V zgodovini poznamo tisočdnevno vojno, ki se je zgodila v nekem drugem času in prostoru (državljanska vojna v Kolumbiji 1899–1902), zato do nje nimamo nobenega odnosa, ne čustvenega ne racionalnega. Sedemkrat daljši čas – Sedem tisoč dni v Sibiriji – je epopeja Karla Štajnerja (Delo Globus, 1977) o človekovi volji za preživetje ter želji po svobodi v najtežjih okoliščinah Stalinovega gulaga. Tisoč dni v Ukrajini znajo izmeriti samo tisti, ki v njej živijo. Ki čutijo vsakodnevne opozorilne alarme, da prihajajo zlovešči napadi raket in brezpilotnikov. Ki živijo z električnimi mrki, omejenim živežem in strahom pred poštarjem, da jim prinese novico o smrti dragega moža, otroka ali vpoklic v vojsko tistih, ki so do zdaj ostali nepoklicani na fronto. Tisoč dni tistih na fronti ne izmeri noben koledar. To je tisoč tisočev trenutkov med življenjem in smrtjo, strahom in junaštvom, obupom in upanjem, uporom in predajo. Drugi, ki imamo srečo živeti v miru, imamo svobodo verjeti tudi, da ni pravičnih vojn, kot je glasno oznanjala peščica mirovnikov na protestu v Ljubljani.
Čigava resnica je manj manipulativna
Številke o mrtvih in ranjenih vojakih, civilistih, beguncih in razseljenih, vojnih ujetnikih in vseh drugih, ki jih vojskujoči se strani uporabljata v propagandne namene dokazovanja svoje resnice ter za obsojanje sovražnika oziroma ki jih je treba skriti zaradi vzdrževanja bojne morale in politične stabilnosti ter podpore vojnim naporom pred lastno in tujo javnostjo, so v vsaki vojni predmet stroge tajnosti. Informativno-propagandne službe vojskujočih tekmujejo, kateri bo uspelo zagotoviti za svojo resnico daljšo minutažo v mednarodnih novicah vodilnih svetovnih medijskih hiš in spletišč. Resnične vrednosti vojnih izgub je v vojni vihri zelo težko, skoraj nemogoče objektivno prikazati. S preprečevanjem ali oteževanjem dela mednarodnim organizacijam, kot so agencije Združenih narodov ali Rdeči križ/polmesec, je ta naloga še težja. Zato se ne bomo spuščali v podrobnosti številk, ker ne vemo, čigava resnica je manj manipulativna. Dovolj bo, da se zadovoljimo s strašljivo aproksimacijo, da je skupnih ruskih in ukrajinskih žrtev (mrtvih in ranjenih) več kot milijon. Za vsak dan vojne to pomeni 1000 izgubljenih ali fizično ranjenih življenj.
Manj kot sto dni ima na voljo novi predsednik Donald Trump, da izpolni svojo predvolilno obljubo, da bo končal vojno v Ukrajini še pred inavguracijo 20. januarja 2025. Si bomo ukrajinsko vojno zapomnili kot tisočstodnevno vojno? Pričakovanja so velika, združeni mirovniki na levi se veselijo – mir jim obljublja njihov mirotvorec Trump. Ukrajince pri tem stiska pri srcu. Jih bo Trump prodal Putinu, zamenjal za kakšno njegovo uslugo ZDA ali morda kar Trumpovi družini? Postavlja se neizogibno grenko vprašanje – so se za to borili, so za to krvaveli? Kaj lahko še stori predsednik Zelenski, kaj preostala ukrajinska politika, kaj njihova vojska, kaj Ukrajinci kot narod? Zelenski desperatno grozi, da bo v primeru odtegnitve vojaške pomoči Ukrajina v letu dni razvila svoje lastno jedrsko orožje, kot ga je nekoč, v Sovjetski zvezi, že imela. In kaj potem? Bo z njim prestrašila Ruse do te mere, da bodo odstopili od svojih končnih ciljev? In če ne bodo? Bi ga bila pripravljena tudi uporabiti? Zahodni mediji poročajo, da se Trump in Putin že pogovarjata, glavni Putinov govorec Peskov to odločno zanika kot zahodno propagando. Čas pa teče, teče.
