Že pred tem je pisal zgodovino, ko mu je kot prvemu človeku s posebnimi potrebami uspelo končati triatlon. Za štiri kilometre plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in skoraj 42 kilometrov teka v domači zvezni državi Florida je potreboval 17 ur.

S športom se je začel ukvarjati po osemnajstem letu, ko ga je oče začel motivirati za tek – nekaj, kar je dotlej sovražil. V srednji šoli se ni več videl, močno se je tudi zredil. Takrat je za svojega sina, ki je moral pri petih letih na operacijo odprtega srca zaradi dveh lukenj, do četrtega leta ni mogel hoditi, do petega pa jesti trde hrane, razvil posebno motivacijsko tehniko. Poimenoval jo je »en odstotek«. Kar je pomenilo, da se bo vsak dan potrudil, da bo svojo vadbo izboljšal za odstotek.

Da je prišel do točke, ko teka ne sovraži več in lahko preteče maratone in zmore ironmana, je bilo potrebnega veliko potu: vadil je od štiri do osem ur na dan. Njegov oče Nik se spominja, da so bile za Chrisa dirke več kot le ciljna črta in praznovanje zmage. »Ironman mu je služil kot odskočna deska, da je bil korak bližje svojemu cilju, da bi živel življenje, polno vključevanja in vodenja.«

Poleg tega, da se Chris veseli naslednjih tekov, ima povsem navadne želje mladega moškega. Želel bi si hišo, avto in vročo svetlolasko iz Minnesote.