Po štirih desetletjih sem ponovno obiskal deželo, kjer sem začel svojo diplomatsko pot. V ZDA je naša hči, takrat najstnica, potovanje z avtom po celini opisala kot … koruza, koruza, koruza … in prispeli smo do morja. Potovanje iz Šanghaja prek Chongqinga in Xiana bi lahko podobno opisal kot … nebotičniki, nebotičniki, nebotičniki … in prispeli smo v Peking. Kitajci imajo radi grandiozne projekte. Pettisočkilometrski Kitajski zid je nacionalni ponos že vsaj dve tisočletji. Danes so ponosni na tisočero nebotičnikov, ki segajo v oblake, ter številne mostove neverjetnih razponov.
Kitajski mediji so ameriške volitve obravnavali kot postransko temo. Ko so v ZDA izbirali predsednika ali predsednico, je kitajski predsednik Xi, oblečen kot nekoč Mao Cetung, v ruralni provinci Hubej na poljih zelja dajal inštrukcije o sodobnem kmetijstvu. Nakar so poročali o vojaških manevrih elitnih zračnih desantnih sil kitajske vojske, ki je v pripravljenosti »v vsakem trenutku na vsako nevarnost«. Sledile so novice o šanghajskem mednarodnem sejmu ter bilateralnih obiskih iz prijateljskih držav, Finske in Salvadorja. Šele nato so prišle na vrsto ZDA in predsedniške volitve. Po izvolitvi smo slišali uradno izjavo zunanjega ministrstva. Dva dni kasneje so sporočili, da je Xi telefoniral Trumpu, ne pa tudi vsebine njegove čestitke.
Bodo Kitajci »potrebovali« zunanjega sovražnika?
Kitajci, pa ne samo Kitajci (podobna prepričanja je zaslediti od Singapurja do Tokia), verjamejo, da je ponovna izvolitev Trumpa za ameriškega predsednika znamenje, da se center svetovnega dogajanja definitivno prestavlja na Vzhod, v Azijo in indopacifiško regijo. To na globalni sceni hkrati pomeni zgodovinski zaton Evrope in njene politične arhitekture, Evropske unije. V takšnem generalnem geopolitičnem kontekstu Trumpa na Kitajskem obravnavajo v dveh sklopih – ekonomskem in varnostnem. Oba sinergično pomenita definiranje nove geopolitične podobe, organizacije ter delovanja sveta in negotovost, kako ta proces voditi s čim manj globalnimi in regionalnimi pretresi, še posebej da bi se izognili odpiranju novih ter nadaljevanju in eskalaciji obstoječih vojnih požarov. Trumpova grožnja s 60-odstotnimi carinami za uvoz iz Kitajske pomeni za Kitajsko imperativ iskanja novih zavezništev in trgov za svoje proizvode. Na svetovnem jugu intenzivno krepi politične in ekonomske odnose z afriškimi in latinskoameriškimi državami. Z Rusijo, ki je pod ekonomskimi sankcijami Zahoda, si lahko zgolj omejeno pomaga. Poceni energenti (nafta in zemeljski plin) so finančno zelo pomembni, ne morejo pa reševati problema presežkov industrijske proizvodnje.
Izrednega pomena je nedavni sporazum z Indijo o urejanju nevralgičnega mejnega spora v Himalaji, ki sta ga na letnem zasedanju držav BRIC v Kazanu v Rusiji dosegla predsednika Xi in Modi. Sporazum dveh azijskih velikank odpira nove perspektive in omogoča drugačno geopolitično dinamiko tega prostora. Z ene strani odpravlja ali vsaj začasno ugaša eno ključnih nevralgičnih konfliktnih žarišč, pomembnih za svetovni mir, z druge odpira možnosti popolnoma novih poti geopolitične preobrazbe sveta v naslednjih desetletjih. Predstavljajte si »global power play«, če bi obema velesilama uspelo medsebojne antagonizme transformirati v indokitajsko sodelovanje.
