To se mi je zgodilo pred kratkim, ko sem začel pisati kolumno o pomenu literature. Saj veste, če ste pisatelj in imate radi literaturo, želite od časa do časa spomniti ljudi na to, kako pomembno je v svetu lažnih novic brati knjige, ali pa na to, da nas literatura uči razumeti drugega v svetu, ki drugega sploh več ne opazi. In tudi zdaj sem pisal o prednostih branja knjig pred buljenjem v zaslone in sem ravno brskal po spletu za citati starih mojstrov, Borgesa, Prousta ali Eliota, recimo, da bi podkrepili moje misli – ker ob besedah resnično pametnih ljudi tudi tiste okoli njih zvenijo pametno – ko sem ugotovil, da je vse, kar sem bil napisal in želel napisati, ravnokar objavil nekdo drug.
»Ko se moja misel obrne k literaturi, mi pride na misel to, kar je veliki argentinski pisatelj Jorge Luis Borges rekel svojim študentom: 'Najbolj pomembno je brati, stopiti v neposreden stik z literaturo, bolj potopiti se v živo besedilo, ki je pred nami, kot pa se zapičiti v kritične ideje in komentarje,'« je pisal ta kolumnist, komentator ali kaj je že bil in lahko sem le z bolečim zavidanjem ugotavljal, da mu gre brskanje po spletu bolje od rok in da je zato hitreje kot jaz izbrskal primeren Borgesov citat. In to tak, ki ga meni v sto letih ne bi uspelo izbrskati, saj nisem vedel niti tega, da je imel veliki Jorge študente, kaj šele, kaj jim je govoril.
A bilo je še huje, kot se je zdelo na prvi pogled. Ta kolumnist, komentator ali kaj je že bil je namreč dobesedno prepisoval misli iz moje glave. »V dolgočasju počitnic, v vročini in v samoti nekaterih zapuščenih sosesk najti dobro knjigo za branje postane oaza, ki nas oddalji od drugih izbir, ki za nas niso dobre,« je pisal, malo zatem pa še: »Za razliko od avdiovizualnih medijev knjiga zahteva večjo osebno angažiranost bralca. Bralci na novo napišejo besedilo in povečajo njegov obseg s svojo domišljijo …« In tako naprej, ena moja misel za drugo, preden ne zaključi, da je po vrnitvi s potovanja na Japonsko na vprašanje, česa se mora Zahod naučiti od Vzhoda, odgovoril: »Mislim, da Zahodu manjka nekaj poezije.«
Ta zaključek je seveda z levo roko prekašal zaključke, ki sem jih imel za svojo kolumno v glavi sam, in prav nobenega smisla ni imelo, da bi nadaljeval pisanje. Pomislil sem že, da bi uredniku predlagal, naj namesto mojega objavi kar besedilo tega pisca, a sem sumil, da urednik v Objektivu ne bo hotel objaviti nekega neznanega kolumnista, komentatorja ali kaj je že bil, ki sem ga jaz slučajno našel na internetu. V današnjih časih je pač več vreden slaven bedak kot neznan modrec. Zato mi ni preostalo drugega, kot da začnem pisati novo kolumno, o čisto novi temi.
Dobro, živemu človeku se vse zgodi in tudi ni bilo prvič, da sem že napisano kolumno izbrisal. Pa tudi tem je bilo na pretek – vsaj nekaj dobrega od vseh teh vojn in globalnega segrevanja – treba je bilo le še najti takšno, o kateri ni ravno včeraj ali predvčerajšnjim v Dnevniku že kdo pisal.
A ko sem listal po starih časopisih, sem hitro ugotovil, da je večina tem že obdelanih. O globalnem segrevanju je pač nemogoče pisati tako poetično in ganljivo, kot piše Nataša Kramberger, o vojnah pa ne tako pronicljivo in šegavo kot Ervin Hladnik Milharčič. A na mojo neizmerno srečo že cel teden ni nihče napisal ničesar o migracijah in migrantih.
Rešen sem, sem si oddahnil, in se začel v mislih prestavljati v kožo reveža, ki prečka Saharo na dveh nogah, nato pa še Sredozemlje v razpadajoči barkači, da bi na koncu pristal v rokah srboritih evropskih obmejnih organov ali v krempljih novodobnih sužnjelastnikov. A sem se ustavil. Ne bom ponovil napake in spet pisal, kar je že napisal nekdo drug, sem si rekel. In sem šel vnaprej preverit, ali je tisti kolumnist, komentator ali kaj je že bil, tisti, ki mi je sunil kolumno o literaturi, zadnje čase pisal tudi kaj o migracijah.
In ko sem tako na hitro preletel strani njegovega časopisa, nekakšnega Vatican News, sem v preletu prebral stavek »prizadevajte si za širjenje upanja za tiste, ki prihajajo po balkanski poti, da bi se lahko vsi imenovali bratje«.
Lahko si mislite, da sem besno treščil po tipki off in ugasnil računalnik. Bilo mi je namreč jasno, da mi kot poštenemu levičarju ne preostane drugega, kot da še enkrat napadem kapitalizem in potrošništvo. Rok oddaje se je pač nezadržno bližal, zato sem prižgal računalnik in pustil svojemu ogorčenju nad tem materialnim svetom, da se počasi steče v konice mojih prstov. A na ekranu pred menoj je s tega istega Vatican News butnila vame misel »Potrošništvo je rak družbe.« Najbrž razumete, da sem se moral predati in si priznati, da to, kar pišem, ni moja kolumna.
Papež Frančišek je ime vašemu tokratnemu kolumnistu, komentatorju ali kaj je že. Napisal je vse, kar sem hotel napisati sam, zato se lahko le še podpišem pod njegove besede.
