Peace through diplomacy (mir skozi diplomacijo), ki ga je zagovarjal Kissinger (Diplomacy, 1994), ni dobil priložnosti, da spremeni svet po mirni poti. Svet vodijo politični voditelji, ki Kissingerja ne berejo in nimajo posluha za opozorila starega diplomata. Zato smo obsojeni na Trumpov »peace through strength« (mir skozi silo), kot to eksplicitno imenuje stari-novi ameriški predsednik. V praksi ta doktrina predstavlja podlago vseh sodobnih vojn. Svet se ne menja dogovorno, s kompromisom, temveč s silo. Trije veliki misleci v treh prelomnih zgodovinskih obdobjih niso bili slišani, ne v svojem času ne danes.
V sodobnem vojnem zgodovinopisju se uveljavlja razumevanje, da zgodovina globalnih vojn 20. in 21. stoletja obsega eno vročo in eno hladno vojno. Vroča vojna je imela, s presledkom dveh desetletij, dva dela, prvo svetovno vojno (1914–1918) in drugo svetovno vojno (1939–1945), hladna pa evroatlantsko hladno vojno (1947–1990; ZDA – SZ) in indopacifiško hladno vojno (2008–danes; ZDA, Kitajska, Ruska federacija). Timothy Snyder (A third World War, TA, 25. 11. 2024) nas spomni, da je osnovni scenarij tretje svetovne vojne prejšnjega stoletja predstavljal spopad dveh velesil (ZDA in SZ) v Evropi. V našem stoletju se je ta scenarij preselil na Pacifik, svetovno silo Rusijo je zamenjala Kitajska, vojno vnetišče pa predstavlja Tajvan.
Evropa je v še posebej težki situaciji
Zaradi vročih vojn smo pozabili, da smo skoraj dve desetletji gradili mednarodno in nacionalno varnost na doktrini hibridne vojne. To je na vojni v širšem pomenu, ki ne vsebuje samo dihotomije politike in vojske, temveč tudi vse druge dimenzije družbe (politike, ekonomije, informatike, tehnologije), katerih ogrožanje, spreminjanje in uničevanje prispeva k ultimativnemu doseganju političnih ciljev. Nanjo pa ne pozabljajo Rusi, ki z vse bolj agresivnimi akcijami, ki pogosto mejijo na klasični terorizem, po Evropi preizkušajo meje (rdeče črte) Nata, preden bi se ta odločil za povračilne ukrepe, ter hkrati najedajo enotnost skupnega evropskega delovanja. Agresivna ruska obveščevalna in propagandna dejavnost v Sloveniji je (bila?) del njihovega hibridnega arzenala. S ponovnim prihodom Trumpa na čelo ameriške politike se bo pomen zahodne hibridne vojne spet povečal, vendar ne nujno v lastno korist. Aktualizira se namreč verjetnost ekonomskih vojn ZDA s svetom, v prvi vrsti s Kitajsko (60-odstotne carine) pa tudi z Evropo in preostankom Amerike (20-odstotne carine). Evropa je v še posebej težki situaciji, ker ji grozi tudi napol trgovinska vojna s Kitajsko. Hkrati ji za vratom visi mlinski kamen vse večje finančne podpore in pomoči Ukrajini s ciljem vzdrževanja zadostne ukrajinske ravni odpora, da ne kapitulira pred rusko agresijo.
Pod vtisom vojnega uničevanja v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu vztrajamo pri tradicionalnem razumevanju konflikta in vojne, temelječem na Clausewitzevi definiciji vojne kot nadaljevanja politike z nasilnimi sredstvi. Pri tem se nasilna sredstva razumejo kot vojaška sredstva, ki ubijajo in rušijo. Za konflikt štejemo organizirano nasilje z najmanj 20 smrtnimi žrtvami na leto, za vojno pa organizirano nasilje s političnimi cilji z najmanj 1000 mrtvimi na leto. Mediji in politika nam posplošeno servirajo, da v svetu poteka več kot 50 oboroženih konfliktov in vojn, kar se sliši kot svet v plamenih. Pri tem zanemarjajo svet v dimu drugih, hibridnih oblik nasilja.
