Ameriški volivci so pred štirimi leti »odpustili« Donalda J. Trumpa. Mnogi s(m)o si oddahnili, prepričani, da bo Joseph Biden bolj predvidljiv in racionalen predsednik ZDA, ki se zaveda domačih in globalnih izzivov, vključno s podnebno krizo in zelenim prehodom, ter se jih bo resno lotil. Upali smo, da bo »počistil« probleme in zmedo, ki jih je povzročil predhodnik, utrdil demokracijo in preprečil dogajanja, kakršna smo doživeli po prejšnjih predsedniških volitvah pred 6. januarjem 2021 in na ta dan. Njegovo izjavo, da bo prehodni predsednik, smo razumeli kot napoved, da na naslednjih volitvah ne bo kandidiral in bo kandidaturo prepustil mlajšim naslednikom. Vendar je Biden – tudi s soglasjem in podporo demokratske nomenklature – ravnal drugače. Pričakovali smo, da bodo njegov mandat demokrati izkoristili za konsolidacijo, prenovo in kadrovsko krepitev stranke, da se bodo poskušali približati tradicionalni volilni bazi in se z njo povezati ter oblikovati nove koalicije, ki bi stranko in njeno volilno bazo okrepile. Vendar se to ni zgodilo.
Prelom z ameriško politično tradicijo in demokracijo
Opazovali smo, kako je Trump prevzemal, radikaliziral in transformiral (tradicionalno konzervativno) republikansko stranko. Iz nje je izrinil vse, ki mu nasprotovali ali so vanj dvomili, in jih nadomestil s svojimi podporniki in »verniki.« Republikansko stranko si je lahko popolnoma podredil, saj so bili na volitvah na vseh ravneh praviloma izvoljeni kandidati, ki jih je podprl. Trump je postal nesporni karizmatični voditelj ameriške desnice, zlasti njenih konservativnih fundamentalističnih evangeličanskih krščanskih krogov. Uspešno je nagovarjal tiste, ki se počutijo, da jih je sistem spregledal, izigral ali potisnil na družbeno obrobje, saj je v njim razumljivem in politično »nekorektnem« jeziku obljubljal enostavne populistične rešitve (npr. množični izgon nezakonitih imigrantov, visoke carine na tuje izdelke in uvoz nasploh, za katere vemo, da teh problemov ne morejo razrešiti), jih prepričeval, da zaradi Bidnove administracije in demokratov, visoke inflacije in zelenega prehoda živijo slabše in težje, kot so v času njegovega predsedovanja, ter za »grešne kozle« za skoraj vse probleme (vključno s povečanim kriminalom) razglašal nezakonite imigrante. Predvsem je navdušil revne(jše), pogosto brezposelne bele moške, zagovornike tradicionalizma in patriarhalnih odnosov, pa tudi pripadnike različnih manjšin (vključno z imigrantskimi, ki so v ZDA prišli zakonito ali so ameriški državljani).
Celotno Trumpovo politično delovanje, zlasti njegove reakcije in vloga po porazu na prejšnjih volitvah in 6. januarja 2021, popoln prevzem republikanske stranke in večletna kampanja za letošnje predsedniške volitve pomenijo prelom z ameriško politično tradicijo in demokracijo. V ameriško politiko in družbo poleg novih IT orodij, lažnih novic in alternativnih resnic vnašajo (populistične, avtoritarne, nedemokratične, celo protidemokratične in ksenofobne) družbene in politične vzorce, tehnike, pristope in ideologije iz devetnajstega in dvajsetega stoletja (za katere smo upali, da so postali preteklost) ter koncept »neliberalne demokracije« (kakršen obstaja v Rusiji in na Madžarskem, a smo upali, da se ne bo širše uveljavil).
Demokrati, njihovi voditelji in analitiki tega niso razumeli. Če bi dojeli, kaj se dogaja, bi reagirali na Trumpovo strategijo in ravnanje. Reformirati bi morali stranko, Bidnova administracija pa bi morala poskusiti reformirati ameriško politiko. Vendar si ujeti v svojo ideologijo niso priznali, da dober del tradicionalne demokratske volilne baze – delavstvo, sindikati, različne etnične in druge (družbene) manjšine – demokratov ne vidi več kot svojo stranko. Ne verjamejo, da jih demokrati razumejo, da vsaj poskušajo reševati njihove probleme, skrbeti zanje in zadovoljevati njihove potrebe. Demokrati, zlasti demokratska politična nomenklatura se z njimi ne zna več pogovarjati. Ne zavedajo se, da niso več stranka delavstva in manjšin, ki jih razumejo kot elitistično stranko privilegiranih liberalnih intelektualcev, organiziranih interesov in kapitala. Izgubili so stik s svojo nekdanjo volilno bazo.
