S Klemnom sva enakih let in imava podobno stare otroke, morda tudi zato opažava podobne stvari. Tudi meni se namreč zdi, da se igrišča ponovno polnijo z otroki in da gre vsaj del zasluge za to naši nostalgični ljubezni do igrišč, ki jo želimo prenesti na svoje otroke. A po mojem mnenju se hkrati tudi zavedamo, da so zasloni za otroke ne le privlačni, temveč tudi škodljivi. O tem vedno več vemo, predvsem pa smo vsi v času pandemije na lastni koži občutili, kako negativno in celo pogubno lahko na otroke vpliva ujetost v digitalni, virtualni svet. Igrišča so torej za današnje starše hkrati cilj in sredstvo. Svojim otrokom seveda privoščimo otroštvo, preživeto na igriščih, istočasno pa se na tak način najučinkoviteje borimo proti magnetizmu elektronskih naprav.
Tudi zato se zdi, da bi film Igrišča ne damo! težko prišel v kino v bolj primernem času oziroma se zdi v tem trenutku ogled filma že skoraj nujen, tako za otroke kot za starše. Pa še za koga. Ko na primer filmske junake Almo, Luno, Kavčiča in Rudija njihovi starši kaznujejo tako, da jim zaplenijo pametne telefone in jim v roke potisnejo stare, butaste nokie, primerne le za klice in pošiljanje sporočil, so otroci sprva jezni in razočarani, celo rahlo izgubljeni. A kmalu se odnosi med njimi začnejo poglabljati, hkrati pa se začnejo plesti na igrišču in okoli njega še medgeneracijski stiki.
Kar je skoraj prepis tega, kar pripovedujejo v šolah, kjer so se odločili za prepoved uporabe pametnih telefonov. Pri nas so tovrstne odločitve prepuščene ravnateljicam in ravnateljem, vse več držav v Evropi pa to poskuša urediti sistemsko, na ravni države. Ravno pred dnevi so v časopisu The Guardian objavili članek o vse pogostejši prepovedi uporabe pametnih telefonov v šolah v Evropi in v njem je Jan Bakker, ravnatelj ene prvih nizozemskih srednjih šol, ki so se že pred štirimi leti odločile za prepoved, svoje izkušnje opisal z naslednjimi besedami: »Ko smo se nekoč sprehajali po hodnikih in šolskem dvorišču, smo videli, da so vsi otroci na svojih pametnih telefonih. Manjkali so pogovori, mize za namizni tenis so bile prazne. V bistvu smo izgubljali kulturo druženja. V preteklih štirih letih pa smo vse, kar smo izgubili, dobili nazaj. Učenci se med seboj igrajo in pogovarjajo. In pri pouku je veliko manj motenj.«
Bakker tudi doda, da je njihovo odločitev pred štirimi leti podpiralo osemdeset odstotkov staršev in učiteljev, a da si danes nihče ne želi vrnitve. V več evropskih državah so se medtem bodisi že odločili za prepoved bodisi jo, tako kot denimo v Franciji, preizkušajo na omejenem številu šol. Tudi pri nas so se nekatere šole odločile za prepoved, na ravni države pa se o tem za zdaj le pogovarjamo, medtem ko na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje menda »pripravljajo sistemske ukrepe«. A na žalost je pri nas kljub vsemu, kar o pametnih telefonih in njihovem zahrbtnem delovanju vemo, še vedno zelo prisotno skrajno naivno in škodljivo prepričanje, da je otroke mogoče naučiti pravilne rabe pametnih elektronskih naprav.
Ideja, da bi morali otroci namesto pametnih imeti neumne telefone, tako kot v drugem delu filma Igrišča ne damo!, je zato tudi med starši vedno bolj razširjena. Takšni telefoni bi namreč zadostili potrebi staršev in otrok po povezanosti in dostopnosti, hkrati pa bi bili otroci zaščiteni pred nevarnostmi, ki nanje prežijo na spletu in na družbenih omrežjih.
Enako kot v primeru igrišč bi bilo tudi to prenašanje pozitivne izkušnje odraščanja staršev na otroke. Današnji starši smo namreč konec osemdesetih in v začetku devetdesetih telefon veselo uporabljali za komunikacijo s prijatelji, včasih tudi za daljše pogovore, a najpogosteje za kratke dogovore o tem, kdaj in na katerem igrišču se dobimo. V telefonu kot takem zato večina med nami ne vidi nič slabega in z veseljem bi svojim otrokom privoščili, da bi se po telefonu pogovarjali s svojimi prijatelji. Sploh če v teh pogovorih ne bi več sodelovali tehnološki velikani iz Silicijeve doline in če nič od tega, kar je med otroki povedano, ne bi končalo v njihovi zbirki podatkov.
V naslednjem poglavju te zgodbe se bo zato po mojem mnenju boj proti pametnim telefonom iz šol preselil v domove, saj si bo marsikateri starš po dobrih izkušnjah iz šolskih učilnic tudi doma zaželel več otroške igre in pogovarjanja, predvsem pa manj motenj.
To pa pomeni, da bomo starši morali prepovedati ali vsaj strogo omejiti uporabo pametnih telefonov tudi sebi. Ker tudi mi ne znamo in bržkone nikoli ne bomo znali pravilno uporabljati pametnih telefonov. In smo zato vsaj del problema, če ne že kar ves problem.
