Ni treba biti prerok za napoved, da bo zelo verjetno edino trdno soglasje, ki ga bodo zmogle visokošolske institucije o tem dokumentu, soglasje o diagnozi - o tem, da se slovensko visoko šolstvo utaplja v težavah. Za vse ostalo se obeta srdit interpretacijski boj, na zunaj za načela in visoke cilje, navznoter - če gre soditi po dosedanjih visokošolskih prenovah - v nemajhni meri tudi za interese, ure, plače… Dokajšnji molk o dokumentu pa tudi odgovor, ki smo ga dobili od nekaterih nesojenih sogovornikov, da ga še niso prebrali, utegneta biti zlovešče znamenje: strategije spopada se očitno še kujejo. Toda najhujše, kar se lahko zgodi slovenskemu visokemu šolstvu, je, da se ne zgodi nič.

Nekateri podatki kličejo po ukrepanju že vrsto let. Na število študentov, ki je doslej skokovito naraščalo, a bo kmalu začelo upadati - leta 2020 bo na primer devetnajstletnikov za petino manj -, imamo premalo učiteljev. Zaostajamo po številu patentov in inovacij, tudi doktorjev znanosti imamo v primerjavi z razvitimi državami EU le majhen delež. V EU izstopamo še po velikem osipu, ki je zdaj 35-odstoten, in po velikih socialnih transferjih, zaradi česar evropski analitiki ugotavljajo, da je naš visokošolski sistem neučinkovit. Predvsem pa zbuja skrb vidno zniževanje standardov znanja.

Ko visokošolski učitelji pripovedujejo o svojem delu z bolonjskimi študenti, se praviloma črni humor meša s skrajno resnimi opažanji, (nekdanja) akademska vzvišenost pa z obupom in nemočjo. Vse več je tistih, ki so prepričani, da se kljub inflaciji besed o pomenu vrhunskega znanja kot nacija intelektualno pospešeno obglavljamo.

Bolonjska reforma, ki bi morala omogočiti mladim hitrejši vstop na trg dela in študij narediti bolj kvaliteten, je namreč "dosegla" ravno nasprotno: študij se je z absolventskim letom po vsaki stopnji in množičnim odločanjem mladih za drugo stopnjo podaljšal, standardi pa so se zaradi nedomišljene prenove programov znižali. In ker tudi visokošolskim institucijam ni jasno, po kateri poti naj krenejo - ali naj se uklonijo nareku Bruslja, socialnim pritiskom študentov in vseprisotni komercializaciji ali naj vztrajajo pri visokih akademskih merilih, tudi v škodo kratkoročnih interesov - , se vrstijo afere, načelno nezamisljive za akademsko okolje. Spomnimo se škandala z odpuščanjem najboljših profesorjev in profesoric na UP (eden od ključnih sprožilcev te afere je bila prav bolonja: ker si študentje po prvi stopnji vzamejo enoletni absolventski staž in se ne vpišejo takoj na drugo stopnjo, je nekaj profesorjev postalo odveč…), trgovanja z diplomami na eni od njenih fakultet ali nedavne peticije visokošolskih učiteljev ljubljanske univerze zaradi novega načina financiranja doktorskega študija. Prav spori glede slednjega nazorno odslikavajo nasprotja, ki bodo akademske duhove najbrž razdruževala tudi v razpravah o omenjenem nacionalnem programu (NPVŠ).

Golobič kot bruseljski cerberus

Ko so na visokošolskem ministrstvu konec avgusta predstavili novo shemo doktorskega študija, so bili ponosni nase. Izbrskali so že odobreni evropski denar, ki je "obležal" na ministrstvu še v času ministra Zupana, in tako zagotovili denar za sofinanciranje doktorskega študija, ki ga zaradi višjih izdatkov, izvirajočih iz Virantove reforme, bolonjskega sistema in že podpisanih koncesij menda ni bilo kje vzeti. Po tej shemi naj bi, kot je znano, kakšnih 200 najboljših kandidatov, najboljših po izboru univerz, financirali zelo izdatno: plačali bi jim celotno šolnino (do 4000 evrov), jim letno primaknili 6000 evrov za življenjske stroške in še enkratni znesek 2500 evrov za promocijo. Približno 600 kandidatom pa naj bi podobno kot prejšnja leta sofinancirali polovico šolnine (do 1200 evrov na letnik).

