Eno leto po poplavah pravi, da so strukture znotraj civilne zaščite opravile gigantsko delo, kot edino pomanjkljivost, ki se je pokazala ob poplavah, pa poveljnik civilne zaščite izpostavlja – število občin. Veliko občin je sedaj premajhnih in so neoperativne, pravi in dodaja, da se je ob poplavah pokazalo, da ne morejo »furati« zadev. Nekatere niti nesreč manjšega obsega.

Med vsemi katastrofami, ki lahko doletijo Slovenijo, je potres na vrhu njegovega spiska skrbi. »Morda banaliziram, ampak enkrat se bo treba odločiti, vsaj pri tistih največjih potresno nevarnih stavbah, v katerih živi največ ljudi, ali jih bomo porušili ali sanirali, preden se zgodi potres. Bojim se, da se te resne grožnje premalo zavedamo. To je tako kot pri poplavah oziroma urejanju vodotokov: govorimo o tem, da potrebujemo izlivna polja, zadrževalnike, urejene struge … To je primerljivo s potresno varno gradnjo. Če bi izvedli vse te ukrepe, bi bilo tudi za civilno zaščito manj dela. Idealno bi bilo, da ne bi imeli nič dela.«

»Po profesiji sem lesar, moja ljubezen pa so številke,« je mimogrede navrgel Srečko Šestan. Ko govori o naravnih katastrofah, je poosebljena mirnost, navsezadnje lahko človek v času najhujših preizkušenj dobro deluje samo na »nizkih obratih«. Nekoliko se vznemiri šele, ko beseda nanese na les. »Nekateri dajo celo hišo v les, potem pa ga ne barvajo in je konec. To je sramota, ko vidiš ves ta les, opran od dežja, nevzdrževan,« je kritičen. Zdi se, da je to povsem v skladu z njegovo siceršnjo filozofijo: če se česa lotiš, se tega loti pošteno, sicer je bolje, da ne počneš nič.

Kombinacija prostovoljcev in poklicnih gasilcev, ki jih imamo v Sloveniji zelo malo, je po moje vrhunska. Prvič zaradi množičnosti, ker imamo samo med prostovoljnimi gasilci okoli 50.000 operativnih, zraven pa so še tiste manjše strukture, kot je gorska reševalna služba, pa jamarji, ne smemo pozabiti Rdečega križa, ki je tudi kar velika organizacija, pa taborniki, skavti ... Da ne naštevam vseh. V vsakem trenutku lahko računamo na 60.000 do 70.000 prostovoljcev, če bi bilo potrebno, ampak še nikoli nismo potrebovali toliko ljudi naenkrat, niti pri najdaljših intervencijah ne. Resda nas je bilo po uradnem štetju lani ob poplavah na intervencijah 86.000, ampak mi štejemo reševalca na dan, tako da če je bil neki reševalec na terenu dva dni, v uradnem štetju to pomeni dva reševalca. V tem smislu je to velika sila in še nikoli nismo imeli težav. Še nikoli nismo niti pomislili na to, da bi imeli premalo ljudi.

To po zakonu organizirajo občine in če so občine dovolj velike ter je ogroženost velika, imajo tudi organizirane poklicne enote. Seveda zraven prostovoljcev, ti so po številu še vedno precej bolj množični. Tudi če pogledamo Ljubljano, ki ima največjo poklicno gasilsko brigado – mislim, da ima okoli 200 poklicnih gasilcev – ima poleg tega še vedno 30 gasilskih društev. Sodelovanje poteka na dnevni bazi in to je resnično prava sinergija. Že nekaj časa predavam v gasilski šoli in slušatelje vedno vprašam, kako so se znašli na tem tečaju. V vsaki generaciji sta največ dva, ki sta prišla »od zunaj«, vsi ostali so bili, preden so postali poklicni gasilci, vključeni v prostovoljna gasilska društva. Ta tradicija je že stara in v Sloveniji še dolgo ne bo zamrla.

Ne bom trdil za vse mlade, a vedno se jih najde dovolj, ki z veseljem vstopijo v gasilska društva. Res je, da je to bolj izrazito po vaseh, saj se na ruralnem območju vse dogaja v gasilskih društvih. Mi smo v naši vasi pred 40 leti ustanovili gasilsko društvo, potem ko smo bili pred tem del ilirskobistriškega društva. Obnovili smo staro podružnično šolo in zdaj se tam dogaja vse.

