Novice o zajetih, ubitih in ranjenih pripadnikih mirovnih čelad, mednarodnega Rdečega križa, novinarjih in prostovoljcih različnih mednarodnih organizacij so postale tako vsakdanje, da ne pridejo več niti v črno kroniko zunanje politike. Treba jih je spremljati v obskurnih virih, ki beležijo nesrečo sveta.
Kaj so trije ranjeni počeli na meji med Libanonom in Izraelom? A jim ni nihče povedal, da je tam nevarno? Odgovor je zelo preprost. Leta 1978 jih je tja napotila resolucija Združenih narodov, da »potrdijo umik izraelske vojske iz Libanona, vzpostavijo mednarodni mir in podprejo libanonsko vlado pri ponovni vzpostavitvi delujoče oblasti na tem območju«. Izraelci so se umaknili, ponovno prišli in se ponovno umaknili. V južnem Libanonu so se izmenjevali vojaki in uradniki libanonske vlade, med njimi so bile postojanke oboroženega krila stranke Hezbolah, izraelska vojska pa je v bolj ali manj rednih intervalih zasedala obmejni pas in z letali napadala Bejrut.
Na tem ozemlju so 46 let konstantno prisotni vojaki z vsega sveta, ki so jim skupne samo modre čelade na glavah, bela barva njihovih vozil in zastava Združenih narodov na njih. Danes jih je po zadnjih podatkih svetovne organizacije 10.031 iz 49 držav. Prišli so iz Italije, Kazahstana, Srbije, Hrvaške, Kenije, Velike Britanije, Moldavije, Gane, Kitajske, Avstrije, Indije in več deset drugih držav, ki pogosto ne govorijo druge z drugimi. Sedanji vojaški poveljnik je španski general Saenz, politični direktor za civilne zadeve pa Francoz Lecoq, ki ima za seboj mirovne operacije v Sieri Leone, na Haitiju in Slonokoščeni obali.
Logično vprašanje je, čemu služijo obcestne postojanke z belimi vrečami peska, oklepni transporterji in bataljoni vojakov z resničnim orožjem v rokah. Čemu služijo modre čelade Združenih narodov in bolnišnice Rdečega križa, ki so njihove stalne spremljevalke?
Vojn ne preprečijo. Samo v Libanonu je bilo v skoraj petdesetih letih ubitih 335 pripadnikov modrih čelad. Ob sodobnih številkah iz Gaze je to smešno nizka številka. V resnici pa je nesramno visoka. Normalna številka je nič. Ideja je, da se na Združene narode ne strelja. Tega sistematično ne počnejo niti barbari iz akcijskih filmov. Pripadniki enot Združenih narodov skoraj nikoli ne streljajo nazaj. Niti takrat, ko so soočeni z genocidom, kot se je to zgodilo v Srebrenici, kjer je srbska vojska pobila 8000 Bošnjakov, ki so bili pod zaščito nizozemskega bataljona. Niti ko jih izženejo iz Malija, da naredijo prostor ruski milici Wagner. Niti ko jih Združene države z mobilizacijo impresivne arhitekture laži naženejo iz Iraka in njihovega šefa obtožijo, da si izmišljuje. Danes v 11 mirovnih misijah po vsem svetu služi 74.892 pripadnikov modrih čelad. Lani je bilo napadenih 595 njihovih pripadnikov, 280 je bilo ubitih, 224 ranjenih in 91 ugrabljenih. Od oktobra lanskega leta je izraelska vojska v Gazi ubila 207 civilnih uslužbencev Združenih narodov. Ubili, ranili, preganjali ali ugrabili pa so jih v bistveno manjšem številu v Kongu, Srednjeafriški republiki, Maliju, Sudanu in nekaj drugih konfliktih. Nič v Ukrajini, ker tam ni enot Združenih narodov. Edina civilna poklicna skupina, ki lahko konkurira z Združenimi narodi, smo novinarji. Samo v Gazi smo pokopali 116 palestinskih kolegov. V Ukrajini 17. V vrsti stojijo pripadniki Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Oni so letos pokopali 26 svojih. To niso nesreče pri delu. Na vse z veseljem streljajo kot na tarče. Kaj Združeni narodi delajo, če ne morejo zaščititi niti samih sebe in ljudi, ki računajo na njihovo zaščito?
Vsak, ki se je peljal skozi vojaške nadzorne točke med vojno v Bosni, med nemiri na Kosovu, ilegalno prešel mejo med Kenijo in Južnim Sudanom, se vrtel okoli Darfurja, zašel v Afganistan, je hitro razumel, čemu služijo modre čelade. Niti ne zmagajo v vojni, niti je ne preprečijo, niti ne zagotovijo miru. Tudi varnosti ne. Tam so zato, da civilnemu prebivalstvu prinesejo olajšanje in obljubo rešitve.
Na vsaki vojaški blokadi je ljudi, ki bežijo, strah, da bodo vojakom v fantazijskih uniformah povedali napačno ime, da prihajajo iz napačnega kraja, so prerevni, da bi jim kaj vzeli, ali prebogati, da bi jih izpustili. Nobeni dokumenti ne veljajo, na vojaških blokadah milic ni nobenih pravil, nobene predvidljivosti, nihče ni varen. Potem zagledaš zastavo Združenih narodov. Tam naenkrat ni nobenega strahu. Namesto vojakom z naperjenimi puškami prideš v roke uradnikom s svinčniki v rokah, ki popisujejo število otrok in računajo stopnjo njihove podhranjenosti. Ob njih so zdravniki, ki kadijo in psujejo in znajo oskrbeti vsako možno in tudi nekaj nemožnih ran.
Ko stopiš skozi belo pobarvana vrata, si za hip varen in praviloma imaš prost dostop do interneta. Tam nihče ne bo skočil nate. Če je to ogroženo, ne ostane drugega, kot da v trgovino hodiš z brzostrelko čez ramo. Takšna družba pa je zares zoprna.