Na ministrstvu so menili, da je shema dobra, saj bi po njej lahko zaprosili za sofinanciranje tudi študentje fakultet z visokimi šolninami, kar prejšnja leta ni bilo možno. Najvišja višina šolnine, ki so jo sofinancirali, je bila namreč omejena na 2000 evrov. Poleg tega nova shema uspešnim študentom zagotavlja vsaj triletno sofinanciranje. Ponosni so bili - in so še - tudi na to, da so vladno službo, ki skrbi za razdelitev evropskega denarja, prepričali, da je povsem primerno, da ga avtonomno razdelijo univerze same. A se je vseeno na ministrstvo in na vodstvo UL usula ploha očitkov; kritiki so Golobiča med vrsticami proglasili za bruseljskega cerberusa, univerze pa za njegove oprode.

Odbor za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela, v katerem sodelujejo tudi ugledna akademska imena, je s peticijo zahteval celo ukinitev sheme. Pokazalo se je namreč, da na fakultetah vlada velika zmeda. Doktorskim študentom, ki so v prejšnjih letih plačevali polovične šolnine, so preprosto poslali položnice s prvim obrokom, ali bodo zanesljivo morali plačati še drugega, pa jim niso znali pojasniti. Težava je bila tudi v tem, da je bila shema predstavljena le dan pred iztekom prijavnega roka za doktorski študij na UL (za vpis v prvi letnik). Zlasti pa so se kopja prekrižala pri kriterijih.

Po bruseljskih smernicah se je namreč v prvotnem predlogu ministrstva med pogoji za sofinanciranje znašlo le "sodelovanje z gospodarstvom" (pri raziskovalnem delu). Predlog je bil še v usklajevanju, zato je vodstvo UL konec avgusta ministrstvu napisalo pismo, v katerem so vljudno, a odločno izrazili nejevoljo zaradi vsiljevanja pogojev. Na ministrstvu so bili kooperativni, menda so tudi nekoliko preveč trdo prevajali nekatere angleške izraze (nacionalna ekonomija je na primer v angleščini širši pojem od našega gospodarstva) in "sodelovanju z gospodarstvom" se je kot dodaten kriterij pridružilo tudi "reševanje aktualnih družbenih izzivov" s 17 tematskih področij, kot so boj proti revščini, trajnost znanja, okolje, zdravje itd.

Univerze so bile s tem zadovoljne. V rektoratu UL trdijo, da je pod našteta področja mogoče uvrstiti prav vse discipline in da so zato očitki, da so avtonomijo pod Golobičevo taktirko zabarantali za bruseljske novce, nepravični. V Odboru kljub temu še vedno menijo, da je vodstvo UL ravnalo nelegitimno, saj je o tako pomembni stvari sprejelo stališče, ne da bi o tem kaj rekel senat. Za to, pravijo, bi morali odgovarjati. Dr. Pejovnik odgovarja, da pač niso sklicali izredne seje, da pa bodo o tem govorili na redni seji univerzitetnega senata, in da je bila zmeda tudi v prejšnjih letih, saj nobeno leto ni bilo vnaprej znano, da sofinanciranje bo. Študentje so se morali vsako leto s pogodbo zavezati, da bodo plačali celotno šolnino, če sofinanciranja ne bo. Enako trdijo tudi na ministrstvu. V Odboru pravijo nasprotno: študentje so vedeli, da bodo šolnine sofinancirane. Kakorkoli, ministrstvo zdaj predvsem študente miri z zagotovili, da bodo vsi "stari" kandidati sofinancirani vsaj polovično in da triletna veljavnost sheme - leta 2013 se konča sedanja finančna perspektiva EU - nikakor ne pomeni, da bo kasneje doktorski študij le privilegij bogatih. Pritiski so zalegli tudi v toliko, da bo prijavni rok za nove študente na UL podaljšan.

