Mutonijeva sicer pravi, da so ji že kot otroku povedali, da je ena izmed preživelih genocida, vendar se o tem strašnem zločinu, ki so ga zagrešili nad njenim ljudstvom, v družini niso pogovarjali. Toda že ko se je kot otrok vračala v domovino, se je soočala s temno preteklostjo, leta 2022, ko se je vrnila z namero, da bi bolje razumela, kako ljudje po tako strašnih dogodkih sploh lahko najdejo pot k spravi in skupnemu življenju, pa se je odločila, da bo o tem posnela dokumentarni film.

Tedaj so jo predstavili Emilienne Mukansoro, ki je prav tako preživela genocid, a je v pokolih tako rekoč izgubila celo družino. Kljub temu je psihoterapevtka ustanovila center, v katerem se v varnem okolju pogovarja tako s potomci žrtev kot tudi potomci storilcev. Tudi Mutonijeva namreč ugotavlja, da se ljudje o bolečini, ki so jo doživeli, še vedno ne morejo odkrito pogovarjati, še toliko bolj to velja za več kot 10.000 otrok, ki so se rodili iz posilstev, saj se bojijo stigme in obsojanja. Zato je prepričanje Mukansorojeve, da je v dialogu vendarle mogoče nekoč zaceliti rane iz preteklosti in začeti odpuščati, še toliko bolj pomembno.