Z dvanajstimi leti je postala profesionalna igralka, zgolj štiri leta pozneje pa članica nacionalne ekipe. Sedaj so se ji izpolnile življenjske sanje, in to skoraj štiri desetletja zatem, ko je za las zgrešila kvalifikacije za kitajsko reprezentanco na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu. Tokrat ni nastopila v dresu kitajske reprezentance, saj je že pred 35 leti zamenjala svojo domovino – preselila se je namreč v Čile.

Sprva je tamkajšnje otroke učila veščin loparčka in žogice, a je kasneje zaradi svojega podjetja s pohištvom šport opustila za več desetletij, dokler med pandemijo ni vnovič odkrila ljubezni do namiznega tenisa. Kar hitro je spet prišla v formo in na panameriških igrah osvojila celo bronasto medaljo. Kot ena izmed najstarejših športnic je nastopila na tokratnih olimpijskih igrah v Parizu, kjer je morala sicer priznati premoč nasprotnici že na predtekmovanju. A nič zato, kot pravi sama, saj ji je vendar uspelo nastopiti na olimpijskih igrah in izpolniti svoje življenjske sanje.

Sedaj, ko je spet začutila čar igre, ne namerava odnehati. Tudi na naslednjih olimpijskih igrah bi se spet rada pomerila s precej mlajšimi tekmovalkami. Zaveda se sicer, da bo uvrstitev na naslednjo olimpijado velik zalogaj, a zagotovo bo poskusila. »Igrala bom, dokler bo moje telo to zmoglo in ne bom imela poškodb,« napoveduje Zengova.