Kolaborantska univerza

Tisto, kar je morda bolj pomembno od samih očitkov, ki so si jih v minulih dneh v rokavicah in brez njih izmenjevali glavni akterji afere "doktorski študij", so diametralno nasprotni pogledi in koncepti, ki tičijo za njimi.

Za dr. Rastka Močnika, soavtorja peticije Odbora, rednega profesorja za sociologijo kulture na ljubljanski FF in člana sveta Nakvisa, nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, bi moralo biti šolanje v javni šoli, vključno z doktorskim študijem, brezplačno. Vsakršno pogojevanje dostopa do sofinanciranja z zunajznanstvenimi kriteriji je zanj nedopustno: "To pomeni konec avtonomije, univerza se spremeni v kolaboracionističnega izvrševalca zahtev vsakokratne vlade." Zatrjevanje vodstva UL, da so kriteriji zdaj takšni, da ne izključujejo nobene discipline, se mu zdi višek hipokrizije. "Če so zajete vse teme, vsa področja, zakaj so se potem sploh ubadali s temi vsiljenimi kriteriji?" se sprašuje prof. Močnik.

Kot poudarja, ta shema ne preprečuje socialne izključenosti študentov. "Vem za primere, ko se ljudje niso mogli vpisati v prvi letnik doktorskega študija, ker niso mogli poravnati 1350 evrov šolnine." Odločno nasprotuje tudi predlogu vodstva UL, po katerem naj bi selekcijo med kandidati oziroma njihovimi predlogi disertacij na Univerzi izbiral gremij modrecev. "To bi pomenilo nezaupnico mentorjem, katedram, oddelkom, fakultetam in celo univerzitetni komisiji, vsem torej, ki so kandidatom potrdili doktorsko tezo in za to izpolnjujejo potrebne pogoje. Sam si ne bi nikoli upal soditi o delu kolegov muzikologov, za to pač nisem usposobljen. Kako naj torej neka skupina ljudi na ravni univerze, pa naj bodo še tako modri, sodi o nečem, za kar niso strokovnjaki? Ne verjamem, da je to možno."

Na ugovor, da je kandidatov vendarle vedno več, kot je denarja, in da je torej med njimi na nek način pač treba izbrati, prof. Močnik odgovarja s povišanim tonom: "Ne nasedajte govoričenju, da ni denarja, ker to ni res. O tem, koliko bo za kaj denarja, odloča vlada. Na primer z davčnim sistemom. Mi imamo še vedno štiri davčne razrede, kar je le blaga oblika enotne davčne stopnje. Naj obdavči bogataše in kapital! Naj preneha oboroževati vojsko za intervencije v tujih državah! In namesto da zgolj poslušno izvaja kapitalsko politiko, naj končno začne izvajati svojo politiko!"

Za ministra Gregorja Golobiča so "Močnik in njegovi" varuhi statusa quo na univerzi, ki jih najbolj skrbi, da se ne bi kaj spremenilo. "En sam boj na požiralniku," dodaja v svojem slogu. Kot pravi, je vse bolj prepričan, da si avtonomije in s tem večje odgovornosti sploh ne želijo. "V slovenskem gospodarstvu dela le 10 odstotkov ljudi z doktoratom, v Evropi v povprečju 50. Zakaj bi bilo torej tako zelo narobe, če je med kriteriji zapisano tudi povezovanje z gospodarstvom? Še posebej, ker tudi po zagotovilu vodstev univerz ne bo izključena nobena disciplina." Sicer pa je doktorski študij v redkokateri državi zastonj, pozablja se tudi, da vsako leto doktorski študij v celoti financiramo tudi skoraj 500 mladim raziskovalcem, poudarja minister. In dodaja: "Ampak očitno bi moralo biti vse zastonj, od toplega obroka do študija na vseh treh stopnjah. In potem se čudimo, če se hrano meče stran in če znanja nihče ne ceni."