Kot se je izkazalo po novembrskih volitvah, večine volivcev demokrati in njihova predsedniška kandidatka niso uspeli prepričati, da so njihova stranka ali vsaj njim najbližja volilna ponudba, ki lahko zagotavlja uresničevanje njihovih (kratkoročnih in dolgoročnih) interesov. Bolj kot lepo zveneča, a premalo konkretna gesla demokratov, ki niso imeli jasnega in ljudem razumljivega ekonomskega programa, ki bi pojasnil, kako dobri ekonomski kazalci koristijo njim in jim bodo olajšali vsakdanje življenje, je volivce prepričala in mobilizirana agresivna, izključujoča, pogosto zavajajoča, lažniva in žaljiva Trumpova retorika. Trump, ki vedno predvsem gleda nase in svoje koristi ter je prepričan, da vedno mora zmagati, ne glede na ceno, je precej volivcev in zlasti svoje »vernike« prepričal, da dela in se – kot mučenik in božji izvoljenec – žrtvuje zanje. Osvojil je prepričljivo večino elektorskih glasov in prvič tudi večino glasov vseh volivcev.
Česa se Trumpovi volilci ne zavedajo
Ko poskušamo racionalno komentirati volilne rezultate ameriških predsedniških in kongresnih volitev, lahko trdimo, da se večina njegovih volivcev verjetno ne zaveda dolgoročnih negativnih posledic Trumpovega drugega mandata zanje in za njihove potomce, za njihov ekonomski in socialni položaj, za okolje in podnebje ter zaostrovanje okoljskih, podnebnih, ekonomskih in družbenih kriz in katastrof. Počasi se bodo zavedli, kako razdeljene in razslojene so Združene države, kako se zaostrujeta nasprotje in celo sovraštvo med obema poloma, kako bodo podnebne in okoljske spremembe povzročale vse hujše naravne nesreče in katastrofe, ki bodo tudi vse dražje in katerih posledice bodo vse hujše za običajne državljane. Če bo Trumpova administracija spet izstopila iz pariškega podnebnega dogovora, se bo situacija poslabševala še hitreje, globalne posledice, ki jih bomo občutili prav vsi, pa so lahko nepredvidljive… celo scenarija podnebnega zloma ni mogoče izključiti.
Upamo, da bodo ob izteku Trumpovega mandata ZDA še demokracija (čeprav mogoče ranjena) in da bodo ameriški volivci njegovega naslednika ali naslednico volili na splošnih demokratičnih in svobodnih, pa tudi poštenih in pravičnih volitvah. Kako se bodo republikanci, ki bodo imeli vse vzvode oblasti in moči, lotili morebitne volilne reforme, lahko le ugibamo. Mogoče bo del demokratske nomenklature sodeloval z njimi. Če demokrati ne bodo hoteli izginiti s političnega prizorišča in marginalizirani ostati ob strani, kot se je zgodilo zmernim tradicionalnim konservativnim republikancem, bodo morali svojo stranko prenoviti in preobraziti, predvsem pa bodo morali začeti graditi najširšo in vključujočo demokratično koalicijo, ki bo ponudila realne alternative izključujočemu populizmu. Le tako bodo lahko pritegnili večino volivcev. Ne bodo zadoščale le sredinske in spravljive izjave in politike, ki popuščajo radikalni desnici, katera vse kar ji ni všeč, razglaša za radikalno in škodljivo levičarstvo in liberalizem. Ameriškega sistema in politike, kakršna sta bila nekoč, ni mogoče ponovno vzpostaviti. Poplavo izključujočega agresivnega (desnega) populizma in prodor neliberalnih nedemokratičnih ideologij in politik, bodo lahko zajezili le z radikalnimi demokratičnimi alternativami, ki vključevanja in participacije ne bodo zagotavljale le privilegiranim elitam, ampak najširšim množicam, vsem posameznikom, skupinam in skupnostim, ki želijo sodelovati v odprtem in demokratičnem dialogu, v katerem iščejo za večino sprejemljive in vključujoče rešitve, ki zagotavljajo varovanje manjšin in njihovih pravic. Čeprav se to mogoče za ameriške razmere zdi revolucionarno in terja redefinicijo ameriških sanj, bodo takšne alternative terjale razmislek o tem, da bodo za skupne potrebe in dobro pravičen delež morali prispevati tudi bogatejši in zlasti najbogatejši, katerih monopole bo zato treba omejiti.