Od praznovanja 8. marca preko pusta do silvestrovanja, Dedka mraza, Miklavža … Zato pravim, da je v 90 odstotkih primerov gasilski dom središče vsega – kulture, zabave, druženja – še posebej na vaseh. Na območju, kjer smo sedaj – torej na ilirskobistriškem – je ta tradicija sicer v času Italije malce zamrla, ker so Italijani preprečevali nastajanje društev, v katerih bi se združevali Slovenci. Zato imamo še danes težave pri kakšnih večjih požarih v naravi. Ilirska Bistrica je namreč prostorsko gledano zelo velika občina in gasilskih društev je glede na površino premalo.

Vojska in policija nudita predvsem pomoč iz zraka, vojska nudi še pomoč z logistiko. Ob predlanskem požaru na Krasu so vozili vodo, skrbeli za prehranjevanje, na razpolago so nam dali terenska reševalna vozila. Tudi ob zadnjem požaru na Trstelju je vojska kuhala za 500 gasilcev. Policija s helikopterji omogoča gašenje iz zraka in izvidovanje. Zelo pogosto v zadnjem času uporabljamo nov policijski helikopter, ki je opremljen s termovizijsko kamero – tako za požare kot za druge naravne nesreče. Nazadnje smo ga uporabili ob povodnji v Kokri, ker je tako lažje pregledati teren. Sodelovanje z vojsko in policijo je res zgledno. Seveda kdaj pride do težav, do šuma v komunikaciji, ampak takšno je življenje, ne tečejo vedno stvari gladko.

Nikogar konkretno nisem imel v mislih, želel sem le, da se stvari ne pozabijo. Saj vemo, kako je pri nas: zelo hitro – vem, žalostno je to – pozabimo na strukture, ki so sodelovale pri reševanju premoženja in življenj. Mi sicer po vsaki takšni veliki akciji naredimo analizo, kaj je teklo dobro, kaj ne, in pripravimo tudi predloge, kako zadeve izboljšati. To je bila moja poanta. Da ne pozabimo, da bomo naslednjič še boljši. Če pogledam zdaj s časovne distance, lahko rečem, da tisto morda ni bil najbolj primeren kraj za takšno izjavo, sem pa prepričan, da je bil čas zelo primeren. Navsezadnje se stvari tudi izboljšujejo: po požaru na Krasu smo dobili dve letali za gašenje in kamione z nadgradnjami, ki bodo razdeljeni med 40 območij po Sloveniji – sicer še niso operativni, a predvidevam, da bodo do konca leta – in tako smo na naslednje naravne katastrofe še bolje pripravljeni.

Ne bi ravno rekel, da smo karkoli izpostavili kot veliko pomanjkljivost, zagotovo pa smo izpostavili nekatera področja, kjer bi lahko ukrepali bolje. Vedeti morate, da ni šlo za klasično poplavo, če kateri poplavi sploh lahko rečemo običajna poplava. Saj je jasno, da se pojavijo tudi večje poplave, kot je bila pred lansko tista v Železnikih leta 2007 ali tista v Poljanah - Gorenji vasi leta 2014 ali navsezadnje ta zadnja v Kokri, a njihov obseg ni bil še nikoli tako velik. Predvsem zaradi tega gromozanskega obsega je bilo na terenu ogromno reševalcev, prostovoljcev, gasilcev in drugih struktur in je bila koordinacija zahtevna.

Ja, verjetno največja pomanjkljivost je veliko število občin, ampak to razlagam že nekaj časa. Ni toliko težava v samem številu, zaradi mene lahko nastane še 100 občin, problem je v tem, da je veliko občin sedaj premajhnih in so neoperativne. V takšnih situacijah, kot so bile katastrofalne poplave, se je pokazalo, da ne morejo »furati« zadev. Nekatere niti nesreč manjšega obsega! Mi smo jih lani spraševali, kaj še potrebujejo, kako jim lahko pomagamo, pa je bil odziv minoren. Potem smo jim z območij, ki niso bila prizadeta, poslali izkušene ljudi, vendar ni bilo na občinah nikogar, ki bi poznal stvari in jih usmerjal. To je bila glavna pomanjkljivost, ki pa jo je težko odpraviti. Števila občin ne moremo zmanjšati …

Ta ideja je živa že skoraj 30 let! Civilna zaščita je že leta 2003 pripravila vse potrebno za prehod na pokrajine. Pregledali smo, katere naloge bi lahko na pokrajine prenesli z občinskega nivoja in katere z državnega nivoja. Še zdaj imam v glavi podobo tistih fasciklov, ki smo jih pripravili na posebni komisiji – v kateri sta bila še takratni poveljnik civilne zaščite Miran Bogataj in direktor uprave za zaščito in reševanje Bojan Žmavc – in jih nosili na takratno ministrstvo za lokalno samoupravo. A potem se je politika odločila, da pokrajin ne bo, in vse pripravljeno gradivo je šlo v predal. Veliko smo takrat naredili na tem področju, vendar je zmanjkalo volje, zdaj pa imamo, kar imamo.

Ne samo na področju zaščite, reševanja, obrambe ..., pokrajine bi bile dobrodošle na vseh področjih. S tem bi dobile politično moč. Na področju zaščite in reševanja sicer imamo regijsko organiziranost, z regijskimi štabi, a zadeve bi bilo treba dvigniti na višji nivo.

Seveda, a za to niso krivi ljudje, ki so tam gradili. Naj se popravim: v večini primerov niso krivi ljudje, ker to niso bile črne gradnje. Hiše so zgradili z ustreznimi dovoljenji in treba je pogledati, kdo je bil tisti, ki jim je dal dovoljenja.

Že, ampak morate vedeti, da je tukaj v igri veliko faktorjev. Lahko gre za njihova zemljišča, lahko da so ta zemljišča dobili po ugodni ceni … Veliko je faktorjev, ki lahko vplivajo na to, da nekdo postavi hišo na območju, ki je poplavno ogroženo. Ampak nekdo bi moral nad tem bedeti in reči: »Ne, tukaj ne morete graditi.« Seveda ne gre za težavo od včeraj, če se tako izrazim, tam se je gradilo že pred desetletji, pa nihče ni ukrepal. Konec koncev: saj obstaja uredba o graditvi objektov na poplavnih območjih, ki dovoljuje določeno gradnjo na teh območjih, ampak pod določenimi pogoji. Zato pravim, da ni izvirni greh pri ljudeh, ampak pri tistih, ki izdajajo dovoljenja. Bodisi ker so malomarni pri svojem delu bodisi so dovoljenja izdajali iz koristoljubja. Navsezadnje imamo Termano Laško, ki je eklatanten primer gradnje, ki se ne bi smela zgoditi. Podobni so nekateri primeri gradnje na plazovitih območjih.

To je sicer dejal Marjan Pipenbaher, gradbeni inženir, ampak dejansko drži. Samo poglejte, kakšne neumnosti počnemo: tako mi kot tudi zakonodajalci. Zakaj so Železniki leta 2007 utrpeli takšno škodo? Zaradi ostankov lesa in drugih reči, ki so bile »uskladiščene« ob Sori in jih je narasla reka odnesla po toku navzdol. Leta nazaj je bilo dovoljeno in celo zaželeno, da so ljudje v gozdovih pobirali ostanke sečnje ali odpadle veje in jih doma uporabljali za kurjavo, zdaj zakon nabiranje lesa v gozdovih prepoveduje! Ostanki morajo ostati v gozdovih, saj predstavljajo gnojilo. In ko potem v eni uri pade z neba 100 litrov dežja, prileti vse to s hribov v dolino in v rečno strugo. Prav ti ostanki so potem glavni razlog, da se struge zamašijo, še posebej tam, kjer jih prečkajo mostovi z nosilci sredi reke. Ko sila vode naraste, se voda ne le razlije čez bregove, ampak tudi poruši most. Podobno se dogaja pri balah sena, ki so odložene preblizu vodotokov in so krasno mašilo za struge. Voda vedno najde svojo pot. Če ne gre po strugi, bo šla čez robove struge.

Tu mora država odigrati svojo vlogo. Stroka mora povedati, kje naj se to izvede, država pa mora povedati, kako. Vem, da zadeve niso neposredno povezane, a podobno težavo imamo pri smeteh. Pred leti sem bil na nekem simpoziju, ki je imel naslov »Odpadki da, a ne na mojem dvorišču«. Mi bi imeli vse, nočemo pa imeti blizu sebe odlagališča odpadkov ali celo sežigalnice. Veste kaj, ne moremo vseh odpadkov voziti, kaj jaz vem, v Italijo. Tako ne gre v nedogled. Lahko pa naredimo vse, kar je v naši moči, da jih nastaja čim manj. In tisto, kar nastaja, moramo predelati. Zato pravim, da je država tista, ki mora sprejeti potrebno regulativo, stroka pa mora povedati, kje bo naredila suhe zadrževalnike. Poglejte samo primer Hrvaške. Ste že kdaj slišali, da bi bil Zagreb pod vodo? Zagotovo ne, ker ima Zagreb poseben status in ga varujejo z izlivnimi območji pred mestom. In hvala bogu, da imajo taka območja.

Seveda jih imamo tudi mi, a jih ne izkoristimo. Treba je tehtati, kaj je manjša škoda. Prepričan sem, da bodo ljudje, ki so lastniki teh območij, upravičeni do odškodnine, saj so tudi po sedanji zakonodaji upravičeni do nje. Resnično ne razumem, zakaj je to tak bav bav. Če stroka pove, kje so zadrževalniki smiselni, jih moramo tam urediti, sicer bomo ob vsakem večjem deževju priča poplavljanju.

Včasih človek res dobi tak občutek, ampak verjemite, da imajo meteorologi in hidrologi na Arsu postavljena jasna merila, kdaj izdati rumeno opozorilo in kdaj ga povišati v oranžno ali celo rdeče opozorilo. Smo se pa že pred leti z njimi dogovorili, da takrat, ko izdajo rdeče opozorilo, staknemo glave in na Arsu skličemo skupno tiskovno konferenco. Te konference so vedno dobro obiskane in tudi mi na njih vidimo priložnost, da ljudem ponovno damo napotke, kako ravnati. Prepričan sem, da so naša lanska navodila in opozorila, ko je Arso izdal rdeče opozorilo – pa tudi dejstvo, da so jih ljudje upoštevali – precej pripomogla k relativno majhnim žrtvam. V podobnih situacijah so imeli v tujini na desetine žrtev.

S tem je tako: to, ali smo z opozorilom pretiravali ali ne, se vidi šele po dogodku. Sam meteorologom in hidrologom povsem zaupam. A ne glede na sodobno tehnologijo in ne glede na njihovo strokovno znanje padavin ne morejo napovedati na kilometer natančno.

Minuli četrtek, le nekaj dni po tem, ko je neurje prizadelo Kokro, je prišla napoved, da bo tam spet hud naliv. Ko sem od Arsa dobil to informacijo​, sem poklical župana in se dogovoril, da bodo med 18. in 22. uro iz struge umaknili vse stroje, ki so tam izvajali sanacijo, ter na varno umaknili ljudi. Vse to so naredili, nato pa je neurje zajelo Tržič. Gre za vprašanje petih ali desetih kilometrov zračne linije, a to je druga dolina, drug vodotok … Pa nihče v Kokri ni bil jezen, ker so morali umikati mehanizacijo. Zato pravim, da je bolje, da so na Arsu malce bolj previdni …

To je takrat rekel tudi župan Janković. Upam, da ljudi počasi navajamo na to samozaščitno ravnanje, pri čemer mislim, da so na ruralnih območjih bolj dojemljivi kot v mestih. K sreči mesta tudi manjkrat prizadenejo vremenske ujme.

Ljudje imamo kratek spomin. Ko je leta 2014 jezero poplavilo hiše na Planinskem polju, sem se nekoliko poglobil v to zgodbo in prišel do podatka, da je bilo prelomno leto 1976. Do takrat so imeli pri vsaki hiši čoln, od takrat naprej ne več. Zakaj, ne vem. Morda je bilo sušno obdobje daljše, pa so ljudje preprosto pozabili, da jih lahko poplavi. Zamenja se generacija, dve, pa je zgodba o poplavah tako daleč, da izgine iz kolektivnega spomina.

Poplav zagotovo ne bodo pozabili, a pozabi se na učinke.