Vsaka vojna na koncu postane test družbene vzdržljivosti, vojne ekonomije in sposobnosti nadomeščanja izgub. Čeprav zahodne sankcije niso ustavile vojne, počasi le razjedajo Rusijo, razjedajo pa tudi Evropo, ki jo vsak na svojem koncu sveta stiskata še Trump in Xi. Vključitev severnokorejskih sil, ekvivalenta ene divizije, ne more odločati o izhodu vojne, vendar za Putina niso samo znak predane politične podpore daljnovzhodne zaveznice, temveč tudi konkretna pomoč v živi sili. Čeprav se zdi, da so trenutne ruske težave kritične, je prihodnost še vedno negotova in odvisna od številnih dejavnikov, vključno z odločitvami zahodnih držav o pomoči Ukrajini. Ukrajina je mit o nepremagljivosti ruske vojske že zdavnaj porušila. Evropski parlament je obletnici posvetil posebno zasedanje. V tem času, ko naj bi Trump izpogajal mir, je politično pomembno, da Evropska unija pokaže maksimalno politično enotnost ter strateško odločnost, da pomaga Ukrajini. Treba je politično zdržati do konca januarja in ohraniti frontno linijo brez večjih strateških porazov. Priprava ruske ofenzive proti Kursku in Harkivu je v funkciji boljših vojaških izhodišč za začetek pogajanj z Američani. Bidnova zelena luč za ukrajinsko uporabo raket dolgega dosega ATACMS dva meseca pred koncem njegovega mandata ne more spremeniti poteka vojne, lahko zgolj zmanjša ruski pritisk na fronti. Putin jo izkorišča za dodatne grožnje Zahodu s širitvijo vojne na Nato in s tem poglablja razdor znotraj zavezništva in EU. Vendar bi bil neumen, če bi zares vojaško reagiral, saj pričakuje, da bo bodoči predsednik ZDA to uporabo preklical. Dovoljenje bolj kot skrb za Ukrajino odraža turbulentne notranjepolitične razmere v ZDA.
Vojna je dobila mlade
V tisočih dneh so na Zahodu zrasla mirovniška gibanja, ki jih vodijo in spodbujajo tisti, ki se spominjajo mladosti v revolucionarnih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. »Make Love not War«, »Yanky Go Home« in podobne parole je hipijevska Amerika v upiranju vojni v Vietnamu izvozila v Evropo in preostali svet. Vsaj pol milijona mrtvih in ranjenih Rusov pomeni, da skoraj vsakdo pozna koga, ki jo je skupil v tej vojni. Pa vendar je Rusija notranje mirna, ničesar podobnega preteklemu mirovniškemu valu ni zaznati. Se Rusi strinjajo s Putinom, da je Ukrajina ruska in da jo morajo vrniti matici Rusiji zlepa ali zgrda? Je to v resnici ruska in ne zgolj Putinova vojna? Ali pa je Putinova represija tolikšna, da mu je uspelo do konca zatreti in v kali zadušiti kakršen koli osebni in/ali kolektivni upor? Tisti, ki so lahko, so že zdavnaj pobegnili iz Rusije v svet, da bi se izognili mobilizaciji in zaporu. Tisti, ki so ostali, ker za to nimajo priložnosti ali možnosti, so se potuhnili, obmolknili upajoč, da jim bo tako uspelo preživeti do novih mirnih časov. Protesti zoper Putina ruske migracije v tujini (Berlin, Ljubljana) ne morejo od zunaj odločilneje spremeniti stanja duha v Rusiji.
Filozof Slavoj Žižek brez haska opozarja, da mirovniki na Zahodu, vključno s Slovenijo, od samega začetka svoj gnev usmerjajo v napačen cilj. Mirovna koalicija je v Ljubljani zaznamovala obletnico s shodom pod sloganom »Ne v mojem imenu!«. Verjamejo, da pravične vojne ne obstajajo, da nam jih vsiljujejo vojaški lobiji, imperialistična politika Zahoda in Nato, vendar ne Trump. Ne preseneča, da jim je s takšno platformo uspelo zbrati zgolj nekaj sto protestnikov kljub prisotnosti nekaterih popularnih imen iz naše politične preteklosti. Namesto od Putina mir za vsako ceno zahtevajo od Zelenskega in zahodnih političnih voditeljev. Ti jim takšnega miru ne morejo dati, ker bi to pomenilo prepustiti Ukrajino, žrtev te vojne, njenemu krvniku, s tem nagraditi agresorja in spodbuditi njegove apetite.
V tisočih dneh je vojna v Ukrajini dobila mlade – vojno na Bližnjem vzhodu in povečano nasilje drugod po svetu. Sprožila je nevzdržno moralno hipokrizijo, zaradi katere postaja zahodna politika sama tragična žrtev. Tako politični odločevalci kot ognjeviti mirovniki obsojajo eno vojno, podpirajo drugo in obrnjeno. Posledice tega ne bodo odpravljene s koncem vojne. Vojna ne uničuje samo materialno, ubija tudi moralno. Moralne vojne rane ostanejo nezaceljene davno po tistem, ko na razvalinah vojne zraste nov svet. Odhajajoča politika, ameriški predsednik Biden in evropski »zunanji minister« Borrell, se poskušata v zadnjih dneh na oblasti odkupiti z odločitvami in predlogi, ki bi ju uvrstili na pravo stran zgodovine. »Mate, to late,« (prepozno, prijatelj) bi dejali Avstralci.
Tisočim dnem vojne sledi tisoč prvi dan in potem drugi, tretji, in dalje v nedogled. Tolažba, da se vsaka vojna konča z mirom, v resnici ni tolažba. Če si v njej, je velika verjetnost, da tega dne ne boš dočakal, Če si na drugi strani, v miru, pozabljaš na drugo plat te resnice. Da se tudi vsak mir konča z vojno – ki morda čaka nate.