Nisem prepričan, da je v ZDA takšen razvoj možen in verjeten, saj bi od sedanjih nosilcev oblasti in moči terjal, da sprejmejo omejitev svojih monopolov, čemur se bodo seveda upirali. Demokrati, republikanci, neodvisni in vsi drugi, ki se ne strinjajo s Trumpom in mu nasprotujejo, bodo morali začeti graditi koalicijo, ki bo omogočila tudi razvoj in promocijo kadrovskega jedra, v katerem bodo sodelovali kompetentni, etični in prodorni kandidati, ki bodo kandidirali za voljene funkcije na vseh ravneh na podlagi skupnih alternativ, strategij, politik in vključujočih ideologij. Med njimi bi morali javnosti predstaviti in promovirati zlasti uspešne mlajše aktiviste, vključno z možnimi skupnimi kandidati za predsedniško in podpredsedniško funkcijo, za katere bi lahko izvedli tudi skupne predhodne volitve v (pred)volilni koaliciji. Takšni kandidati bi lahko bili uspešni protikandidati Trumpovim podpornikom, sledilcem in »vernikom«, ki so bili izvoljeni na vseh ravneh, postopoma pa bi nadomestili tudi sedanje izvoljene Trumpove nasprotnike, ko se bodo upokojili.
Tako bi se Trumpovi politični nasprotniki izognili situaciji, kakršna je nastala letos po televizijskem soočenju, po katerem je bilo jasno, da predsednik Biden bivšega predsednika Trumpa ne more premagati na volitvah. Takrat so mimo običajnega postopka predhodnih strankarskih volitev demokrati – predvsem demokratska politična nomenklatura – določili, da bo predsednika Bidna kot protikandidatka Trumpu nadomestila podpredsednica ZDA Kamala Harris. Poleg tega, da je v volilno tekmo vstopila zelo pozno, so jo volivci povezovali z nepriljubljeno Bidnovo administracijo, ki jo je Trump krivil za visoko inflacijo, draginjo in nižji življenjski standard večine prebivalstva. Gospodarske uspehe, s katerimi se Bidnova administracija lahko pohvali, povprečni Američan pač ne občuti.
Američane ekonomija zanima bolj kot vse ostalo, ne glede na to, kaj kažejo različne ankete in raziskave. Harrisova, ki se ni distancirala od nepriljubljenega Bidna in njegove administracije, javnosti ni znala ponuditi svojega ekonomskega programa, zato so volivci bolj verjeli Trumpovim populističnim geslom in polresnicam/neresnicam o ekonomiji, migracijah in kriminalu ter zatrjevanju, da dela in se žrtvuje zanje. Ženske in mladi, ki jih je nagovarjala Harrisova, ki je poudarjala reproduktivne pravice in druge človekove pravice, demokracijo in tudi zeleni prehod, ki je nujen zaradi podnebne krize, so zanjo glasovali v precej manjšem deležu, kot je pričakovala Harrisova. Poleg tega se je spet pokazalo, da predvolilne ankete in raziskave javnega mnenja, kadar kandidira Trump, niso zanesljive in Trumpa podcenjujejo. Izkazalo se je, da je Trumpa poleg večine republikanskih volivcev in (neprivilegiranih) moških iz delavskega razreda (tako belih, kot tudi tistih iz drugih demografskih skupin) podprlo tudi več mladih, žensk in pripadnikov različnih manjšin kot kadarkoli prej. Verjetno so jih poleg Trumpovih ekonomskih obljub, da bo zanje poskrbel in bodo živeli bolje, pritegnili tudi njegov mačizem, populistična in politično nekorektna retorika ter njegove obljube, da bodo Ameriko spet naredili veliko in najmočnejšo. Uspela mu je triumfalna vrnitev, ki ga je rešila pred sodnimi pregoni in verjetnim zaporom. Namesto svoje zasebne korporacije bo – tokrat z neomejenim pooblastili – spet štiri leta vodil »svoje podjetje« ZDA. Njegovi privrženci mu verjamejo in zaupajo, mnogi vanj verujejo.
Čas bo pokazal, če bo Trump njihova pričakovanja in svoje obljube izpolnil. Večina komentatorjev dvomi(mo), da mu bo uspelo. Nekateri v ZDA (in teh po Gallupovi raziskavi ni malo) so po njegovi volilni zmagi začeli pakirati kovčke in razmišljajo o selitvi v tujino…
Prof. dr. MITJA ŽAGAR je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem ter na Novi univerzi.