Naša struktura je do takrat, ko pridem na prizorišče nesreče, že veliko naredila. Če se le da in če je to v naši moči, skušam pomagati, ampak nekje se tudi naše delo konča in takrat »komando« prevzamejo druge strukture. Jaz grem na teren predvsem zato, da vidim, ali se je kje pojavila kakšna težava, da tudi naši ljudje vidijo, da nekdo skrbi za njih, da niso prepuščeni sami sebi. Včasih moram koga tudi pomiriti – pri tem mislim na naše ljudi, ki na terenu delajo. Ne grem pa na vsa območja, to tudi ne bi bilo smiselno. Lani sem si vzel kar nekaj dni za obiske najbolj prizadetih območij, a to storim nekaj dni po ujmi, prej namreč nimam časa, saj moram koordinirati delo v štabu. Resnično nimam časa, da se »grem kazat« na teren, čeprav se moram včasih kazati s kom drugim … Ampak to je pač davek funkcije.

Niti ne. Je pa res, da sem tam v uniformi in natančno vedo, kam spadam.

Že, ampak saj vedo, da je predsednik vlade. Res se mi še ni zgodilo, da bi bil kdo jezen name. Pride pa do mene včasih kdo iz naše strukture in me vpraša za kakšen nasvet.

Seveda tudi v primeru potresa obstaja priprava, le da je ta zelo težka. To je potresno odporna gradnja in enkrat bo treba ugrizniti v to kislo jabolko. Ker potres, ki je možen na območju Slovenije, se bo nekoč zgodil. Upam, da ga ne bo še 1000 let, ampak nekoč se bo zgodil. Če boste vprašali strokovnjake, vam bodo povedali, da že zamuja. Mi se pripravljamo na odziv na potres, ker je to naša naloga, ampak lahko bi se vsi skupaj pripravili tudi na zmanjšanje posledic potresa.

Enkrat bo treba. Ali pa jih bo porušil potres in bomo imeli na tisoče žrtev. To je preprosto dejstvo. Morda banaliziram, ampak enkrat se bo treba odločiti, vsaj za tiste največje stavbe, v katerih živi največ ljudi, ali jih bomo porušili ali sanirali, preden se zgodi potres. Bojim se, da se te resne grožnje premalo zavedamo. Civilna zaščita se pripravlja, učimo se, vadimo, ampak mi se bomo ukvarjali le s posledicami potresa. Nekaj smo se naučili iz obeh posoških potresov, ampak tisto ni primerljivo s posledicami potresa, ki bi prizadel Ljubljano.

To je tako kot pri poplavah oziroma urejanju vodotokov: govorimo o tem, da potrebujemo izlivna polja, zadrževalnike, urejene struge … To je primerljivo s potresno varno gradnjo. Če bi izvedli vse te ukrepe, bi bilo tudi za civilno zaščito manj dela. Idealno bi bilo, da ne bi imeli nič dela.

Zanesljivo tisti ob epidemiji covida. Še danes težko dojamem, da ni takrat nihče nič vedel o tem, da na epidemijo kot družba sploh nismo bili pripravljeni, da smo imeli v naših skladiščih in v blagovnih rezervah zaščitna sredstva le za naše potrebe, se pravi za delovanje služb civilne zaščite. Da ni nihče predvideval te epidemije, da niti ocene ogroženosti za nalezljive bolezni niso kazale tako visoke ogroženosti … Res ne razumem. Še stroka, ki bi morala dajati jasna navodila, je bila takrat razdeljena. Zdaj imamo nove načrte, skladišča so polna, marsikaj smo se naučili iz tiste situacije, navsezadnje tudi komuniciranja z javnostjo. A če potegnem črto, mislim, da smo mi, kot civilna zaščita, takrat odigrali zelo pozitivno vlogo, saj smo navsezadnje počeli tisto, česar nihče drug ni bil sposoben.

Morda res, ampak covida nismo vodili kot intervencije, čeprav epidemija po našem zakonu sodi med druge nesreče. Zakon o nalezljivih boleznih nam je namreč vzel pristojnost vodenja, kar je bilo mogoče tudi dobro za nas, ni pa bilo dobro za vlado. Za vsak ukrep, naj je bil dober ali slab, je po glavi dobila vlada. Na Hrvaškem, v Italiji in na Madžarskem se je vlada – naj uporabim malce grob izraz – skrivala za civilno zaščito. Vlade so sprejemale odločitve, sporočala pa jih je civilna zaščita.

Realnost. Ne morem reči, da je nekaj belo, če je črno. In zato nisem v politiki. Tudi če pride do napake znotraj civilne zaščite, bom to povedal jasno in glasno. Ne ovinkarim.