Še najbolj ga je bilo čutiti v Evropi, kjer se novicam o razglašenem zmagovalcu v sredo dopoldne skorajda ni hotelo verjeti, politični molk pa so nato prekinili posamezni premierji in politiki, ki so pohiteli s kurtoaznimi čestitkami novemu predsedniku.
Med bolj srečnimi je bil madžarski premier Viktor Orban, ki je tako ali tako že v minulih tednih napovedal, da bodo v Budimpešti z veseljem odpirali šampanjce. Iliberalna demokracija se je v osrednji politični prostor v ZDA vrnila čez volilne skrinjice in bo naslednja štiri leta spet uradna politika države, za zlato dobo katere namerava Donald Trump delati noč in dan. Enkratno povedana zmagoslavna poved 47. predsednika ZDA seveda pomeni, da bo tako kot vsak drug ameriški predsednik delal v interesu ameriškega naroda. Le da v primerjavi z drugimi predsedniki obstaja razlika v skorajda vsem, kar predstavlja politiko: v retoriki, načinu sprejemanja odločitev in odločitvah samih. Trump je neposreden, robat in nevljuden človek, ki politiko vidi skozi poslovno prizmo in je bil za ohranitev moči pripravljen zanetiti tudi vstajo. Nepreračunljivost je ena njegovih temeljnih značilnosti, ki ga z gorečnostjo, impulzivnostjo in pogosto preprostim črno-belim videnjem sveta dela še posebej nevarnega.
Dogovore sklepa z ultimati in podkupovanjem. Če ti elementi prepričevanja ne obrodijo sadov, uporabi vse druge uzance prepričevalne moči. Te tudi v obdobju že kar nekaj let zbledele pax americane še vedno lahko uporablja. ZDA vendarle ostajajo politično in vojaško najmočnejša država na svetu, ki z močjo letalonosilk, dolarja, finančnih institucij in nenazadnje tudi z inovacijami še naprej določa svetovni takt. Tega še najbolj poskuša posnemati enopartijska Kitajska, Evropa pa je v tekmi teh dveh velesil za ekonomsko prevlado zaspala in potegnila kratko.
Tako kot je Evropa zaspala pri poskusih ujeti tehnološki vlak ZDA in Kitajske ter zmanjšati svojo odvisnost od njunih strateških surovin in tehnologij, je tudi letos večino časa preživela v globokem spancu odštevanja dni do ameriških volitev, upajoč, da bo po poznem umiku Joeja Bidna iz volilne tekme Kamala Harris uspela poskrbeti za čudež demokratičnega preporoda. Čas je bil izgubljen. Le manjši poskusi v Natu, da se vsaj za naslednje leto zavaruje financiranje Ukrajine, so kazali na to, da v čezatlantskem prostoru vlada še ena negotovost glede tega, v katere politične vode bo po novembrskih volitvah odplula Amerika.
Sedaj se po štirih letih obnavljanja demokracije zdi, da se v ZDA naseljuje avtokrat, ki je v predvolilni tekmi napovedal obračun s političnimi nasprotniki, sodstvom – z vsemi, ki se mu lahko pri iskanju neukrotljive moči postavijo po robu. Prav zanimivo je bilo te dni gledati čestitke svetovnih voditeljev Trumpu: skorajda vsi največji avtokrati so se ga veselili bolj kot resnično demokratično izvoljeni politiki.
Kako se bo Evropa znašla v mednarodni areni, kjer avtokracija postaja vse bolj razširjen politični sistem? Iliberalni demokrati si medsebojno pomagajo, se politično krepijo, sledeč načeloma istim, a v svojem cilju povsem kontradiktornim nacionalnim interesom. Kako se lahko Evropa zoperstavi populističnemu čezatlantskemu plesu, pri katerem Trump, Orban, Wilders, Kickl, Salvini in drugi njim podobnega kova izkoriščajo iste vzvode vzbujanja strahu za prevzem oblasti? Evropska zmožnost, da ohrani enotnost, je že načeta s povečanim številom skrajnih desničarjev. Ti postajajo motilci demokratičnih procesov in odločnega globalnega pozicioniranja Evropske unije kot celote. Hkrati pa zaradi svojega naraščajočega vpliva tudi posredno spreminjajo politično podobo držav, saj se etablirane stranke počasi premikajo v skrajno desno. Če temu dodamo še izziv, da bi Evropska unija sedaj ostala enotna pri oblikovanju skupne interesne podstati v odnosu do Združenih držav in hkrati poskušala Trumpa prepričati o skupnem sodelovanju, kjer se bo le dalo – ne zgolj pri obrambi Ukrajine za pravičen mir – pridemo do ugotovitve, da je Evropa pred odločitvijo, ali bo zaradi Trumpa postala Evropa sedemindvajsetih hitrosti, ali pa bo skušala vztrajati pri eni sami kompromisni hitrosti.
Težko je verjeti, da bo Trump v svojem drugem mandatu bolj zmeren, bolj državniški, ker bi ga brusni kamen sodnega sistema in štirih let v opoziciji morebiti naredil bolj politično krotkega. Na to osebnostno metamorfozo ne gre računati. Pripraviti se je treba na vse, kar se je videlo v njegovem prvem mandatu, in še več: okrepljen unilateralizem, preziranje mednarodnih pravil, deportacije migrantov, zaostreno carinsko politiko, zmanjšanje boja proti podnebnim spremembam in seveda njegov mir v Ukrajini. Trumpov svetniški sij zagotovo vidijo njegovi verniki, drugih pa ne bi smel zaslepiti. Stavki, polni miru, kolikor jih ni uporabljal niti Mahatma Gandi, želijo prepričati o dobrih namenih močno ranjenega politika, ki hoče v svojem drugem mandatu vzpostaviti zlato dobo ZDA in spremeniti svet. Nekdo bo v tej predsednikovi enačbi potegnil kratko. Ne zadostujejo več zgolj klici »Trump ante portas«, Evropska unija se mora vzeti v roke. Tako z notranjimi reformami kot z zavedanjem, da so temeljni zavezniki Evropske unije na tej in na nobeni drugi celini. Najdemo jih med Dublinom in Tbilisijem ter med Stockholmom in Valletto.
