne vedo veliko. Jedrska energija je tipičen primer. Zato so ji bolj naklonjeni v državah, kjer jedrske elektrarne že stojijo. Ker je seznanjenost in znanje laične javnosti nujno, mora biti, kot poudarja, komuniciranje vedno - pred, vmes in po okoljskih nesrečah - že v izhodišču vodeno proaktivno, odprto in transparentno, temeljiti pa mora na verodostojnih, strokovno utemeljenih informacijah, ki morajo biti razumljive tudi širši javnosti.
Pri jedrski tehnologiji je za vsakega komunikatorja največji izziv, "kako upravljati s percepcijo tveganja oziroma iracionalnim strahom pred vsemi oblikami sevanja, ki je očem nevidno". Še dodaten izziv predstavlja dejstvo, da tudi strokovnjaki ne morejo z gotovostjo opisati oziroma napovedati vseh vidikov nesreč in njihovih posledic. "Rešitev je le v tem, da bi morali biti strokovnjaki v razlagah in ocenah karseda jasni in transparentni, da bi si ljudje znali predstavljati, kaj se lahko zgodi, ne pa da govorimo o stopnji nevarnosti, številkah, odstotkih itd." A kako strokovnjakom zaupati, če vemo, kako močni so jedrski lobiji, če komunikacijske kampanje plača naročnik s povsem specifičnimi interesi, zlasti pa, če vemo, da se nesreče v jedrskih elektrarnah dogajajo kljub vsem zagotovilom o varnosti? "Ne vidim razsodnika, ki bi ta trenutek objektivno ocenil, ali je bolj etično razvijati odnose z javnostmi v podporo uporabi fosilnih virov energije ali jedrski opciji ali pa zagovarjati izključno uporabo obnovljivih virov energije in energetsko prihodnost brez jedrske in fosilne energije. Ali je odgovorno do družbe nastopati z argumenti, da lahko preživimo samo z obnovljivimi viri energije, če vse strokovne študije dokazujejo, da je to nemogoče?" odgovarja Darinka Pek Drapal. Kar zadeva interese naročnika, pa poudarja, da sama kot bolj problematične vidi tiste komunikacijske kampanje, za katere se ne ve, kdo je plačnik, kajti "v objektivnost tistih, ki trdijo, da niso plačani od nikogar in da delajo izključno v dobro družbe, ne verjamem".
Odgovor, kako misliti prihodnost po Otoku treh milj, Černobilu in Fukušimi, bo najbrž moral poiskati vsak sam, saj samo enega in "edino pravega" odgovora ni. Eden od sodelujočih na spletnem forumu CNN je to dilemo izrazil takole: "Sodobni človek živi na tem planetu najmanj sto tisoč let. Jedrsko energijo uporabljamo manj kot sto let. Zakaj torej ne moremo brez nje?"
