Vmes sem na hitro poklepetala s kom v vrsti. Vsaj trije so mi rekli, da v glavnem berejo samo dela tega avtorja, ostalih ne. Šla sem vse do začetka, kjer se je dolgolas in črnolas tip s tatuji energično podpisoval v knjige ter se fotografiral s skoraj vsakim. Kar je vredno občudovanja. Toda kdo je to?!
Chris Carter – tako je pisalo na plakatu za njim. Vrnem se na našo stojnico, povem ostalim, kako je človeku ime. Prizor, ki sem ga v osmih letih, odkar delam na sejmu, videla prvič. Kaj takega se na sejmu ne dogaja. V tišini vsi guglamo po telefonu in preverjamo ime tega človeka. Končno se ena od založnic opogumi in reče: »Kje mi živimo? Mislim – v teh naših oblačkih nič ne vemo o tem človeku. Delamo pa knjige za te, ki stojijo v tej dolgi vrsti. Sejem bi moral tej založbi plačati.« Slednje je letelo na cenik za vsako žarnico, koš, grafiko na zaslonu in še mnogo malenkosti, ki jih moramo razstavljalci plačati.
Vrsta nas je hkrati navdušila in osupnila. »Da ne omenim kruto vidnega dejstva, da ta založba dolgo ni imela lektorjev. No, če so jih imeli, se tega v knjigah ni opazilo. Lahko bi jih tudi jaz lektorirala,« je dodala založnica in odšla. Dober udarec v glavo je bila ta vrsta, neznani nam pisatelj. Kot da bi nas zalotili pri zalezovanju in potem na nas zlili škaf vode. Malce poklapani smo nadaljevali delo na svojih stojnicah. V meni je še malo odmevalo. Spet sami vprašaji, potem pa pri sebi naštevanje, kaj vse mi delamo za vse generacije, kako skrbno izbiramo avtorje, avtorice, ilustratorje, prevajalke, recenzente, lektorje … pa nič od tega. Nekaj gneče okoli znanih domačih imen in to je to. Pa smo večinoma s sejemskim izkupičkom zadovoljni. Ja, na sejmu smo, da prodamo knjige. Vsak dan posebej na koncu gledamo v blagajno in ugotavljamo, koliko se nam je izplačalo.
Prvič sem tudi doživela, da je prišel gospod z dolgim spiskom, kupil tri vreče knjig, pustil skoraj jurja in odšel. Gospod je zbiralec. »Vas lahko fotografiram?« sem ga vprašala in nekako je privolil. »Upam, da žena tega ne bo videla.« Razlagal je, koliko hiš ima in kako vse te knjige hrani. Skratka, premožen gospod, ki kupuje knjige. Pri nas je to fenomen. No, nekaj zbirateljev sem že videla. Kupovali so zbirke v lepih škatlah in vsakič, dokler je bil še v obtoku, potegnili ven bankovec za 500 evrov. Tega smo potem še nekaj časa gledali kot največji čudež.
Vrste pri naši gostji Magdaleni Blažević, Hrvatici iz Mostarja, ki je napisala mojstrovino o sestrični, ki je 14-letna padla pod streli vojaka, ni bilo. Poetična knjiga, s pravo mero, nikoli ne zdrsne čez. Smrt otroka je tema, pri kateri bi se lahko razlila čez vse. Pa se ni. Odmerjeno in mojstrsko je napisala roman. Pred tem sem, kot vedno, klicala ljudi, da bi prišli na pogovor, novinarje tudi. A hude vrste ni bilo. Ker je ne poznajo. Ker ni svetovno znana. Če bi bila, bi se vile daljše vrste, četudi knjige ne bi prebrali. Tako je to. Vrste se vijejo za preverjene in svetovno znane. Zakaj bi hodili na pogovor z neznano avtorico iz regije? Ko sem na pisateljskem odru vodila pogovor z njo, sem slišala odmeve nje, sogovornic in vseh zvokov bližini. Na koncu sem bila utrujena, kakor da bi ravno pretekla maraton. Po uri pogovora. Akustika je večen problem sicer boljšega sejemskega prizorišča.
»Sejem je,« sem ji rekla, »ljudje hodijo okoli in se tu in tam ustavijo na kakšnem pogovoru.« Slednjih je ogromno. Za moj občutek vedno preveč. Vem, kako zelo se organizatorji trudijo z nami. A vsa ta leta se sprašujem – pri tem gledam v smeri Istre in njihovega sejma – zakaj ni tukaj nobenega kuratorstva. Vem, da potem vsi ne bi prišli čez z vsemi predlogi, željami. A imeli bi program crème de la crème. Lažje je biti demokratičen, odprt za vse, kot da bi kdo pogumno poskrbel za izbor. Lahko bi se komu zamerili. Grozno, kajneda? Seveda, kako bi komurkoli, ki je za stojnico odštel lep denar, potem rekli: »Ne, mi bomo izbrali program.« Tisti, ki delajo na razstavišču, so povedali, da smo mi še okej, saj da je bilo kar nekaj sejmov pred knjižnim napol praznih. Ne samo epidemija, tudi čas spreminja navade. Kako se jim bomo prilagodili?
Nekaj upanja se mi je povrnilo na turneji po šolah z Erikom Woutersom, ki prebiva v Antwerpnu, živi pa v nizozemščini. Zahvaljujoč njemu sedaj poznam skoraj vse, ki živijo v Sloveniji in prevajajo iz nizozemščine. Na srečanju v Osnovni šoli Franceta Prešerna v Mariboru so bili učenci od šestega do devetega razreda. Živahni, zgovorni. Erik je razlagal o Danu, osrednjem junaku njegovega romana, ki ima motnjo avtističnega spektra ter si doma naredi vadbeni in čudežni svet. V vadbenem s figuricami vadi realne situacije. Pogovor za delo, recimo. V čudežnem pa spremlja otroke znanih pravljičnih likov. »Kaj pa vi naredite, ko bi radi pobegnili od šolskih obveznosti, zaslonov, vsega?« sem vprašala otroke. Deklica je dvignila roko in rekla: »Berem knjige. S knjigami lahko potujem po različnih delih sveta, v preteklost in prihodnost.« Ti otroci so me povsem prevzeli in navdušili. Na tisto tri ure dolgo vrsto na sejmu sem pozabila. Zato delamo, kar delamo.