"To, da je doktorski študij redkokje plačljiv, je pravljica za nepoznavalce," Golobičevim argumentom ugovarja Močnik. "Ko sem se v Franciji vpisal na tretjo stopnjo, je bilo najprej vse zastonj, nato pa sem plačal 80 frankov vpisnine; karta za kino je tedaj veljala 14 frankov. V Franciji še velja podoben model, enako v Nemčiji. V Italiji si doktorski študij plačajo samo najbogatejši. Pa četudi bi bil ta študij plačljiv v vseh državah sveta, ni to noben argument."

Minister Golobič se sicer osebno, kot pravi, še najbolj nagiba k švedskemu modelu financiranja doktorskega študija. "Država določi kvoto doktorskih študijev, univerze pripravijo merila in opravijo izbor, nato država financira študij vsem v celoti. Toda to pomeni, da si izpadli študentje doktorskega študija ne morejo plačati sami, te možnosti na Švedskem nimajo." Minister ob tem še poudarja, da se ne spomni, da bi Močnikov odbor kdaj protestiral zato, ker študentje fakultet z višjimi šolninami niso mogli dobiti sofinancirane šolnine. "Očitno jih ni skrbelo, da naj bi na medicini, pravu, ekonomiji po njihovi logiki lahko doktorirali le bogataški otroci. To smo v novi shemi popravili."

Podobno nasprotujoča mnenja imajo Močnik oziroma člani odbora in minister Golobič, ko gre za nekatere druge predloge v NPVŠ, denimo glede vračanja šolnine po neuspešnem študiju na drugi stopnji.

"Naš predlog se mi zdi do konca vključujoč in demokratičen, obenem pa od študentov zahteva tudi odgovornost. Tri leta na prvi stopnji in še dodatno leto bo lahko študiral vsak brezplačno, in to kadarkoli v življenju, ne le do 26. leta kot sedaj. Na drugi stopnji bo študij prav tako brezplačen, toda študent bo moral obveznosti opraviti v štirih letih. Če jih ne bo, bo šolnino, ko in če bo imel primerne dohodke, postopoma vrnil," pojasnjuje Golobič.

Študentje delajo več, znajo manj

Močnik na vprašanje, zakaj nasprotuje temu predlogu, odgovarja z anekdoto. "Nekdo je rekel, da se vsi ukvarjajo z neuspešnimi študenti, nihče pa z uspešnimi, in vendar so oboji patološki. To je odgovor na vprašanje, kdo je uspešen študent. Tako imenovani uspešni študentje niso dobri delavci in delavke, dober študent mora ugovarjati profesorjem, zakuhati kakšno revolucijo, organizirati manifestacijo; tako bo veliko bolje spoznal strukturo te družbe." Idealna univerza je za Močnika tista, kjer bi študentom izdajali le frekventacijska potrdila. Glede konkretnega predloga o vračilu šolnin pa pravi, da je arbitraren. "Zakaj štiri leta, zakaj ne pet ali šest? Tega ne vemo."

Eden spornejših predlogov se nanaša na izobrazbene zahteve. Glavna vstopna točka za zaposlitev v javni upravi naj bi postala zaključena prva bolonjska stopnja, zdaj je potrebna druga.

