Skratka, izkazalo se je, da to ni še ena zgodba o transspolnih športnicah ali o ženskah z gensko napako kot v primeru tiste alžirske boksarke na olimpijskih igrah, temveč poskus naklepne prevare, drzen in nesramen poskus podtikanja moškega v žensko tekmovanje.

Sedel sem, pravim, v erevanski hotelski sobi in čutil globoko razočaranje in jezo, ki sem ju strnil v glasen vzdih in besedo, ki se mi je v tistem trenutku zdela edina primerna: »Sramota!«

Če je res, kot pravijo Armenci, da ni bivših KGB-agentov, potem imajo erevanski hoteli zagotovo še vedno ušesa in potem se bo nekoč v prihodnosti, po odprtju KGB-arhivov, lahko vsakdo prepričal, da sem »Sramota!« izrekel v petek, 6. septembra, okrog pol enajstih zvečer, torej več kot dvanajst ur prej, preden je to isto besedo izgovoril predsednik SDS Janez Janša, ki je poskus prevare s Tomažem Veselom označil za sramoto po seji sveta stranke v Radljah ob Dravi 7. septembra nekje okoli poldneva.

Nekoč bo torej postalo jasno, da nikoli nisem citiral Janeza Janše, temveč da je kvečjemu on citiral mene, vse do takrat pa bom moral živeti s tem, da sem se v začetku septembra 2024 po zaslugi slovenske vlade znašel na isti valovni dolžini kot vodja naše opozicije. Oziroma, če sem še bolj neizprosen, sem se strinjal s človekom, ki je le dan ali dva pred tem našega največjega pop zvezdnika Magnifica označil na Neslovenca.

Seveda bi lahko rekel, da sva oba z Janezom Janšo takrat zgolj citirala velikega umetnika in mojega profesorja Karpa Godino, ki je konec decembra 2020 besedo »Sramota!« nekajkrat izrekel v mikrofon, postavljen pred stavbo ministrstva za kulturo v Maistrovi ulici v Ljubljani, a tudi če sva res oba s predsednikom SDS le citirala Karpa Godino in tudi če sem bil jaz pri tem res prvi, to še vedno pomeni, da sva bila v nekem trenutku enakih misli ali vsaj občutkov.

Kakor koli obrnem, in verjemite mi, da to že cel teden obračam, sva z Janezom Janšo prejšnji konec tedna prvič neki dogodek razumela podobno, če ne celo enako. In kot da to ne bi bilo dovolj, je skoraj istočasno do mene našel pot posnetek, na katerem Janez Janša igra košarko. In če človek površno pogleda ta posnetek, vidi na njem kratko postriženega dolgina, ki zadeva met za metom.

A zdaj razumete, da me je ob vsem skupaj stisnilo pri srcu? In zakaj mi je iz nekega skritega kotička malih možganov na plano pokukala tista zoprna desničarska misel, da kdor v mladih letih ni levičar, nima srca, kdor pa v poznih letih ni desničar, nima razuma? Kaj če tale »Sramota!« ni le naključje, sem se spraševal, temveč postajam resnično podoben Janezu Janši. Kaj če se bova v prihodnje še večkrat strinjala glede različnih stvari? In kaj če bom čez leta, morda pa že zelo kmalu, na svet gledal podobno kot on? Kaj če bom, recimo, nekoč tudi jaz v Magnificu videl Neslovenca, v Neslovencih ilegalne migrante, v ilegalnih migrantih sovražnike slovenske prihodnosti, v slovenski prihodnosti sebe in v sebi odrešenika? Kaj če si bom tudi jaz zaželel igrati golf ali jadrati s tajkuni po Mavriciju, se družiti z Viktorjem Orbanom in Aleksandrom Vučićem?

Res ne vem, kako se to sliši vam, a meni v primerjavi z najhujšimi oblikami krize srednjih let, takšnimi z influenserkami, nutrijami in podobnimi težavami, zveni milozvočno kot medeni tedni. Pravzaprav me je vse to tako pretreslo, da sem se ves obupan začel prepričevati, da nisem problem jaz, ampak izključno naša vlada, ki počne takšne neumnosti, da jih je preprosto nemogoče dojemati na različne načine. In v tem sem šel tako daleč, da sem začel verjeti, da so različne razlage tega, kar se je prejšnji teden zgodilo s tekmovalcem oziroma tekmovalko na evropskih komisarskih igrah, le plačan vladni piar oziroma tako imenovani damage control.

Ta misel me je, priznam, za kratek čas potolažila, potem pa sem ves zgrožen dojel, da sem ustvaril pravo pravcato teorijo zarote. V stilu nikogar drugega kot Janeza Janše!

Tako sem naposled doživel zlom, kakršnega najbrž doživijo naši mladi desničarji, ko izvedo, da so njihovi politični vzorniki bivši komunisti in se jim identiteta raztrešči na prafaktorje. Tako kot se je raztreščila meni. S težavo sem se privlekel do ogledala in se v strahu, da ne bom v njem zagledal starega, plešastega in mrkega obraza, zagledal vanj. In začel kričati: »Sramota! Sramota! Sramota!«