Ko primerjamo tri sodobne vojne, ukrajinsko, bližnjevzhodno in sudansko, ki predstavljajo naše najpogostejše dojemanje sveta v plamenih, med njimi težko potegnemo vzporednico. Prva je klasična meddržavna vojna dveh suverenih držav. Druga je napol meddržavna, med Izraelom, Libanonom in delno mednarodno priznano palestinsko državo. Vendar je hkrati znotrajdržavna, med Izraelci in Palestinci v Gazi, ki je formalno-pravno okupirani del Izraela. Sudanska vojna je klasična državljanska vojna med različnimi vojaškimi silami za politično prevlado v državi. Sodobna vojna nima prevladujoče oblike, kot smo bili vajeni v preteklosti. Prva je klasično frontalna, druga urbana, tretja gverilska, vsem pa je skupna mešanica starih in ultranovih visokih tehnologij orožja in vojne opreme. Posledično nima niti dominantne doktrine vojskovanja in organizacije oboroženih sil niti prevladujoče strategije in taktike vojskovanja.
Številke o žrtvah vojne (mrtvih in ranjenih) so pomembne v političnem in humanitarnem pogledu, v vojaškem pa šele, ko jih obravnavamo v njihovem časovnem in prostorskem kontekstu. Vojna v Ukrajini traja 33 mesecev. V tem času je zahtevala okoli milijon mrtvih in ranjenih, nekaj več mrtvih na ruski kot na ukrajinski strani. V povprečju okoli 16.000 na mesec na vsaki strani. Vojna na Bližnjem vzhodu (v Gazi in Libanonu) traja 13 mesecev. V Gazi je zahtevala 45.000 mrtvih in 120.000 ranjenih Palestincev, v Libanonu 3800 mrtvih in 35.000 ranjenih, skupaj 50.000 mrtvih in 150.000 ranjenih. Izrael naj bi v tem času utrpel 1000 mrtvih in 10.000 ranjenih. Tudi povprečje teh vojnih izgub znaša okoli 16.000 na mesec, vendar na dvajsetkrat manjši površini kot v Ukrajini in v približno trikrat krajšem časovnem obdobju. Tamkajšnja koncentracija uničenja je prostorsko in časovno neprimerljivo večja kot v Ukrajini, neprimerljivo je tudi razmerje med žrtvami na obeh straneh, v korist Izraela. Državljanska vojna v Sudanu traja 19 mesecev. Vojne žrtve je nemogoče z gotovostjo določiti, ocene se gibljejo med 20.000 in 150.000 mrtvih in ranjenih, kar otežuje primerjavo z drugima dvema vojnama.
Avtokrati in diplomacija sile
Vsaka vojna se konča z mirom in vsak mir razblini vojna. Zgodovina je pač takšna, da je vojno stanje človeške družbe bolj pogosto kot stanje miru. Je zato tudi bolj normalno? Že Kant se ni strinjal s takšnim dojemanjem vojne in miru. Sodobna involucija liberalne demokracije v neliberalno pomeni naraščanje števila avtokratičnih političnih ureditev, v katerih so oblast osvojili in se na njej dolgoročno zadržujejo avtokrati s formalnimi vzvodi in orodji demokracije. Avtokratom je monolog bližji kot dialog. Zato drug drugega lažje razumejo in komunicirajo med seboj. Avtoritarizem v vrhovih svetovne politike pomeni, da v mednarodnih odnosih in varnosti klasično silo diplomacije vse bolj izpodriva in nadomešča diplomacija sile. Vse tri globalne sile, ZDA, Kitajska in Rusija, poudarjajo diplomacijo sile kot osnovo svoje zunanje in varnostne politike. Nanjo prisega Trump v najavi nove zunanje in varnostne politike. Pri takšni politiki vztraja Putin v svoji specialni operaciji v Ukrajini. Na enako politiko prisega Xi Jinping, ki glavni pritisk zoper neodvisnost Tajvana vidi v vojaški sili. Kartagenizirana Gaza je rezultat ekstremne politike sile izraelskega premierja Netanjahuja. Ne preseneča, da je končal na tiralici mednarodnega kazenskega sodišča. Preseneča, da je to za tiste, ki se imajo za skrbnike mednarodnega prava, težko sprejemljivo in izvedljivo.
Ameriški državni sekretar Antony Blinken na izdihu svoje diplomatske kariere opozarja na globalizacijo in nedeljivost svetovne varnosti. Varnost treh geostrateških regij sveta je medsebojno usodno povezana in soodvisna. To so evroatlantska, ki jo pokriva Nato, indopacifiška, ki jo pokrivata Quad in AUKUS, ter afrolatinska, kjer je ključno bližnjevzhodno ameriško-izraelsko več kot zavezništvo. Vsaka od treh regij ima vsaj eno ali več geostrateških vnetišč, vročih točk, kjer se z orožjem odloča njihova bodoča geopolitična ureditev in s tem ureditev sveta v celoti. Ta proces se je začel v evroatlantski regiji z vojno v Ukrajini. Z njo želi Rusija na novo definirati svoj geopolitični položaj v Evropi, pa tudi v odnosu do Kitajske in ZDA. Na drugi strani želijo Evropa in ZDA te spremembe preprečiti ter z Rusijo zagotoviti status quo. Vsestranska pomoč Ukrajini, da ne podleže ruski agresiji, je najcenejša investicija v varnost Zahoda, ker omejuje oziroma preprečuje prelivanje vojne iz Ukrajine v širši evropski prostor. Sledila je vojna Izraela s Palestinci in Libanonom, ki bo na novo definirala odnose na širšem Bližnjem vzhodu. Pravkar odprta nova fronta v Siriji ter morebitna eskalacija na Iran bosta na novo postavili zunanje meje teh sprememb.
Kitajsko okno priložnosti za invazijo na Tajvan
Brez epiloga ostaja končni obračun za globalni vrh med ZDA in Kitajsko, Pax Americana (ameriškega stoletja) s Pax Sinica (kitajskim stoletjem). Obe strani se pripravljata na vojaško opcijo tega obračuna na Tajvanu, glavnem varnostno-vojaškem netišču v Južnokitajskem morju. Vendar lahko pred eskalacijo vroče vojne pričakujemo bohotenje hladne, ekonomsko-tarifne vojne ZDA s Kitajsko. Odvisno od njenega učinka na kitajsko gospodarstvo ter posledično na notranjepolitično stabilnost države in položaj komunistične partije bi se utegnila preliti v vročo. Casus beli (povod za vojno) tajvanske vojne bi bila nedvoumno deklaracija neodvisnosti Tajvana. Ameriška varnostna strategija iz leta 2022 ima Kitajsko za najresnejšega »strateškega tekmeca prihajajočih desetletij«. Kitajska je odločena, da do stoletnice Ljudske republike (2049) zlepa ali zgrda (diplomatsko, politično, ekonomsko ali vojaško) vrne otok pod okrilje matice Kitajske. Poveljnik ameriškega indopacifiškega poveljstva, admiral Philip Davidson, ocenjuje, da je kitajsko okno priložnosti za invazijo na Tajvan v obdobju 2027–2030, najverjetneje 2027. Kitajska vojska je v zadnjih nekaj letih povečala koncentracijo raketnih sil vzdolž obalnega pasu v provinci Fujian nasproti Tajvana. V obsežnih vojaških manevrih sta kitajska vojna mornarica in letalstvo demonstrirala zmogljivosti vojaške blokade otoka ter pripravljenost na širšo konfrontacijo z ZDA na Pacifiku. Kitajska je do sedaj trikrat vojaško intervenirala proti otoku (krize Tajvanske ožine 1954–55, 1958, 1995–96). ZDA so leta 1979 sprejele zakon o odnosih s Tajvanom, ki ureja obrambno pomoč otoku, vendar ne na ravni zavezništva. To omogoča strateško dvoumnost ameriškega odgovora v primeru kitajske invazije na otok. Podobno kot zahodna obramba Ukrajine predstavlja potencialno grožnjo eskalacije vojne z Rusijo na širši evropski prostor, bi tudi ameriška obramba otoka predstavljala nevarnost eskalacije v širšo vojno s kontinentalno Kitajsko z nepredvidljivimi širšimi globalnimi posledicami. Nekdanja predsednica Tajvana Tsai Ing Wen opozarja, da je zahodna pomoč Ukrajini v vojni z Rusijo najboljša oblika odvračanja vojne na Pacifiku.
Krepitev hibridne vojne
Konec leta beležimo povečanje vojaških aktivnosti na vseh frontah in odpiranje novih. Bolj kot širjenje vojnega požara je to znamenje, da aktualne vojne postajajo utrujene, izmučene in da se bliža čas, da se nekako končajo ali da si vsaj vzamejo začasni počitek, da si napolnijo baterije za nov spopad. Intenzivne vojaške aktivnosti v Ukrajini so po eni strani pogojene s prihajajočo zimo in neugodnimi vremenskimi razmerami za frontalno vojskovanje na odprtem, ravninskem terenu. Preden vojne operacije relativno zamrejo, je nujno zagotoviti čim boljšo pozicijo na terenu za vzdrževanje zimskih pogojev ter priprave spomladanskih ofenziv. Še pomembneje pa je, da pred prihajajočimi pogajanji vsaka stran zagotovi čim bolj prepričljive vojaške rezultate. Oboji verjamejo, da bo to pomembno pripomoglo k prevladi njihovih pogajalskih zahtev.
Hkrati s krepitvijo vojaških spopadov se krepi hibridna vojna. V javnosti to doživljamo kot povečano psihološko delovanje zastraševanja z ruskim jedrskim orožjem ter odprtimi grožnjami za njegovo uporabo. Reakcija na nedavno izstrelitev ruske balistične hipersonične rakete Orešnik na Dneper v Ukrajini je poplava napisov v zahodnih medijih, ki to ocenjujejo kot novo fazo širitve in zaostrovanja ukrajinske vojne, ki vstopa v še bolj nevarno eskalacijo v smeri jedrske vojne. Tudi posebni sestanek Nata na to temo prispeva k tej psihozi. To sproža množično histerijo in paniko ter posledično pritisk na zahodno politiko, da prekine ali vsaj zmanjša pomoč Ukrajini in jo tako prisili v pogajanja z Rusijo. Pri tem, kot že mnogokrat do sedaj, v mirovniški srenji za uporabo te rakete naj ne bi bil odgovoren Putin, temveč Biden, ki je Ukrajini dovolil uporabo operativnih raket dometa 300 kilometrov za nevtralizacijo vojaških ciljev in vojaške podporne infrastrukture (rafinerije, skladišča streliva) na ruskem ozemlju.
S povečano vojaško aktivnostjo se povečujejo tudi politične diplomatske aktivnosti za končanje vojne. Trumpovo obljubo, da bo vojno končal do januarske inavguracije, smo podrobneje spoznali v predstavitvah njegovega osebnega predstavnika za Ukrajino, upokojenega generala Keitha Kellogga. Tem idejam svoj protipredlog takojšnjega sprejetja Ukrajine v Nato javno predstavlja predsednik Zelenski v upanju, da mu bo na tak način uspelo ublažiti nevarnost, da bi Trump in Putin vojno končala bilateralno, ne da bi v »deal« vključila tudi samo Ukrajino. Kot aktivni partner, ki prispeva polovico celokupne pomoči Ukrajini, nevarnost ameriško-ruskega dogovora poskuša preprečiti tudi Evropska unija. Obisk v Kijevu prvega dne mandata nove ekipe evropske komisije (predsednik evropskega sveta Antonio Costa, visoka zunanjepolitična predstavnica Kaja Kallas in evropska komisarka za širitev Marta Kos) ima poleg praktičnih političnih pogovorov z Zelenskim tudi širši mednarodni pomen. Želi pokazati, da Evropska unija ostaja verodostojen globalni igralec, ki je za potek in diplomatski zaključek vojne ali njen premor neposredno življenjsko zainteresirana, in da bo temu primerno delovala.
Diplomacija sile ni diplomacija
Izraelsko-libanonsko premirje na bližnjevzhodni fronti ne kaže na skorajšnje končanje tamkajšnjega konflikta, temveč zgolj na Netanjahujevo preračunano taktično potezo, ki naj bi zmanjšala globalni politični pritisk na Izrael in nanj osebno. Nenadna širitev vojne na Sirijo s porazom sirskih oboroženih sil predsednika Asada in padcem Alepa dodaja novo dimenzijo bližnjevzhodnemu spopadu s perspektivo aktivnejšega vključevanja Irana in odpiranja dodatne fronte za Rusko federacijo.
Zlo je nalezljivo, zato vojne spodbujajo nove vojne, sem nekajkrat napisal na straneh Objektiva. Pa vendar ne gre za samo zlo, temveč za prepričanje nosilcev politične moči, da je politika sile, ki v skrajni obliki vodi v vojno, najcenejša, najhitrejša, najtemeljitejša in najtrajnejša oblika vladanja ter zagotavljanja lastnih interesov. Z množenjem avtokratov se to prepričanje multiplicira in krepi. Kljub Trumpovim obljubam svet ni na pragu novega globalnega miru. Resničnih ciljev, zaradi katerih so se začele, te vojne niso dosegle. Ljudska modrost pravi, da tam, kjer je dim, je tudi ogenj. Svet je v plamenih vročih vojn, vendar tudi v dimu drugih oblik nasilja, ki nam krojijo življenje. Upajmo, da bodo globalni odločevalci in njihovi sledilci segli po knjigah Kanta, Gramscija in Kissingerja (in mnogih drugih) ter spoznali, da diplomacija sile ni diplomacija. Je zgolj sila – tanatos. Armagedon.