Pandemija in erozija mednarodnih odnosov z Zahodom (ZDA in Evropo) se čutita v ekonomiji, ki popušča. Naročila z Zahoda kopnijo, postajajo bolj selektivna in zahtevana. Domači trg je daleč od zmogljivosti, da absorbira presežke izvozu namenjene proizvodnje. Večerni pogled v razsvetljena okna primestnih naselij razkriva skromnost stanovanjskega standarda. V nočni blišč zre revščina tretjega sveta. Kitajska je pač država, ki dejansko pripada globalnemu jugu. Mlada generacija, ki zaradi turbourbanizacije postaja vse bolj mestna, ni pripravljena na trdo delo, da bi si zagotovila lastno streho nad glavo, avto in druge dobrine. Raste generacija brez ambicij, ki ji pravijo »3 ne« (ne poroke, ne avtomobila in ne stanovanja). Živi iz dneva v dan, čakajoč dobrine, za katere so vse življenje trdo garali njihovi starši. Komunistični partiji ne stojijo nasproti mladi kontrarevolucionarji ali revizionisti, temveč mladi nerevolucionarji, apatična mladina brez ciljev ter konfucijanskega kolektivnega duha. Desetletja trajajoča demografska politika enega otroka je ob tradicionalni prioriteti moških potomcev porušila prirodno spolno ravnovesje v družbi v korist moških. Mladi fantje se iz vasi selijo v mesta, kjer jih čakajo »preračunljive neveste«, katerih edina ambicija je poroka z bogatim ženinom. V nezmožnosti razreševanja notranjih problemov mlade generacije na eni strani ter rastočih socialnih tenzij na drugi bi utegnila partija potegniti potezo, ki dokazano vedno deluje mobilizacijsko: poklicati na pomoč zunanjega sovražnika. V rezervi za takšno nalogo ima vedno na voljo Tajvan, katerega vračanje pod okrilje matice države ali obramba pred »ameriškim imperializmom« bo še pomembnejša sestavina bodoče kitajske notranje ali zunanje politike, ne glede na to, kaj bo dejansko naredil ali česa ne bo naredil Trump.
Evropa postaja zanimiva
Trumpova varnostna dimenzija v Aziji je kompleksna in dvoumna. Podobno kot Evropejcem v Natu Trump tudi azijskim zaveznikom dopoveduje, da premalo vlagajo v obrambo in naj ne računajo na zastonjsko ameriško zaščito. Pa vendar hkrati grozi Kitajski, če bi se odločila za nasilno vračanje Tajvana pod svoje okrilje. Južni Koreji grozi z umikom okoli 30.000 ameriških vojakov 2. pehotne divizije, ki tam bazira od konca korejske vojne. Tudi za Okinavo ima do japonske vlade podobne finančne zahteve. Severna Koreja se je od njegovega zadnjega srečanja z Kim Jong Unom zelo spremenila. Z obrambnim sporazumom se je čvrsto navezala na Rusijo in se aktivno vključila v vojno v Ukrajini na njeni strani. Trump v dvojčku Putin-Kim prav gotovo ne želi igrati tretjega kolesa. Pomembno dimenzijo regionalne varnosti bodo določali ameriško-indijski odnosi. Trump in Modi se osebno dobro razumeta in pričakovati je krepitev te bilateralne vezi na azijski podcelini. Glede na to, da dokazano ne prijateljuje z multilateralnimi strukturami, najsi gre za Nato ali EU, enako velja tudi za indopacifiški prostor. Ni prav jasno, kaj se utegne zgoditi z njegovo »natoizacijo« oziroma z regionalnima varnostnima povezavama, kot sta Quad (ZDA, Avstralija, Japonska in Indija) in AUKUS (Avstralija, Velika Britanija, ZDA).
Evropa, ki naj bi izpadla iz prve lige Trumpove globalne pozornosti, prav zato postaja ponovno še posebej zanimiva za Kitajce. Tesnejši, bolj usklajeni in bolj uravnovešeni odnosi, tako z EU kot celoto kot bilateralno z njenimi posameznimi članicami, so za Kitajsko preživetveno pomembni v primeru resnega zaostrovanja kitajsko-ameriških odnosov. Namesto nedavne volčje diplomacije lahko pričakujemo bolj umirjeno diplomacijo, ki bo potekala po dveh kanalih. En kanal bodo predstavljali glavni kitajski evropski ekonomski partnerji z Nemčijo in Francijo na čelu. Vanj se želi z obiskom italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, v maniri Marka Pola, vključiti tudi Italija. Drugi kanal predstavljajo vse druge države, velike in male, prek katerih želi Kitajska graditi specifične nišne zmogljivosti v Evropi ter si zagotavljati mikrostrateške pozicije. Primer takšnega kitajskega lokalnega delovanja lahko spremljamo na delu, v dobrem in slabem, v naši jugovzhodni soseščini od Hrvaške do Grčije.
