V nekem obdobju je bilo v vsej jugoslovanski industriji zaposlenih vsega 300.000 delavcev, na borzah dela pa je bilo prijavljenih več kot pol milijona brezposelnih. Kolikor toliko sta dokaj tekoče delovali le tekstilna in lesna industrija ter deloma težka industrija. V veliki meri po zaslugi tujih lastnikov tovarn kot ostalini Avstro-Ogrske. Veliko industrijskih obratov je bilo namreč v rokah Nemcev, Avstrijcev in Čehov, kar da vedeti, da je bil industrijsko najbolj razvit tisti del nove države, ki je pred vojno sodil pod habsburško monarhijo. Na splošno je celotna država veljala za nerazvito, zato jo je še posebej prizadel izbruh velike svetovne krize leta 1929, zaradi katere je v industriji prihajalo do množičnih odpuščanj. Ker je bilo tudi v takšnih razmerah treba živeti, se je razraščal kriminal. Vendar ne toliko organiziran, v obliki kriminalnih združb. Več je bilo drobnih tatičev in žeparjev, ki so po tuji lastnini dostikrat posegali zato, da so lahko nahranili sebe in svoje družine. Zaradi tega so pri nekaterih tatvinah včasih nastajale nenavadne situacije, od katerih jih nekaj predstavljamo v nadaljevanju.

Skesani tat.

Redkokdaj se to zgodi, toda pripeti se le, da se tat skesa in da prinese nazaj, kar je ukradel. To se je zgodilo v Cerkljah, kjer je neznani tat ubil dve šipi na oknu zadružnega Ljudskega doma, ga nato odprl in zlezel v sobo, v kateri ima Nabavna zadruga skladišče, kjer je ukradel iz nezaklenjenega predala mize do 1000 kron v bankovcih. Drugi dan se je pa že tat skesal in je prinesel 1167 kron, katere je vtaknil v špranjo med pragom in vrati stanovanja načelnika zadruge, kjer se je denar našel.

Večerni list, 14. oktobra 1920

Nevarni vlomilci prijeti.

Po gostilnah Kolodvorske ulice so se že dalj časa klatili trije zelo sumljivi in delamržni individuji. Nadzorstvo tujcev izvršujoči organi kriminalne policije so potom zaupnikov doznali, da nameravajo za praznike izvesti večji vlom v Kamniku. Iz neke tamošnje restavracije so sklenili odnesti obleke in perila, kar bi vse potem za lep denar prodali v Zagrebu. Preskrbeli so si že potrebno vlomilno orodje. Ko pa so se odpravljali na nočno ekspedicijo, so jih policisti prijeli in odvedli v zapore. (…)

Jutro, 1. januarja 1921

Cestni rop v Silvestrovi noči.

V Silvestrovi noči so razni elementi na raznih krajih mesta izrabili egiptovsko temo in pomanjkanje nočnih straž. Tako je šel poštni kontrolor Franjo Čuž okoli poludveh zjutraj domov. Na potu iz Aleksandrove ceste v Prešernovo ulico ga obkolijo trije vojnki. Eden pa vpraša: Gospodine, koliko je sata? Ko hoče Čuž vojaku ustreči, ga že prime eden za desno, drugi za levo roko, a tretji mu odpre suknjo ter seže v žep po listnico, nakar so se z begom razpršili na razne strani. Klic po straži je ostal seveda brezvspešen. G. Čuž je imel v listnici vso svojo mesečno plačo s prihranki vred v znesku 3600 K. Oropani je prepričan, da so to trije vojaki, ki so bili isto noč v gostilni Vigec na Koroški cesti štev. 22, kjer so jih radi razgrajanja vrgli na cesto. Ker so v zadnjem času vojaški izgredi po javnih lokalih in na cesti na dnevnem oziroma nočnem redu, in je naša policijska straža premalo-številna, da bi mogla preko noči vzdrževali nočne straže v večjem obsegu, obnovimo naš svoječasni apel: oblastvo naj skrbi za večjo varnost civilnega občinstva pred vojaškimi izgredi.

Tabor, 4. januarja 1921

Tat iz navade ali iz bolezni?

Franc Zajšek iz Nove Cerkve je predmet, vreden, da ga študirajo naši kriminalistični psihijatri. Po zanemarjeni detinski vzgoji je že z 14 letom pričel s tatvinami na debelo. Od tedaj dalje pa do danes, ko je pri svojih 40 letih že osivel, je ves čas svojega življenja prebil v tatvinah in ječah. To pot je sedel že tretjič pred poroto. Ne krade iz potrebe, ampak iz navade, ali ta navada mu je prirojena, je podedovana bolezen, kakor je pravilno izvajal njegov zagovornik. Če bi Zajšek ne bil siromak, bi kljub svojim tatvinam ne bil tat, ampak kleptomanist in kot tak spoštovan član naše družbe, katero bi drago okradel, a še dražje plačal, prišel bi tudi pred poroto, ampak kot porotnik, ne na zatožno klop in še manj v ječo.

Zajšku so to pot naprtili 3 tatvine v glasovitem ptujskem okraju. Eno poskušnjo tatvine prizna, druge dve pri Cehu in Krambergerju v Krčevini (pri Ptuju) pa taji. In ker drugih dokazov ni, so mu porotniki verjeli in potrdili samo to kar sam prizna. Obsojen je na 3 leta težke ječe, to je edino zdravilo, ki ga pozna naša krščanska kultura za take bolezni.

Tabor, 5. januarja 1921

»Pošteni« lopovi

Neka tržaška prodajalka, ki ima svojo malo trgovinico v neki veži, je neko jutro zapazila, da ji je čez noč izginila velika stenska ura. Mesto nje je našla na zidu prilepljen listič z besedilom: »Gospa, mi smo siromašni lopovi toda pošteni. Ukradli smo vam uro, a pustili smo vam zanjo eno liro.« Prodajalka se ozre po trgovini in res najde na mizi eno italijansko liro. Seveda si ona nikakor ni mogla raztolmačiti, kako vendar se zamorejo lopovi prištevati poštenim, ko puščajo eno samo liro za veliko stensko uro.

Jugoslavija, 1. januarja 1922

Tatinska nadloga na Dravskem polju

Skoraj ni tedna, da ne bi zvedeli za kako večjo tatvino. Ali so se tatovi izredno razmnožili ali pomeni to letos le slučajno, ni mogoče uganiti, dejstvo pa je, da je več ljudi, celo družin, ki ničesar nikjer ne zaslužijo, pa vendar razkošno žive in celo cele noči brezskrbno popivajo. Za neko naselbino pravijo, da tam prav vsi kradejo, pa to mnenje ni mnogo pretirano. Tako so uglednemu in poštenemu posestniku ukradli 45 kokoši. Ko orožniki niso nikjer ničesar našli, so se še osumljenci tako nesramno vedli, da je okradeni kmet komaj ušel – zdrav. Drugod so vdrli skozi okenske mreže v sobo in odnesli obleke za 3000 dinarjev. Kokoši, obleko, konjske odeje, kmečko orodje, vse to kradejo ko srake. Gotovo ne bi bilo zaman, če bi malo poostrili preiskave in na osumljence strožje pazili.

Slovenski dom, 30. januarja 1937

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib