Če bi namreč v istem prostoru za klavirjem sedel pianist, ki bi igral isto klavirsko sonato, bi se večina obiskovalcev verjetno ustavila, mnogi bi se celo usedli in poslušali. To bi bil koncert, dogodek. In glasba bi bila lahko tudi nepopolna, pianistovi prsti bi se klavirskih tipk lahko dotikali prenežno ali premočno, tu in tam bi se lahko dotaknili celo napačne tipke, sonata bi bila lahko prepočasna ali prehitra, a bi ji ljudje vseeno pozorno prisluhnili.

Tudi sama po sebi je glasba velikih mojstrov lepa, a brez interpreta ne zveni popolno. Lep paradoks je to, da brez nepopolnosti umetnost ni zares popolna. Tako kot Shakespearovi na papirju popolni verzi resnično zaživijo šele takrat, ko jih na odru izgovori nepopoln igralec, ko zaslišimo njegov rezki ali hrapavi glas, ko med besedami zaslišimo še njegove vdihe in izdihe, ko ob besedah zazvenijo še premori med njimi. Takrat začne besedilo valovati, zdaj glasno, zdaj tiše, zdaj lahkotno, zdaj otožno, in takrat se nas besede dotaknejo, takrat se vzbudi čustvo.

Kot se čustvo razkrije za notami, ko jih odigra pianist. Šele ko nekdo čuti, kar igra, postane glasba zares glasba. Zato se nas včasih dotakne glasba uličnega glasbenika, ki igra aritmično in na trenutke celo napačno, a z dušo, in se nas ne dotakne glasba tehnično izbrušenega, a nevživetega orkestra. Ali pa računalnika.

Ko se je pojavila umetna inteligenca, so se mnogi prestrašili, da bo začela ustvarjati glasbo namesto skladateljev, pisati romane namesto pisateljev, slikati namesto slikarjev in naposled izvajati še performanse namesto Marine Abramovič. A vsaj za zdaj se zdi, da bo umetnost računalnikom, pa naj bodo še tako inteligentni, ostala nedosegljiva. Morda začne umetna inteligenca nekoč namesto prevajalcev prevajati priročnike, brošure in kuharice, a ne literature in ne poezije. Umetna inteligenca pač nikakor ne bo prevedla enega človeka drugemu, kot to počne umetnost.

Zadnje dni sem prebiral roman velikega madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija Satanov tango, potem pa sem si ogledal še sedemurno upodobitev tega romana v režiji Béla Tarra, enega redkih njegovih filmov, ki mi ga še ni uspelo videti v kinu. V enem začetnih poglavij Krasznahorkai pripoveduje o upokojenem doktorju, ki zaprt v svojo hišo po cele dneve sedi ob oknu, pije žganje in opazuje puščobno okolico. A v njegovi od boga pozabljeni vasici se nič ne zgodi in razen tega, da mu soseda prinese hrano, se tudi njemu nič ne zgodi. Pa vendar doktor ta nič vestno zapisuje v svoje knjižice, tako kot ponavljajoče riše svoj pogled skozi okno, blatno ploščad med robovoma sosednjih hiš, po kateri se le tu in tam kdo sprehodi.

In tako kot nas Krasznahorkai v romanu z dolgimi, kot reka vijugavimi stavki nosi vse globlje v nesmisel doktorjevega obstoja, tako nas tudi Tarr pusti, da ga gledamo, kako počasi zapisuje svoja opažanja in kako riše svoje poglede. Le tu in tam si doktor natoči malo žganja, dokler mu ga ne zmanjka in mora zato stopiti iz hiše. In potem ga gledamo, kako počasi hodi skozi vas do gozda, kjer naposled od utrujenosti in pijanosti omaga.

In prav ta doktor, ki počasi riše robove hiš in antene na njih, mi je prišel na misel, ko sem gledal klavir, kako igra Lisztovo klavirsko sonato. Zakaj je privlačnejše gledati človeka, ki sedi ob oknu in riše pogled skozenj, kakor poslušati računalnik, ki brezhibno izvaja virtuozno melodijo, sem se vprašal. In zakaj računalnik nikdar ne bo zmožen napisati pripovedi o človeku, kot je doktor, še manj pa jo uprizoriti? Morda zato, ker je ta zgodba sočasno globoko nesmiselna in globoko človeška? Ali ker je tako zelo banalna, da je njeno banalnost nemogoče razumeti s pomočjo umetne inteligence? Ali s pomočjo kakršne koli inteligence.

Zgodbe o doktorju zagotovo ni mogoče doumeti strogo razumno. Inteligenca, naravna ali umetna, vseeno, nam pri razumevanju zgodbe o doktorju in njegovem niču pač ne pomaga veliko. Ker njegovo zgodbo, ali kar doktorja samega, človek začuti ali pa ne začuti. Tako kot glasbo. Zgodbe o človeku, ki je za vselej obsedel ob oknu in tam potrpežljivo čaka svoj konec, si najbrž ni težko zamisliti. Najbrž marsikdo osebno pozna takšne ljudi, a vendar nihče razen Lászla Krasznahorkaija ni iz te zgodbe, ki ni zgodba, ustvaril dolgega poglavja svoje literarne mojstrovine. In nihče razen Béla Tarra ni o človeku, ki sedi ob oknu, posnel veličastne ure filma.

Velika umetnost je pač vselej izmuzljiva in nedoumljiva, pogosto na videz celo nesmiselna. Ali banalna. Nemalokrat je umetnost tudi namenoma skrivnostna in se nam njeno bistvo ne razkrije ob prvem stiku z njo, kakor se nam ob prvem stiku ne razkrije človek. Včasih smisel umetniškega dela lahko le slutimo, kakor ga lahko slutimo v Satanovem tangu.

Slutnja pa je računalnikom tuja. In jim bo tuja tudi ostala.