Kitajska in Zahod nista paralelna, temveč mimobežna svetova. V nekaterih točkah se dotikata, v drugih približujeta, v tretjih oddaljujeta. Trump bo tem odnosom dal dodatno energijo, kot jo je na sebi svojstven način dal tudi v svojem prvem mandatu. Kitajska je svetovna sila in država tretjega sveta hkrati. Ali lahko država takšnih nasprotij vlada Pax Sinica, kot so v dvajsetem stoletju Pax Americana vladale Združene države? Z izvolitvijo Trumpa najmočnejši državi sveta vodita z absolutnim nadzorom vseh vzvodov nacionalne moči avtokrata, ki imata več skupnega, kot je videti po njunem stilu vodenja. Bo to dovolj, da bosta našla osebni modus sobivanja, ki bo obema omogočil, da se počutita kot vladarja najmočnejših držav sveta? Lahko zgolj ugibamo, ne moremo vedeti. Zagotovo pa vodilne vloge drug drugemu ne bosta prepustila brez boja. Nejasnost in nepredvidljivost mednarodnih odnosov je edina konstanta, s katero moramo na novo postavljati temelje sveta.
Šlamastika z vabilom na obisk
Kitajci malo iz vljudnosti, malo iz radovednosti sprašujejo tujce, od kod prihajajo. Za Slovenijo je bilo včasih težko pojasniti, od kod pravzaprav smo. Naše mesto v svetu jim je danes bolje znano. Vendar se motite, če menite, da vedo, da smo nestalna članica varnostnega sveta ZN, ki se bori za svetovni mir. Novo identiteto Sloveniji daje Melania, žena novega-starega ameriškega predsednika. Ko rečeš Slovenija, se jim obraz raztegne v širok, razumevajoč nasmeh: »Aaaah, Melania.«
Ob vrnitvi domov me je pričakala novica, da predsednica Pirc-Musarjeva vabi na uradni obisk v Slovenijo predsednika Xi Jinpinga. Morda bi morala napisati v vabilu, da smo mi od tam, od koder je doma Melania, in bi to utegnilo kaj prispevati k popuščanju kitajsko-ameriških napetosti, o katerih v svoji čestitki Trumpu ob izvolitvi govori kitajski predsednik. Zares pa me je presenetilo, da obisk ni usklajen niti s predsednikom vlade, niti z zunanjo ministrico, niti s predsednico državnega zbora. Pojasnilo iz predsedničinega kabineta, da lahko predsednica neodvisno od izvršne in zakonodajne oblasti vabi, kogar hoče, na uradni obisk v Slovenijo, kaže na skrb zbujajoče diletantstvo v predsedniški palači. Tridesetletna državica, ki lahko s svojima dvema milijonoma prebivalcev naseli enega od primestnih kvartov kitajskih megapolisov, vabi na uradni obisk brez jasno definiranega političnega, ekonomskega ali kakšnega koli drugega strateškega nacionalnega cilja. Pri tem se nosilci slovenske politične moči na očeh domače, tuje in, kar je še najhuje, kitajske javnosti prerekajo o že poslanem vabilu, kdo ima prav in kdo ne. Ostal sem brez besed (kar se redkokdaj zgodi) in sem si moral pomagati s slovarjem, da bi našel primeren izraz za to. Prava beseda je šlamastika: »neprijeten, zapleten položaj zaradi neumnega, površnega, sramotnega ravnanja, politični zmazek, neodgovorno, površno dejanje ali ravnanje«, jo definira SSKJ.
V Sloveniji imamo politično ubijajoče politično rivalstvo, ki ga dopolnjuje osebna vendeta, kar vse hromi, namesto da stimulira obči družbeni razvoj. Ne samo da smo pozabili, kaj je nacionalni interes, pozabili smo tudi, kaj je nacionalni ponos. Nič ni narobe s samim vabilom, prav vse pa je narobe z njegovo pripravo. Epizoda z vabilom je nacionalna sramota, ki meče temno senco dvoma na predsednico in njene najožje svetovalce o resničnem ozadju ter motivih. S tem vabilom je Slovenija prav gotovo povečala svojo prepoznavnost v vrhovih politične oblasti Kitajske. Zagotovo pa ne pozitivne, po kateri tako zelo hrepenimo.