"Ta predlog kaže na to, da vlada sploh ne ve, kaj se dogaja v visokem šolstvu. Prva stopnja po mojem ne daje ustrezne izobrazbe. To seveda ne čudi. Bolonjska reforma je bila univerzi vsiljena, uvedena je bila na vrat na nos. V tej reformi so vsi videli priložnost, da institucionalizirajo svoje načrte, četudi niso imeli kadrov za to. Če je kdo potreboval ure, so si izmislili kakšen predmet. Ob tem je treba vedeti, da so kadri na univerzi zaprta, privilegirana kasta, ki odloča, koga se bo spustilo noter in koga ne. Ozračje je bolno in v to je padla bolonjska reforma," ozadje bolonje vidi prof. Močnik. Kot pravi, opaža, da bolonjski študenti in študentke delajo več, znajo pa manj.

"Eden od razlogov je dejstvo, da so prejšnji enoletni predmeti postali semestrski. To pomeni, da morajo študentje za izpit snov predelati v pol krajšem času. Časa zmanjka predvsem za branje literature. Bolonja je eno samo histerično dirkanje, za študij pa je potrebna tudi neka ležernost." Odkrito priznava, da bi bil osip še večji, če bi se striktno držal svojih kriterijev.

Minister pravi, da bi se jih moral, sicer pa se strinja, da je bila bolonja marsikje zelo nekakovostno implementirana. Pogosto se je delalo po liniji najmanjšega odpora in statusa quo, pravi. "Število učiteljev krat potrebno število ur je proizvedlo enormno število študijskih programov, vsebina programov in kakovost pa sta bila pogosto zadnja luknja na piščali. Stare programe so ponekod iz štirih let zgolj pretočili v 3 plus 2, namesto da bi spremenili celotni kurikulum in metode poučevanja. To je ta oportunost akademske scene," se jezi minister. Napoveduje tudi pospešeno reševanje kadrovskih in prostorskih pogojev in sprejem nacionalnega ogrodja kvalifikacij, s katerim bosta med študiji in smermi, starimi in novimi, vzpostavljeni primerljivost in prehodnost.

Kar zadeva kadre, minister stavi tudi na predlog v osnutku NPVŠ, po katerem bi bili doktorski kandidati vključeni v proces poučevanja. "Mislim, da je nesmiselno, da največje akademske avtoritete poučujejo bruce o osnovnih rečeh. To bi lahko s pomočjo mentorjev opravili doktorandi." Za Močnika je predlog neprimeren. Doktorandi so pogosto slabi učitelji, saj pedagoško še niso izurjeni. Poleg tega pa je to tudi bližnjica do še večje prekarizacije dela na univerzi, ki je že zdaj velika, pravi. Leta 1988 je bilo za polni delovni čas zaposlenih 83 odstotkov učiteljev in drugih sodelavcev, leta 2008 le še slabih 50 odstotkov. Doktorski kandidati pa imajo tudi dovolj dela s samim doktoratom, saj ga morajo končati v določenem roku.

Glede ene od izvedbeno najzahtevnejših idej, ki jih prinaša osnutek NPVŠ, institucionalne ločitve med visokošolskimi strokovnimi in univerzitetnimi programi, pa sta si naša sogovornika v pogledih blizu. "Univerzitetni in visokošolski strokovni program se morata razlikovati po naravnanosti, ne v vrednostnem smislu. Na politehnikah pa bi morali vključiti tudi ustrezno habilitirane kadre iz gospodarstva. Ampak za branilce statusa quo na univerzi bo tudi postopna izvedba te ločitve težka zadeva," napoveduje Golobič. Prof. Močnik mu načelno pritrjuje. Tudi on poudarja, da politehnike ne bi smele postati drugorazredne šole.

Tako Močnik kot Golobič si želita dobre, avtonomne in mednarodno prepoznavne univerze. A prvi se boji, da je zaradi zaslepljene, evrokratske strankarske politike boj za takšno univerzo že izgubljen, drugi pa poudarja, da je ključ v rokah akademske skupnosti, ki mora končno povedati, ali "si resno upa avtonomijo vzeti nase". Do 5. novembra, ko naj bi v medresorsko usklajevanje na vladi poslali posodobljeno verzijo osnutka NPVŠ, bo zagotovo še veliko slišati tako o prvem kot o drugem.