»Domorodna ljudstva so v nenehnih bojih: izseljujejo nas z naših zemljišč tako zaradi rudarskih projektov kot zelenega prehoda, vendar se naš socialni razvoj v okviru tako imenovanega trajnostnega razvoja zanemarja. Vsi moramo razmisliti o tem, kako trajnostno uporabljati naše naravne vire v korist vseh in ne le peščice,« pravi Carlingova, ki je letos postala dobitnica alternativne Nobelove nagrade.
Ker se na Filipinih kar 75 odstotkov ključnih rudarskih območij prekriva z ozemljem staroselcev, so tamkajšnja ljudstva zelo pogosto tarča pobojev in preseljevanja, zato da bi se nemoteno lahko rudarilo za redkimi rudami, tudi zlatom. Carlingova, rojena pripadnica staroselskega ljudstva Kankanajevcev, je že v času svojih študentskih let pozivala, naj se pridružijo združenju staroselcev z območja Cordelliere, zato da bi se tako lahko bolje borili za svoje pravice.
Z leti se je iz navadne aktivistke prebila do generalne sekretarke in predsednice združenja, kmalu zatem pa je postala tudi predsednica regionalnega združenja staroselcev iz trinajstih azijskih držav. Je ena izmed najglasnejših zagovornic, da se staroselska ljudstva aktivneje vključi v način uresničevanja trajnostnih ciljev Združenih narodov do leta 2030. Doseči želi, da se zaradi projektov trajnostnega razvoja, kot sta pridobivanje litija in gradnja sončnih elektrarn, avtohtone skupnosti ne bodo prisiljene umikati z njihovih ozemelj.
